Jedro

Člani senata univerze, ki volijo v nazive visokošolskih učiteljev, z glasovanjem uresničujejo avtonomijo univerze. Predpisi jih ne zavezujejo, da svoj glas obrazložijo, saj bi bila takšna zahteva v nasprotju z načelom svobode volitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Senat Univerze v Mariboru (Senat UM) odločil, da se tožeče stranke ne izvoli v naziv redni profesor za predmetno področje „konstruiranje“. Svojo odločitev utemeljuje z izidom tajnih volitev Senata UM dne 26. 2. 2013. Po opravljenih tajnih volitvah na katerih je glasovalo 27 senatorjev, je tožeča stranka prejela 10 glasov ZA, 14 glasov PROTI in 3 VZDRŽANE glasove. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni prejela zadostne večine glasov za izvolitev v naziv redni profesor. V obrazložitvi tudi navaja, da skladno z določili Zakona o visokem šolstvu (ZVis) in Statuta Univerze v Mariboru (Statut UM) kandidat ne pridobi avtomatično pravice za izvolitev v naziv, če izpolnjuje posamezne pogoje iz Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (Merila) oziroma dosega zahtevano število točk, temveč ima Senat UM diskrecijsko pravico v postopku izvolitve kandidata v naziv. Iz določbe prvega odstavka 55. člena ZVis izhaja, da je kandidat, ki izpolnjuje določene pogoje, lahko izvoljen, ne pa da je v vsakem primeru izvoljen v naziv, kdor izpolnjuje določene pogoje. Iz navedene določbe je razvidna avtonomija univerze, ki izhaja iz 6. člena ZVis, kar pomeni, da je odločitev Senata UM glede izvolitev v naziv volilna odločitev. Ker ZVis v 56. členu predpisuje, da redne profesorje voli Senat UM, je skladno z volilnim izidom ta odločil tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev Senata UM. V tožbi navaja, da je ne vlaga zaradi rezultata tajnih volitev, pač pa zoper postopek na Habilitacijski komisiji in Senatu UM, ki je do izvedbe volitev in posledično tudi do takšnega volilnega rezultata pripeljal. Navaja, da je bila njegova vloga za izvolitev v naziv redni profesor na Habilitacijski komisiji prvič obravnavana 16. 1. 2013 in takrat so člani Habilitacijske komisije z 8 glasovi ZA in 8 PROTI zavrnili sklep, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za izvolitev v zaprošeni naziv. Ker tožeča stranka takrat z navedenim sklepom ni bila seznanjena, je ob pregledu gradiva za 17. redno sejo Senata UM dne 29. 1. 2013 ugotovila, da za izvolitev tožeče stranke v naziv redni profesor ni na voljo gradiva povezanega z njegovo izvolitvijo, zato je pričakovala, da bo od Habilitacijske komisije dobila poziv za vsebinsko dopolnitev vloge, vendar pa poziva na dopolnitev ni dobil. Tako je Habilitacijska komisija na podlagi istih dokumentov dne 6. 2. 2013 še enkrat obravnavala vlogo tožeče stranke in pri tem prvoten neodločen rezultat glasovanja spremenila v odločitev s 6 glasovi ZA in 11 PROTI. Tudi o tem odločanju tožeča stranka ni bila obveščena. Po urgenci je bil z izvlečkom obeh zapisnikov Habilitacijske komisije seznanjena po pošti dne 21. 2. 2013, torej teden dni kasneje, ko je bil sklep Habilitacijske komisije, ki odreka soglasje k njegovi izvolitvi, objavljen v gradivu za 18. sejo Senata UM. Tožeča stranka je dne 22. 2. 2013 dopolnila vlogo za izvolitev v naziv rednega profesorja s številnim dodatnimi dokazili, ki pričajo o izpolnjevanje kriterijev zaradi katerih Habilitacijska komisija njene vloge ni podprla. Pri tem poudarja, da gre za kriterije, ki v Merilih niso eksplicitno zapisani in zato v vlogi očitno tudi niso bili dovolj izpostavljeni. Dopolnitev vloge tožeče stranke je bila Senatu UM izročena 25. 2. 2013, torej en dan pred 18. redno sejo Senata UM na kateri je bila na dnevnem redu tudi izvolitev tožeče stranke v naziv redni profesor. Dopolnitev vloge je bila še istega dne torej 25. 2. 2013 dodatna k elektronskemu gradivu za sejo Senata UM, kar pa je v nasprotju z drugim odstavkom 6. člena Poslovnika Senata UM, ki predpisuje, da se gradivo k posameznim točkam dnevnega reda ali objavi na spletni strani UM ali pa se pošlje po pošti ali po faxu ali po elektronski pošti najkasneje 5 dni pred sejo. Člani Senata UM torej z dopolnitvijo vloge tožeče stranke niso bili seznanjeni pravočasno, tako da je tožeča stranka upravičeno predvidevala, da bo točka povezana z njeno izvolitvijo na seji Senata UM umaknjena in zadeva vrnjena v ponovno obravnavanje na Habilitacijsko komisijo, tako kot je bila to praksa že v podobnem primeru, ko je šlo za izvolitev kandidata dr. A.A. Vendar je Senat UM na svoji 18. redni seji dne 26. 2. 2013 izvedel tajne volitve ter ob svojem delu in pri glasovanju ni upošteval vseh relevantnih dejstev za obravnavanje vloge tožeče stranke, zato rezultat tajnih volitev ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Člani Senata UM ob izvedbi tajnih volitev tako nisi imeli na razpolago vseh relevantnih podatkov, kot tudi niso imeli relevantnega predloga Habilitacijske komisije, saj je bil ta izoblikovan brez upoštevanja dopolnitve tožnikove vloge. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, pri čemer mora Habilitacijska komisija pri svojem odločanju poleg osnovne vloge upoštevati tudi dopolnitve in vse javno dostopne relevantne podatke. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in navaja, da se v skladu z ZVis in Statutom UM ne pridobi avtomatično pravice do izvolitve v posamezni naziv tudi, če posamezni kandidat izpolnjuje posamezne kvantitativne pogoje iz Meril. Senat UM lahko namreč v postopku izvolitve v naziv redni profesor kandidata po pregledu vseh okoliščin (znanstvene, umetniške, strokovne in pedagoške sposobnosti) izvoli ali pa ne. Navedeno pomeni, da UM deluje po načelu avtonomije, ki med drugim zagotavlja tudi sprejemanje Meril ter avtonomno ureditev in izvedbo samega postopka volitev v te nazive. UM je ustavno zagotovljeno načelo avtonomnosti izvedla v kar nekaj členih Statuta UM. Poudarja, da so bili vsi postopki izpeljani v skladu z Merili in internimi akti UM ter v skladu s splošnim upravnim postopkom. Izvolitev oziroma neizvolitev kandidata v naziv redni profesor je bila v skladu z drugim odstavkom 198. člena Statuta UM volilna odločitev. Glede na tožbene navedbe tožena stranka še navaja, da se je vsak član Senata UM imel možnost seznaniti z gradivom, ne glede na to, da je bilo dopolnjeno oziroma objavljeno en dan pred sejo Senata UM, saj iz objektivnih razlogov (ker je kandidat šele en dan pred sejo Senata Um vložil dopolnitev) to prej ni bilo mogoče. Glede navedb o kršitvi postopka, da je bila dopolnitev vloge objavljena šele en dan pred sejo Senata UM tožena stranka navaja, da s tem kršitev niso podane. Res je, da v drugem odstavku 6. člena Poslovnika Senata UM (Poslovnik) določeno, da se gradivo k predvidenim posameznim točkam dnevnega reda objavi na spletni strani UM najkasneje pet dni pred sejo, vendar tudi sam Poslovnik glede tega pozna izjeme, pri čemer gre v konkretnem primeru izpostaviti, da je šlo za samoiniciativno dopolnitev vloge s strani kandidata in da kandidat ni bil pozvan k dopolnitvi. Tudi navedbe tožeče stranke, da bi se dopolnitev morale vrniti v obravnavo na Habilitacijsko komisijo ne določajo nobena postopkovna pravila. Habilitacijska komisija je posvetovalno telo Senata UM in njenega mnenja Senat UM niti ni dolžan upoštevati. V skladu s 193. členom in tretjim odstavkom 197. člena Statuta UM vlogo kandidata obravnava in o njej odloči Senat UM. Tako okoliščina, da se z dopolnitvijo vloge, ki jo je samoiniciativno poslal kandidat in jo je UM prejela en dan pred sejo Senata UM, ni seznanila Habilitacijska komisija, ne predstavlja procesne kršitve, ki bi imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločitve. Odločba vsebuje tudi obrazložitev, ki je glede na volilni postopek predpisan v ZVis in Statutu UM. Opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 214/2009, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da takšna odločba o izvolitvi lahko vsebuje le obrazložitev kako so bile izvedene tajne volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. Predlaga, da sodišče tožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje dokončna odločba Senata UM, s katero je bilo odločeno, da se tožeče stranke (glede na volilni izid) ne izvolil v naziv redni profesor za predmetno področje „konstruiranja“. Navedena odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, ki so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in se v skladu z drugim odstavkom 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje.

Po določbi 55. člena ZVis je v naziv docent, izredni profesor in redni profesor lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti. Iz navedene določbe je razvidna avtonomija univerze, ki izhaja tako iz 58. člena Ustave RS, kot tudi iz 6. člena ZVis, ki določa, da je univerza avtonomni, znanstveno-raziskovalni, umetniški in izobraževalni zavod s posebnim položajem. Univerza deluje po načelu avtonomije, ki ji med drugim zagotavlja tudi sprejemanje Meril ter avtonomno ureditev in izvedbo samega postopka volitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZVis redne profesorje in znanstvene svetnike voli senat univerze za neomejeno dobo. UM pa je ustavno zagotovljeno načelo avtonomnosti izvedla v določbah Statuta UM, ki v drugem odstavku 198. člena določa, da Senat UM kandidate v naziv redni profesor izvoli oziroma izvolitev zavrne. Pri tem gre za volilno odločitev in ne odločitev po prostem preudarku (prvi odstavek 190. člena Statuta UM). Glede na volilni postopek, ki je predpisan s citiranimi določili ZVis in Statuta UM, in velja za kandidate, ki kandidirajo v naziv redni profesor, zato tožena stranka po presoji sodišča v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja na stališče sodne prakse oziroma Vrhovnega sodišča RS izoblikovano v sodbi opr. št. I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, ki je relevantno tudi v obravnavanem primeru in sicer, da taka obrazložitev lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in da preizkus preko teh okvirov ne more in ne sme segati, saj s tem sodišče posega v ustavno in zakonsko zagotovljeno avtonomijo tožene stranke. Člani senata univerze oziroma tožene stranke, ki volijo, namreč z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev. Zato tudi tožena stranka objektivno gledano svoje odločitve ne more obrazložiti drugače, kot je to že naredila.

Po presoji sodišča so zato neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da sam postopek pred Habilitacijsko komisijo (ki ni dala pozitivnega soglasja k izvolitvi tožeče stranke v naziv) ni bil voden pravilno, ter da so se izvedle volitve ne da bi bili člani Senata UM seznanjeni z dopolnitvijo vloge tožeče stranke. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, to pa potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke v tožbi, da je tožeča stranka vlogo za izvolitev v naziv dopolnjevala samoiniciativno. Tožeča stranka tudi ne zanika trditve tožene stranke, da je bil Senat UM pred odločanjem o izvolitvi tožeče stranke v naziv z navedeno dopolnitvijo seznanjen. Iz spisov zadeve tudi izhaja, da je Habilitacijska komisija svojo odločitev sprejela na podlagi dokumentacije in strokovnega poročila komisije glede kandidatove strokovne, znanstvene in pedagoške usposobljenosti ter praktičnih izkušenj v stroki, torej na podlagi popolne dokumentacije. Zato je neutemeljen očitek tožeče stranke, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker tako (samoiniciativno) dopolnjene vloge ni vrnila Habilitacijski komisiji v (ponovno) obravnavo. Takšno postopanje strokovne službe in Habilitacijske komisije predvideva Statuta UM v 200. členu le v primeru, ko navedena organa sama zahtevata dopolnitev dokumentacije za izvolitev.

Glede na to, da tožeča stranka ne izpodbija volilnega izida, na katerem temelji izpodbijana dokončna odločba, ki vsebuje tudi vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z volitvami, sodišče pa je ugotovilo, da je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega dokončnega akta pravilen, je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.