Jedro

Revizija v zvezi z odločitvijo o zamudnih obrestih kot postranski terjatvi, ne da bi revident vložil revizijo tudi proti odločitvi o glavni terjatvi, ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5.7.1996 v skupnem znesku 6,972.260,92 tolarjev (29.094,73 EUR), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5.7.1996 v znesku 1,190.882,73 tolarjev (4969,47 EUR), ter po medsebojnem pobotanju ugotovilo obstoj tožnikove terjatve proti toženi stranki v višini 5,781.378,19 tolarjev (24.125,26 EUR) ter ugotovilo obstoj terjatve tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 5,781.378,19 tolarjev (24.125,26 EUR) od 5.7.1996 do 1.1.2002 v višini 14,158.907,59 tolarjev (59.084,07 EUR) skupaj z glavnico pa v skupnem znesku 19.940.285,78 tolarjev (83.209,34 EUR). Višji zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 6.406,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka delno spremenilo tako, da je po medsebojnem pobotanju tožnikove terjatve v višini 6,972.260,92 tolarjev (29.094,73 EUR) s terjatvijo tožene stranke v višini 1,190.882,73 tolarjev ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 5.781.378,19 tolarjev (24.125,26 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1996 do 1.1.2002, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas od 5.7.1996 do 1.1.2002 pa je zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa je naložilo, da povrne toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče poseglo le v odločitev o znesku zakonskih zamudnih obresti, ki po medsebojnem pobotanju terjatev tožniku pripadajo od zneska ugotovljene terjatve na dan 5.7.1996. Presodilo je, da sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj je zamudne obresti tudi od 5.7.1996 izračunalo tudi ob uporabi Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS, št. 45/95) in Zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001), namesto da bi upoštevalo določbo drugega odstavka 114. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93 in nadalj.), po kateri tečejo obresti od začetka stečajnega postopka le po temeljni obrestni meri. Zakonske zamudne obresti, ki jih je prisodilo, so tiste, kot jih določa drugi odstavek 114. člena ZPPSL.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je vložil revizijo tožnik. Revizijo vlaga le zoper odločitev sodišča druge stopnje o zamudnih obrestih oziroma zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu, v katerem to je zavrnilo njegov višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas od 5.7.1996 do 1.1.2002. V tem delu predlaga ugotovitev obstoja njegove terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice 24.125,26 EUR od 5.7.1996 do 1.1.2002 v višini 14,158.907,59 tolarjev (59.084,07 EUR). Navaja, da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 5.7. oziroma 8.8.1996. V tem času je veljalo prvotno besedilo ZPPSL, ki je v drugem odstavku 114. člena določal, da od terjatev iz 112. člena tega zakona tečejo od začetka stečajnega postopka zakonite zamudne obresti, od terjatev iz 113. člena pa tečejo zakonite zamudne obresti od dneva, ko bi terjatve zapadle. Do spremembe in dopolnitve ZPPSL je prišlo 1.7.1997 (ZPPSL-A, Uradni list RS, št. 39/97). Po spremembi drugega odstavka 114. člena obresti od terjatev iz 112. in 113. člena tečejo od začetka stečajnega postopka oziroma od zapadlosti po temeljni obrestni meri. Sodišče druge stopnje je pri odločanju spregledalo prvotno besedilo zakona in 34. člen ZPPSL-A, ki določa, da se postopek stečaja, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, konča po predpisih, ki so veljali do njegove uveljavitve. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo zakonske zamudne obresti oziroma, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje. Zaradi dolgotrajnega postopka je predlagal prednostno obravnavanje zadeve.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je vložil revizijo le proti odločitvi o zamudnih obrestih, tj. odločitvi v drugem odstavku sodbe sodišča druge stopnje - v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas od 5.7.1996 do 1.1.2002. Gre za zavrnitev višjega zahtevka nad že prisojenimi zamudnimi obrestmi v tem obdobju v višini zakonskih zamudnih obresti, in kar po obrazložitvi sodišča druge stopnje pomeni v višini obresti po temeljni obrestni meri.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je dovoljena le v zakonsko predvidenih primerih. V individualnih delovnih sporih je možnost revizije opredeljena v 31. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), pri čemer je v premoženjskih individualnih delovnih sporih treba upoštevati tudi 367. člen ZPP. Za presojo dovoljenosti revizije je odločilna le vrednost oziroma opredelitev vrednosti glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). To hkrati pomeni, da revizija v zvezi z odločitvijo o zamudnih obrestih kot postranski terjatvi, ne da bi revident vložil revizijo tudi proti odločitvi o glavni terjatvi, ni dovoljena. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo že v večjem številu zadev (npr. v zadevah II Ips 464/2003 z dne 23.10.2003, VIII Ips 105/2004 z dne 9.11.2004 VIII Ips 105/2006 z dne 27.2.2007, itd.), takšna odločitev pa po odločbi Ustavnega sodišča RS Up 43/04 z dne 14.9.2006 ne odstopa od uveljavljene sodne prakse.

Ker je tožnik uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5.7.1996 do 1.1.2002 kot postransko terjatev, pri čemer za opredelitev te terjatve ni pomembno ali ta morda preseže ali ne preseže glavnice, in je revizijo vložil le zoper odločitev o zamudnih obrestih, jo je sodišče zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

Revizija tudi ni bila dopuščena po 32. členu ZDSS-1 v zvezi s 5. točko 31. člena ZDDS-1, saj sodišče druge stopnje o njeni dopustitvi ni odločilo. Izostanek takšne odločitve ni predmet odločanja revizijskega sodišča v tem sklepu.