15. 4. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Romana Gaserja, Jesenice, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, in v postopkih za preizkus pobud Matjaža Bertonclja in Muhameda Tričiča, oba Ljubljana, in Frančiška Vovka, Jesenice na Dolenjskem, ki jih zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 15. aprila 2010

sklenilo:

1.Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) se zavržejo.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 16. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se zavrže.

3.Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) in prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrnejo.

4.Pobudniki sami nosijo svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Zatrjujejo, da je izpodbijani zakon v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred začetkom njegove uporabe, pa ti do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Menijo, da so zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka tudi ti oškodovanci upravičeni do denarne odškodnine. Zato naj bi bili v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, katerih položaj ZVPSBNO ureja. Menijo tudi, da oškodovancem, za katere ZVPSBNO ne velja, ni zagotovljena pravna varnost. Predlagajo tudi presojo ustavnosti prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor določata numerus clausus oblik nepremoženjske škode. Svoj pravni interes utemeljujejo s hkrati vloženimi ustavnimi pritožbami zoper zavrnilne sodbe Vrhovnega sodišča (oziroma v zadevi Romana Gaserja je Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, vložene na pobudo nasprotne stranke v pravdi, sodbo pritožbenega sodišča v ugodilnem delu spremenilo tako, da je pobudnikov odškodninski zahtevek tudi v tem delu zavrnilo), ki so utemeljene na stališču, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po določbah ZOR in OZ, ni bila pravno priznana.

2.Pobudnik Matjaž Bertoncelj predlaga tudi presojo ustavnosti drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO, ki omejuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo lahko prisodijo sodišča na podlagi tega zakona, na znesek 5.000,00 EUR. Meni, da ga tudi ta zakonska določba postavlja v ustavno nedopusten neenakopraven položaj, in sicer v primerjavi s tistimi oškodovanci, ki uveljavljajo pravično denarno odškodnino zaradi posega v katero drugo osebnostno pravico.

B.

3.Ustavno sodišče je pobude zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.

4.Pobudniki navajajo, da izpodbijajo ZVPSBNO v celoti. Vendar iz vsebine pobud izhaja, da (z izjemo Matjaža Bertonclja) protiustavnost očitajo le njegovi prehodni ureditvi iz 25. člena. Zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbijajo le to zakonsko določbo.

5.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora paziti Ustavno sodišče ves čas postopka.

6.Pobudniki utemeljujejo svoj pravni interes za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 25. člena ZVPSBNO s hkrati vloženimi ustavnimi pritožbami. Vendar je Ustavno sodišče že presojalo ustavnost izpodbijane zakonske določbe z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10). Ugotovilo je, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Državnemu zboru Republike Slovenije je naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO. Glede na navedeno pobudniki ne izkazujejo več pravnega interesa za presojo ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Zato je Ustavno sodišče njihove pobude v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

7.Pobudnik Matjaž Bertoncelj predlaga tudi presojo ustavnosti drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO. Izpodbijana zakonska določba ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82). Pobudnik svoj pravni interes sicer tudi v tem delu utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, s katerimi je bilo njegovemu odškodninskemu zahtevku le delno ugodeno, vendar ga s tem še ne izkaže. V postopku ustavne pritožbe izpodbijane sodne odločbe namreč ne temeljijo na izpodbijani zakonski določbi. Kot izpostavlja že pobudnik sam, sodišča njegovega odškodninskega zahtevka niso presojala na podlagi določb ZVPSBNO, ker so štela, da ta zakon zanj ne velja. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo tudi v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

8.Pobudniki predlagajo tudi presojo ustavnosti prvega odstavka 200. člena ZOR in prvega odstavka 179. člena OZ. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 obravnavalo tudi očitke o protiustavnosti teh zakonskih določb. Pobudo je v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo. Ker pobudniki v tej zadevi ne navajajo razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že v navedeni odločbi, je iz istega razloga kot očitno neutemeljene zavrnilo tudi te pobude (3. točka izreka).

9.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ustavno sodišče je odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik

Predsednik