Jedro

Temelj poslovne, oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo moral (v obravnavanem primeru) odvetnik izpolniti.

Tožnica je konkretizirala le trditveno podlago o odvetnikovi kršitvi pogodbene obveznosti, ker je trdila, da ni vložil predloga za dopustitev revizije in da kršitev pogodbe izvira iz odvetnikove sfere (ker je napačno izbral izredno pravno sredstvo, oziroma ni vložil pravilnega pravnega sredstva). Sodišče prve stopnje je obstoj teh dveh elementov odvetnikove odškodninske odgovornosti ugotovilo. Pravilno pa je presodilo, da tožnica ni konkretizirala trditev o vzročni zvezi med odvetnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo ter o višini zatrjevane škode.

Dokazi ne morejo nadomestiti trditev. Sodišče pa ni dolžno iz vsebine predloženih listinskih dokazov črpati in dopolnjevati manjkajočih trditev stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji mora toženka v roku 8 dni po pravnomočni sodbi plačati znesek 4.235,76 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 55,00 EUR od 17. 6. 2016 dalje do plačila, od 180,00 EUR od 10. 4. 2017 dalje do plačila, od 2.828,36 EUR od 5. 12. 2017 dalje do plačila, od 167,99 EUR od 25. 2. 2017 dalje do plačila, od 167,99 EUR od 26. 4. 2017 dalje do plačila, od 836,42 EUR od 5. 12. 2017 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške 275,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 240,00 EUR od 20. 3. 2019 dalje do plačila (točka I izreka). V točki II izreka je tožnici naložilo dolžnost v roku 8 dni toženki povrniti 74,11 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in s predlogom, da naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdi gre za poslovno – pogodbeno odškodninsko odgovornost odvetnika na podlagi mandatnega razmerja, vzpostavljenega s pooblastilom, s katerim je tožnica pooblastila odvetnika, da bo zanjo opravil odvetniške storitve v pravdi.

V točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da predstavlja pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka (poleg pravilno navedenih določb Zakona o odvetništvu) določbe 6., 10. in 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravila o poslovni odškodninski odgovornosti v določbah od 239. člena do 254. člena OZ izključujejo uporabo splošnih pravil in splošnega pravila iz prvega odstavka 131. člena OZ.

Temelj poslovne, oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo moral (v obravnavanem primeru) odvetnik izpolniti (239. člen OZ). Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke (odvetnika), ki bi obveznost morala opraviti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe.

Kot bo v nadaljevanju obrazloženo je tožnica konkretizirala le trditveno podlago o odvetnikovi kršitvi pogodbene obveznosti, ker je trdila, da ni vložil predloga za dopustitev revizije in da kršitev pogodbe izvira iz odvetnikove sfere (ker je napačno izbral izredno pravno sredstvo, oziroma ni vložil pravilnega pravnega sredstva). Sodišče prve stopnje je obstoj teh dveh elementov odvetnikove odškodninske odgovornosti ugotovilo. Pravilno pa je presodilo, da tožnica ni konkretizirala trditev o vzročni zvezi med odvetnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo ter o višini zatrjevane škode.

6. Pritožba trdi, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do napake odvetnika, ki je pritožbo poslal na napačen naslov, kar je imelo za posledico zastaranje roka za možnost revizije in posledično nezmožnost izčrpanja vseh pravnih sredstev. Pravica do izčrpanja vseh pravnih sredstev je ustavna pravica, sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih ustavnih pravic, določil Obligacijskega zakonika (OZ) ter Zakona o odvetništvu (ZOdv), ni se vsebinsko opredelilo do odvetniške napake oziroma krivde.

Te pritožbene navedbe niso utemeljene, ker je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane ugotovilo in navedlo med pravdnima strankama nesporna dejstva in v točki 17 obrazložitve zapisalo, da sledi navedbam tožnice, da je mandat med njo in odvetnikom B. kot pooblaščencem obstajal, ni bil preklican, ko je 8. 1. 2018 vložil ustavno pritožbo zoper sodbo VSC Cp 234/2017 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 62/2016. Ugotovilo je tudi, da bi odvetnik kot kvalificiran pooblaščenec moral izbrati ustrezno pravno sredstvo potem, ko ga je tožnica seznanila, da želi izpodbijati odločitvi sodišč prve in druge stopnje, torej je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožničin odvetnik pooblastilo za vložitev izrednega pravdnega sredstva, da pa ni izbral ustreznega pravnega sredstva, ko je vložil ustavno pritožbo, da je torej ravnal premalo skrbno, da je storil strokovno napako. Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do ravnanja odvetnika, ugotovilo je, da je kršil pogodbeno obveznost. Ker pa, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tožnica ni niti zatrjevala pravnorelevantnih dejstev o vzročni zvezi med odvetnikovim neskrbnim ravnanjem in nastalo zatrjevano škodo, ki je tožnica tudi ni dovolj natančno opredelila po višini in teh potrebnih predpostavk ni dokazala, tožnica ni podala trditev o obstoju zadnjih dveh elementov poslovne odškodninske odgovornosti odvetnika.

7. Pritožba trdi še, da je napačen in pavšalen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila odvzeta možnost izrednega pravnega sredstva in da ustavna pravica do pravične sodbe ni bila kršena. Navajala je, da se pojavlja sum na pristranskost sojenja, da se je na obravnavi šepetalo, kar je v nasprotju s sodniško etiko, da je sodišče neupravičeno izvedlo dva naroka in s tem naložilo tožnici povečane sodne stroške, da ni povabilo odvetnika na obravnavo, kar je nedopustno, da je tožnica utemeljeno pričakovala, da bo na drugo obravnavo vabljen odvetnik, ki bo potrdil strokovno napako. Pritožba je zatrjevala še, da se je na obravnavi pojavilo napeljevanje in izsiljevanje toženke, da če tožnica tožbo umakne, ji ne bo potrebno plačati njenih sodnih stroškov, sodišče pa je v prid toženke že na prvem naroku izjavljalo, da tožnica v tem postopku verjetno ne bo uspela.

Tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Na podlagi podatkov v spisovnem gradivu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožničina trditvena podlaga ne potrjuje, da je zatrjevala, da ji je bila (v drugi pravdi, kjer jo je zastopal odvetnik B.) onemogočena pravica do izrednega pravnega sredstva, temveč le, da je njen pooblaščenec nepravilno izbral pravno sredstvo, ko je namesto predloga za dopustitev revizije vložil ustavno pritožbo. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ji (v navedeni isti pravdi) ni bila kršena ustavna pravica do pravične sodbe, ker spisovni podatki o njenih trditvah potrjujejo zaključek, da so njene navedbe v zvezi s to kršitvijo le pavšalne.

Zgoraj povzete pritožbene trditve o pristranskem postopanju sodišča prve stopnje, napeljevanju in izsiljevanju toženke v obravnavani zadevi so po presoji pritožbenega sodišča tudi neutemeljene, ker so brez dokazne podlage v spisovnem gradivu, tudi v zapisnikih o dveh narokih (zapisnik o pripravljalnem naroku in zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo), ki jih je tožnica podpisala brez pripomb. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku izhaja, da je sodišče tožnico opozorilo, da si za zastopanje lahko pooblasti odvetnika, da je glede na podano trditveno podlago tožnice in toženke v nasprotnem primeru (torej če tožnica ne bo pooblastila odvetnika) velika verjetnost, da tožnica v postopku ne bo uspela. Tožnici je sodišče s tem dalo ponovno možnost zagotoviti si pravdni uspeh z zagotovitvijo strokovnega zastopanja, čeprav jo je že pred tem s pisnim sklepom pozvalo na dopolnitev tožbenih navedb zaradi nesklepčnosti tožbe. Na pripravljalnem naroku je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določbo 279.c člena ZPP, ko je s strankama odprto razpravljalo o pravnem in dejanskem vidiku tega spora. Prvi narok za glavno obravnavo je določilo za kasnejši datum tudi za zagotovitev možnosti tožnici, da si najame kvalificirano pravno pomoč in ustrezno dopolni tožbene trditve in ne le zaradi zaslišanja priče odvetnika B., kot to trdi pritožba. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo pa izhaja, da tožnica ni pooblastila odvetnika in pred tem narokom ni dopolnila tožbe z manjkajočimi trditvami o pravno odločilnih dejstvih, zato ob upoštevanju nesklepčne tožbe sodišče prve stopnje ni storilo nikakršne kršitve določb pravdnega postopka, ko na prvi narok za glavno obravnavo priče ni povabilo in ni izvajalo drugih dokazov.

8. Pritožba še trdi, da je neutemeljena presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala dovolj trditev za sklepčnost tožbe, da je navedla vsa dejstva in predlagala dokaze, da sodišče ni dovolj utemeljilo, zakaj se ni spuščalo v vsebinsko presojo zadeve in zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov. Navajala je še, da bi z revizijo lahko uspela, če bi odvetnik pravočasno vložil predlog za dopustitev revizije, obstajala je možnost, da bi z ustreznim pravnim sredstvom bila uspešna in bi pritožba lahko pripeljala do drugačne rešitve, zaradi krivde odvetnika je izgubila možnost podati trditve o kršitvah določb pravdnega postopka, storjenih pred sodiščem prve ali druge stopnje in s tem izgubila možnost za povrnitev vseh stroškov primeru pozitivnega izvida pritožbe. Navedla je vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, sodišču je bilo najenostavnejše izreči, da ni dolžno raziskovati in brskati po dokumentaciji stranke in iz nje luščiti posameznih trditev. Iz človeškega in moralnega vidika bi se lahko bolj potrudilo pri tem, kaj in kateri stroški pripadajo tožnici, ne pa da zavrne zahtevek v celoti. Obstaja vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo odvetnika in zatrjevano nastalo škodo. Če bi odvetnik vložil predlog za dopustitev revizije pravočasno, bi tožnica z revizijo lahko uspela, zaradi krivde odvetnika je izgubila možnost uveljavljanja svojih pravic v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je nejasno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo predlaganih dokazov, vsebinsko ni dovolj utemeljilo nesklepčnosti tožbe.

Vse zgoraj povzete pritožbene trditve so neutemeljene. Nesporno dejstvo je, da je odvetnik zamudil rok za vložitev predloga za dopustitev revizije, da je to strokovna napaka odvetnika, da ni izpolnil pogodbene obveznosti. Vendar to dejstvo samo po sebi ni dovolj za obstoj odvetnikove odškodninske odgovornosti za zatrjevano tožničino škodo. Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima opustitev potrebnega ravnanja odvetnika za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni konkretizirala trditve, da bi bila s predlogom za dopolnitev revizije uspešna in tudi ni dovolj konkretizirala trditev o višini zatrjevane škode. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnila trditvenega (niti dokaznega) bremena, da bi bila s predlogom za dopustitev revizije in z revizijo uspešna, če ne bi bilo odvetnikovega neskrbnega ravnanja, torej ni zatrjevala dejstev o vzročni zvezi med odvetnikovo kršitvijo pogodbe in nastalo škodo.

Tožnica je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da bi bila s predlogom za dopustitev revizije uspešna, če bi bil pravočasno vložen, da bi bila uspešna z revizijo, da bi revizija pripeljala do ugodnejše rešitve za tožnico zaradi diskriminatorne obravnave tožnice s strani stanovanjskega podjetja, s katerim ji je bila odvzeta pravica do svobodnega odločanja glede opravil. V pritožbi tožnica te trditve ponavlja in pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da s tem smiselno zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje (v pravdi, v kateri je odvetnik opustil dolžno skrbnost).

Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten razlog v postopku z izrednim pravnim sredstvom in v skladu z določbo 367.a člena ZPP navedlo zakonske pogoje, ki bi morali biti izpolnjeni za dopustitev revizije in tudi navedlo, kakšne trditve bi tožnica morala podati, da bi zadostila trditvenemu bremenu za utemeljitev vzročne zveze med opustitvijo odvetnikovega ravnanja in zatrjevano škodo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni dovolj konkretizirala višine zahtevane odškodnine. V skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Glede na citirano zakonsko določbo in ustaljeno sodno prakso, ki jo je sodišče prve stopnje primeroma navedlo, dokazi ne morejo nadomestiti trditev. Sodišče pa ni dolžno iz vsebine predloženih listinskih dokazov črpati in dopolnjevati manjkajočih trditev stranke.

9. S trditvijo, da sodišče prve stopnje ni dovolj utemeljilo, zakaj se ni spuščalo v vsebinsko presojo zadeve, pritožba smiselno očita storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

V točkah 2o in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje temeljito in razumljivo pojasnilo razloge za zaključek, da tožba ni sklepčna in tudi obrazložilo, s katerimi trditvami bi tožnica morala dopolniti tožbene navedbe, da bi nesklepčnost tožbe odpravila in da zaradi nesklepčnosti tožbe ni obravnavalo vsebinsko.

10. Glede na obrazloženo, da lahko odvetnik odškodninsko odgovarja samo za škodo, ki je vzročna posledica njegove strokovne napake, so pravno neupoštevne pritožbene navedbe, da bi v primeru zavrnitve predloga za dopustitev revizije tožnica še vedno imela pravico do ustavne pritožbe in nato celo do tožbe na ESČP, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

11. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka kršilo tožničine ustavne pravice (pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva) in načela pravne države, določbe OZ in določbe ZOdv.

Glede na vse zgoraj obrazloženo je neutemeljena pritožba tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 11. in 59. člena ZOdv in 239. člen OZ, čeprav te zakonske določbe ni navedlo. Prav tako ni kršilo določb 22. člena in 23. člena Ustave RS glede na vse zgoraj obrazloženo, saj je zakonske določbe ZPP pravilno uporabilo in iz podatkov v spisovnem gradivu v postopanju ni zaslediti nikakršne pristranskosti sodišča prve stopnje.

12. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ni konkretizirano izpodbijala.

13. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa izpodbijana sodba obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških tožnice pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih tožnica v pritožbi ni niti zaznamovala.