Jedro

Naloga tožene stranke kot lokalnega distributerja, za kar je prejemala plačilo, je bila poiskati ključne kupce, zgraditi prodajno mrežo, promovirati proizvode in določiti prodajne pogoje.

Naloga tožene stranke je bila namreč ravno ta, da poskrbi za prodajo in promocijo izdelkov tožeče stranke pod navedeno blagovno znamko na trgu Republike Slovenije in Srednje ter Južne Evrope. Tožena stranka je bila poslovni partner tožeče stranke v okviru opisanega poslovnega odnosa po distribucijski pogodbi, kar pa ne more vplivati na njeno upravičenje do registracije enake figurativne blagovne znamke za isto vrsto proizvodov in storitev, kot jo je predhodno že registrirala tožeča stranka.

Namen točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je v tem, da imetnik znamke od distributerja pričakuje lojalnost in ščitenje njenih interesov, tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno že iz navedb strank v postopku ugotovilo, da je bil odnos med strankama tesen in zaupen in je bilo vzpostavljeno distribucijsko in ne le prodajno razmerje.

Vprašanje slabe vere ni pravno odločilnega pomena pri presoji, ali je v postopku izkazan zakonski dejanski stan po točki b prvega odstavka 119. člena v zvezi s točko e prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo v višini 893,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je imetnica nacionalne figurativne blagovne znamke A. št. 001, 4. 2. 2009 registrirane pri Uradu za intelektualno lastnino blagovnih znamk Velike Britanije in Severne Irske (A58). Tožena stranka je imetnica figurativne blagovne znamke A. št. 002, ki je bila pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) prijavljena 22. 11. 2016 in registrirana 2. 6. 2017 (A10). Blagovni znamki pravdnih strank sta po videzu identični, hkrati pa pokrivata tudi istovrstno blago in storitve. Pravdni stranki sta od aprila 2012 do 31. 8. 2016 poslovno sodelovali pri distribuciji prehranskih dopolnil, označenih z navedeno blagovno znamko, katerih proizvajalec je bila tožeča stranka. Prehranska dopolnila tožeče stranke je tožena stranka kot njen ekskluzivni distributer prodajala na območju Republike Slovenije in na trgih Srednje ter Južne Evrope. Kmalu po prenehanju njunega poslovnega sodelovanja, je tožena stranka registrirala identično blagovno znamko kot jo je imela že registrirano tožeča stranka.

2. Tožba je bila vložena 23. 10. 2019. Sodišče je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na podlagi Zakona o industrijski lastnini, ki se je uporabljal od 21. 12. 2013 do 28. 3. 2020 (ZIL-1), v skladu z 39. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIL (Uradni list RS, št. 23/20, 14. 3. 2020, ZIL-1E). Ta določa, da se zadeve glede katerih je bilo ob uveljavitvi tega zakona vloženo pravno sredstvo oziroma začet sodni postopek, končajo po dosedanjih predpisih. Materialnopravna podlaga za odločanje je točka e prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, če imetnik znamke, registrirane v kakšni državi članice Unije, ustanovljene na podlagi Pariške konvencije ali Svetovne trgovinske organizacije, dokaže, da je ta znak brez njegovega pooblastila prijavil njegov posrednik ali zastopnik na svoje ime.

3. Tožeča stranka je imetnica predhodne znamke. Med strankama je bil vzpostavljen zaupen in intenziven, dalj časa trajajoč odnos z elementi distribucije. Tožeča stranka je prodajo izdelkov in vse potencialne poslovne partnerje iz regije Srednje in Južne Evrope usmerjala na toženo stranko. Navedeno je ključno, da je toženo stranko mogoče šteti kot zastopnika v smislu točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Distribucijska pogodba je namreč mešana pogodba z elementi agencijske in prodajne pogodbe. Zato distributer ni le prodajalec, ampak tudi zastopnik, ki se ukvarja s proizvajalci za promocijo in prodajo njihovih izdelkov in storitev različnim strankam v dobavni oziroma prodajni verigi, kot so trgovci na debelo, trgovci na drobno ali končni potrošniki. Merilo distributerjeve uspešnosti in dobaviteljeve koristi so ravno pogodbe, ki jih zaradi uspešnega trženja in promocije distributer sklene s tretjimi osebami, pri čemer gre bodisi za nove stranke, bodisi za povečan obseg poslovanja z obstoječimi strankami.

4. Tožena stranka je prijavo izpodbijane znamke vložila v novembru 2016, torej dobra dva meseca po prekinitvi pogodbe s tožečo stranko. Šlo je za zlorabo zaupanja tožeče stranke s strani tožene stranke. Tožeča stranka ni soglašala z registracijo blagovne znamke tožene stranke. Tožeča stranka je imela tudi po prenehanju poslovnega razmerja s toženo stranko še vedno interes, da svojo blagovno znamko trži v Sloveniji, čeprav ni bila registrirana v Sloveniji, saj si je izbrala novega poslovnega partnerja. Tožeča stranka se torej na ozemlju Slovenije ni odpovedala pravicam iz predhodne znamke.

5. V skladu s četrtim odstavkom 119. člena ZIL-1 je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je namesto izbrisa znamke iz registra odločilo o prenosu znamke na njeno ime. Toženi stranki je naložilo tudi vse stroške prenosa znamke pri URSIL z neposrednim plačilom URSIL ali povračilom stroškov tožeči stranki za vse stroške, plačane URSIL.

6. Toženi stranki pa je naložilo še povrnitev stroškov tožeče stranke v višini 6.105,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

**Pritožba tožene stranke**

7. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

8. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter naloži toženi stranki plačilo njenih stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo do plačila.

9. Pritožba ni utemeljena.

**Razlogi sodišča druge stopnje**

10. Tožena stranka nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi od 20. do 28. točke ter uveljavlja zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri registraciji svoje blagovne znamke zlorabila zaupanje tožeče stranke. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi v bistvenem ponavlja stališča, s katerimi se je branila v prvostopenjskem postopku. Vendar pa pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, ampak preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Že zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom o vseh povezavah, ki jih je uspela pridobiti tekom poslovnega razmerja s tožečo stranko, o njenih uspehih pri oblikovanju poslovne mreže, pri dvigu prometa, izgradnji mreže ključnih poslovnih kupcev ter sploh pri njenem delovanju pri vodenju celotnega projekta. Navedena dejstva je uveljavljala že tekom prvostopenjskega postopka, do katerih se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožena stranka pa tudi sama pritrjuje razlogom v 22. točki izpodbijane sodbe, da je odnos med pravdnima strankama presegel vrsto občasnih in neodvisnih poslov, ki bi bili omejeni le na odnos kupec – prodajalec prehranskih dopolnil. Tožena stranka je zatrjevala, da je delovala kot partner in ne samo kot distributer tožeče stranke, da je bila aktivno vpeta v izgradnjo in način prezentacije izdelkov pod blagovno znamko A. Slednji razlogi niso v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka položaj posrednice oziroma zastopnice glede na vsebino in naravo zatrjevanega poslovnega razmerja s strani obeh strank. Pri promociji izdelkov je s strani tožeče stranke sodeloval tudi B. B., kar je bilo med strankama nesporno, kar pomeni, da ni delovala le sama.

12. Naloga tožene stranke kot lokalnega distributerja, za kar je prejemala plačilo, je bila poiskati ključne kupce, zgraditi prodajno mrežo, promovirati proizvode in določiti prodajne pogoje. Za svoje delovanje, kot poudarja v točkah 17 do 19 pritožbe, je bila deležna posebnih pohval s strani tožeče stranke. Na drugačno stališče sodišča druge stopnje ne more vplivati pritožbena trditev, da tožena stranka s strani tožeče stranke ni prejela nikakršnih navodil, usmeritev, prodajnih pogojev, strategije trženja. Naloga tožene stranke je bila namreč ravno ta, da poskrbi za prodajo in promocijo izdelkov tožeče stranke pod navedeno blagovno znamko na trgu Republike Slovenije in Srednje ter Južne Evrope. Tožena stranka je bila poslovni partner tožeče stranke v okviru opisanega poslovnega odnosa po distribucijski pogodbi, kar pa ne more vplivati na njeno upravičenje do registracije enake figurativne blagovne znamke za isto vrsto proizvodov in storitev, kot jo je predhodno že registrirala tožeča stranka.

13. Očitek, da je izpodbijana sodba protispisna in v nasprotju z dokaznim gradivom, ni utemeljen. Sodišče je na podlagi v bistvenem delu nespornega dejanskega stanja ugotovilo poslovno razmerje med pravdnima strankama. Sodelovanju med B. B. in C. C., takratnim direktorjem tožene stranke glede prodaje na trgih Hrvaške in Nemčije, kot tudi, da je B. B. potencialne partnerje, ki so se mu javljali za prodajo izdelkov A. v Švici, Avstriji in Črni gori, napotoval na toženo stranko, tožena stranka ne nasprotuje.

14. Namen točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je ravno v tem, da imetnik znamke od distributerja pričakuje lojalnost in ščitenje njenih interesov, tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila. Tožena stranka ni nasprotovala dejstvu, da je znamko za tožečo stranko oblikoval D. D., ki je sodeloval pri njeni promociji v Republiki Sloveniji, znamko A. je na proizvode pritrjevala tožeča stranka, kakovost izdelkov in njena konsistentnost je bila v izključni domeni tožeče stranke. Tožeča stranka je izdelke dobavljala toženi stranki, ta pa jih je prodajala dalje. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka dejansko delovala popolnoma neodvisno od tožeče stranke. Tožena stranka ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov v 25. točki razlogov izpodbijane sodbe, da bi bila obramba tožene stranke lahko uspešna, če bi zatrjevala ravno nasprotno, in sicer, da je delovala popolnoma neodvisno od tožeče stranke in da med njima ni bilo nikakršne tesnejše vezi.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno že iz navedb strank v postopku ugotovilo, da je bil odnos med njima tesen in zaupen in je bilo vzpostavljeno distribucijsko in ne le prodajno razmerje. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič C. C., E. E., F. F., G. G. in H. H. Z izpovedbo prič ni mogoče nadomeščati trditev tožene stranke v tej smeri, da tožena stranka ni bila zastopnik v pomenu točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1. 16. Vprašanje slabe vere ni pravno odločilnega pomena pri presoji, ali je v postopku izkazan zakonski dejanski stan po točki b prvega odstavka 119. člena v zvezi s točko e prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Kar se tiče upravičenja tožene stranke do registracije sporne znamke, sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v 32. do 37. točki izpodbijane sodbe. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi bi rada prepričala sodišče druge stopnje, da je bila vsebina poslovnega delovanja tožene stranke takšna, ki bi ji omogočala upravičenje do registracije sporne znamke. Tožeči stranki namreč točka e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 daje materialnopravno podlago, da zaščiti svojo prej registrirano blagovno znamko ravno zato, da ne bi njen poslovni partner njene pridobljene blagovne znamke izkoristil pri svojem nadaljnjem poslovanju, kot je bilo v konkretnem primeru, od trenutka naprej, ko je poslovno sodelovanje med pravdnima strankama prenehalo.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati izvedenca, ki bi pregledal ekonomske kazalnike in poslovanje pravdnih strank. Slednje za pravilno materialnopravno presojo točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ni pravno odločilnega pomena. Morda pa bo pomembno za presojo denarnega zahtevka, ki ga tožena stranka uveljavlja zoper tožečo stranko v drugem postopku.

18. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem poudarja, da ni spregledalo pritožbenih razlogov niti ne sklicevanja na sodno prakso, ki je bila sicer že povzeta v izpodbijani sodbi, zato je sodišče druge stopnje ni ponavljalo. Sodna praksa na katero se je tožena stranka sklicevala v pritožbi glede prijave v slabi veri, pa ni bila pravno odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbenih razlogov v konkretnem primeru.1

19. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni bila podana tudi nobena od ostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato jih je sodišče druge stopnje priznalo tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 21. člena Odvetniške tarife (OT) za sestavo odgovora na pritožbo 1125 točk, za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 odstotkov od vrednosti storitev do 1000 točk in 1 odstotka od razlike nad 1000 točk, v višini 21,25 točk. Upoštevajoč skupni znesek priglašenih stroškov 1146,25 točk in 22 odstotni davek na dodano vrednost (252,17 točk), pripada tožeči stranki 1398,42 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) gre tožeči stranki za stroške postopka z odgovorom na pritožbo 893,05 EUR. Če bo tožena stranka zamujala s plačilom stroškov, bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti v roku 15 dni od prejema sodbe (378. člen OZ, 313. člen v zvezi s 332. členom ZPP in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 VSL V Cpg 1037/2017, 5. 7. 2018, sodba VSL V Cpg 168/2017, 23. 11. 2017, sodba EUC-529-07, T-291/09.