Jedro

Izpodbijani sklep, s katerim je prvostopni organ naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev pritličnega objekta z nadstrešnico, pomožnega objekta in zunanje ureditve na zemljišču, in je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP, ne pomeni akta iz 2. člena ZUS-1. Ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Ne gre torej za sklep, ki lahko posega v pravni položaj tožnic, saj je odločitev procesna in nima značilnosti upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom tožnicam naložil, da morajo v osmih dneh po vročitvi tega sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi št. 06122-13/1993, in sicer v višini 2.772,12 EUR, sicer se bodo ta denarna sredstva prisilno izterjala (1. točka izreka), določil način in višino zneska plačila za vsako od tožnic (2. točka izreka) ter odločil, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov (3. točka izreka), da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve in izvedbe izvršbe (4. točka izreka) in še, da stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 10. 10. 2012 določen naknadni izpolnitveni rok tožnicam kot zavezankam za izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa - odstranitve pritličnega objekta z nadstrešnico, pomožnega objekta in zunanje ureditve na zemljišču s pac. št. 1911/1 k.o. ... ter vzpostavitve prejšnjega stanja na tem zemljišču. Na podlagi naknadno opravljenega inšpekcijskega pregleda je bilo ugotovljeno, da tožnice ukrepa niso izvršile. Glede na 297. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 162. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je organ izbral izvajalca, ki bo opravil izvršilna dejanja. Ta je opravil ogled objekta in pripravil predračun z dne 15. 4. 2016, ki temelji na pogodbi z dne 16. 11. 2015, sklenjeni med organom ter izvajalcem. Gre za okvirno ceno predvidenih stroškov. Zapisnik o ogledu objekta z izvajalcem z dne 30. 3. 2016 je bil skupaj s predračunom in računom o opravljenem ogledu z dne 22. 4. 2016 posredovan tožnicam v seznanitev ter morebitne pripombe. Tretja tožnica je v postavljenem roku podala pripombe, ki jih je organ zavrnil, ostali tožnici sta rok zamudili.

3. Drugostopni organ je 5. točko izreka izpodbijanega sklepa o stroških postopka odpravil iz razloga, ker izvršilni postopek v tej zadevi še ni končan, v ostalem delu pa tožničino pritožbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopnega organa.

4. Tožnice v tožbi drugostopnemu organu očitajo samovoljo pri odločanju ter pomanjkljivo obrazložitev razlogov za sprejem odločitve,1 v zvezi s čimer uveljavljajo bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Navajajo, da se drugostopni organ ne sklicuje na razloge prvostopne odločbe, ki jih prvostopna odločba tudi ne vsebuje. Dejstvo je, da ima organ zagotovljena sredstva za izvajanje prisilnih izvršb, saj ima za to namenjeno posebno proračunsko postavko, zato ni pravno logično in utemeljeno, da organ zahteva od tožnic založitev zneska, potrebnega za kritje teh stroškov. Tožnice menijo, da izbrani izvajalec ni najugodnejši ponudnik izvedbe izvršbe glede na sedež izvajalca izvršbe in lokacijo izvršbe. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razviden jasen pravni temelj izbire izvajalca. Na ogled z izbranim izvajalcem dne 30. 3. 2016 tožnice niso bile vabljene, čeprav bi jih organ moral vsaj seznaniti z nameravano izvedbo ogleda. Organ je nato tožnice sicer seznanil z zapisnikom ogleda, na katerega so podale pripombe, ki pa bi jih bilo treba upoštevati, četudi so bile poslane po poteku postavljenega roka, saj niso bile izrecno opozorjene na pravne posledice zamude roka. Nadalje še navajajo, da izpodbijani sklep ni izvršljiv, saj izrek dopušča dvome o tem, kakšna obveznost in kateri od tožnic je naložena v plačilo. Sklicujejo se tudi na v tem postopku izdani sklep z dne 26. 1. 2017, s katerim je bila odložena izvršitev inšpekcijske odločbe za pet let. Tožnice zato predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in o zadevi meritorno odloči oziroma vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

7. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oz. tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu akti, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Po drugem odstavku istega člena se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8. V obravnavanem primeru tožnice izpodbijajo sklep, s katerim jim je prvostopni organ naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev pritličnega objekta z nadstrešnico, pomožnega objekta in zunanje ureditve na zemljišču s pac. št. 1911/1 k.o. ... z vzpostavitvijo prejšnjega stanja na tem zemljišču. Ta sklep je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP.

9. V prvem odstavku 297. člena ZUP je določeno, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške; zavezanca pa je treba na to poprej opozoriti. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da lahko organ, ki opravlja izvršbo, v primeru iz prvega odstavka naloži zavezancu s sklepom, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu. Sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv.

10. Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne pomeni akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Ne gre torej za sklep, ki lahko posega v pravni položaj tožnic, saj je odločitev procesna in nima značilnosti upravnega akta. Res je bila tožnicam z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da je naložena denarna obveznost začasna (torej do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč v primeru, če ga zavezanke (tožnice) ne založijo, organ tega zneska ne more od njih izterjati, temveč ga mora založiti sam, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti. Tako tudi Kerševan, Androjna v Upravno procesno pravo (GV Založba, Ljubljana 2018, str. 490). Zato tudi ni mogoče šteti, da gre za akt, s katerim je bilo poseženo v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika, saj v primeru, če tožnice ne bodo (oziroma ne bi) izvršile s tem sklepom naložene obveznosti, do nastanka posledic za tožnice ne bo prišlo.

11. Prav tako izpodbijani sklep ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. To nenazadnje izhaja že iz citiranega drugega odstavka 297. člena ZUP, ki opredeljuje znesek, odmerjen na tej podlagi kot predujem. Organ namreč po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. Enako je določeno tudi že s samim izrekom izpodbijanega sklepa, natančneje iz 3. točke izreka, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov. Slednji pa bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 predstavljal dokončni upravni akt, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu, če inšpekcijske odločbe ne bo izvršil sam.

12. Ker gre torej v obravnavanem primeru za akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zavrglo.

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Pri tem se sklicujejo na sodbe naslovnega sodišča št. I U 9/2012, I U 638/2010, I U 1230/2011 in I U 1774/2010