Jedro

Sodišče se strinja tem, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Pravna podlaga za določitev odgovorne države članice je bila določba 13. člena Dublinske uredbe, ki se nanaša na primere, ko je imel prosilec za azil v Sloveniji na Hrvaškem status tujca. V tem primeru je odgovorna država članica tista, ki jo je tujec nezakonito prečkal, ta odgovornost pa preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz centralne evidence Eurodac pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 18. 10. 2022 kot tujec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika in 10. 1. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe med drugim določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

3. Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe opravila osebni razgovor s tožnikom, na katerem je med drugim povedal, da se ne želi vrniti nazaj v Republiko Hrvaško, saj so ga štirikrat zavrnili. Povedal je, da mu niso dali možnosti, da bi povedal, kaj mu je, ali da bi ga vsaj vprašali, če želi mednarodno zaščito. Hrvaško mejo mu je uspelo prečkati v četrtem poskusu. Na Hrvaškem so ga obravnavali kot živino. Ko je videl, kako so ga sprejeli, je razmišljal, da v taki državi ne želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ko je prvič poskušal prečkati mejo sam, so ga pregnali in streljali v zrak. Ko je potoval z družino, so ga vseeno hoteli vrniti v Bosno in Hercegovino, a je to zavrnil, ker ni želel zapustiti ženske, ki je pristala, da mu pomaga. Tam so jih dali spat v park in jih pretepli. Hrvaška policija ga je poskušala maltretirati na vse možne načine. Glede na to, kar je videl na Hrvaškem, ne verjame, da imajo način, da bi ga sprejeli kot človeka in mu dali zatočišče. Meni, da Hrvaška ne bi korektno obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in sprejema prosilcev pa ne more nič reči, ker ne ve, kakšen sistem imajo, saj nikoli ni dobil kakšnega pojasnila glede tega, ker tam ni nikoli prosil za mednarodno zaščito.

4. Tožena stranka ugotavlja, da navedbe tožnika, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zaradi načina, kako so ga tam sprejeli hrvaški policisti, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Vse trditve o tem, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Glede izjav o ravnanju hrvaške policije tožena stranka poudarja, da bo tožnik v primeru njegove morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec in da ga bodo tam sprejeli uradni uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve in ne hrvaška policija. Strah pred tem, da bi ga ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno obravnavala policija, je neutemeljen, saj bo predan v dublinskem postopku, sprejele pa ga bodo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Tožena stranka ugotavlja, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogojev za sprejem prosilcev. Tožnik je opisoval policijski postopek, ne pa azilnega postopka. Azilni postopek se zanj niti še ni začel, saj prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni podal. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve in če je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so prosilci nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverja pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb ob pravilih dublinskega postopka ni ovir. Na podlagi navedenega ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob predaji Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

5. Tožena stranke je preučila tudi „Informacije o stanju na Hrvaškem“, ki jih je v postopek predložil pravni pooblaščenec tožnika. Veliko teh informacij se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki. Poročilo Amnesty international za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa v konkretnem primeru ne velja, saj je tožnik sam izjavil, da tudi če bi imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, tega tam ne bi storil. Prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite.

6. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka tudi podrobno opredeljuje do sodbe nizozemskega okrožnega sodišča. Tožena stranka se sklicuje tudi na poročila podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA) in Agencije evropske unije za azil (EUAA) in sklicujoč se na navedena poročila ugotavlja, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, predložene s strani tožnikovega pooblaščenca, pa se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere. Iz obeh poročil je evidentno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Z omenjenimi informacijami je bil seznanjen tudi pooblaščenec tožnika, ki je podal toženi stranki še nekaj dodatnih informacij. Tudi do teh se je tožena stranka opredelila. Navaja, da primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, tožnikov pooblaščenec ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Tako imenovani „push- backi“ v omenjenih sodbah se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poročila AIDA in EUAA imajo veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

7. Tožnik v tožbi uvodoma povzema, kaj je doživel ob prečkanju bosansko-hrvaške meje. Sklicuje se na to, da je obstoj domneve, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojih za sprejem prosilcev izkazan že s tem, če tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Bil je deležen več „push-backov“ mejne policije. Tožena stranka poskuša narediti strogo ločnico med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite, kar pa je neutemeljeno, pri čemer se tožnik sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 333/2023-4 z dne 9. 3. 2023. Ločevanje med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite je neprimerno in neutemeljeno tudi iz razloga, ker gre v obeh primerih za uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Informacije o stanju na Hrvaškem izkazujejo, da opisana ravnanja policistov ne predstavljajo osamljenih primerov s strani določenih policistov, ampak ustrezajo političnim odločitvam in konkretnim navodilom višjih organov enotam hrvaške mejne policije. Tožena stranka ne zanika maltretiranja s strani hrvaške policije. Iz informacij, ki so bile predložene v upravnem postopku, izhaja, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do mednarodne zaščite. Tožena stranka ni pridobila individualnega jamstva o pravicah predane osebe. Splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere v konkretnem primeru ne more zadoščati. Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel dostop do azilnega postopka. Obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino in da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP, 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS. Tožena stranka tožnikove izpovedi ni dejansko in vsebinsko dokazno ocenila, zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Tožniku pa je bila tudi kršena pravica do obveščenosti. Tožnik ni bil obveščen o merilih za določitev odgovorne osebe in hierarhiji meril v različnih fazah postopka po Dublinski uredbi, o možnosti predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah, o možnosti zaprositve za odložitev predaje in o pravici do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Če bi se to zgodilo, bi to imelo tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi, se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in bi to pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, sklicujoč se na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Vse trditve tožnika o tem, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne izkazuje domneve tožnika, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnika ob predaji v Republiki Hrvaški ne bo sprejela hrvaška policija, ampak drugi uslužbenci notranjega ministrstva. Podaja prošnje za priznanje mednarodne zaščite pa bo zagotovo omogočena, če bo to želel. Tožena stranka je v nekem drugem primeru dobila splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma 4. členu Listine EU. Tožena stranka je sledila tudi javno dostopnim poročilom o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito, posebno tistih, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Tožnik se sklicuje na številna pričevanja o tem, da so bili migranti s strani slovenske policije v Republiko Hrvaško takoj deportirani v Bosno in Hercegovino. Teh pričevanj ni tožnik podkrepil z dejanskimi zanesljivimi viri, poleg tega gre za tujce, ki naj bi bili iz Republike Slovenije s strani slovenske policije vrnjeni v Republiko Hrvaško. Ne gre za prosilce za mednarodno zaščito, ki bi bili vrnjeni znotraj dublinskega postopka. Glede očitka o kršitvi pravice do obveščenosti pa tožena stranka navaja, da je tožnik s podpisom potrdil, da je bil pred vložitvijo prošnje s strani uradne osebe tožene stranke v jeziku, ki ga razume, seznanjen med drugim tudi s pravili postopkov, ki jih ureja Dublinska uredba. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 4. 7. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri navedbah, kot jih je podal že na zaslišanju pri toženi stranki. Glede na to, kar se mu je zgodilo na Hrvaškem, sklepa, da tam nimajo pravega pristopa do beguncev. Niso mu dali možnosti pojasniti, zakaj beži iz matične države. Ko je videl, kako so ga sprejeli, je ugotovil, da imajo iste prijeme kot tam, od koder je zbežal. Na vprašanje, kam je bil najprej namenjen, je odgovoril, da je prijatelja v Švici vprašal, ali ga lahko sprejme, a je rekel, da težko. Nato je želel iti v Nemčijo, ko pa je prišel v Slovenijo in ker je bil tu lepo sprejet, se je odločil, da bo ostal v Sloveniji. Za azil je imel namen zaprositi v prvi državi, kjer bi se počutil zaščitenega, ko pa je videl, da Hrvaška ni taka, se je odločil iti naprej.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo 1. točke prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da navedbe tožnika, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zaradi načina, kako so ga tam sprejeli hrvaški policisti, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali in da vse trditve o tem, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je strah pred tem, da bi ga ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno obravnavala policija, neutemeljen, saj bo predan v dublinskem postopku, sprejele pa ga bodo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Sodišče se strinja tem, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Prav tako se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da imajo poročila AIDA in EUAA veliko težo in da so zaupanja vreden vir.

13. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

14. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v eni od zadnjih sodb I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (10. točka obrazložitve sodbe VSRS I Up 155/2023). V nadaljevanju citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (točka 11. obrazložitve). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče med drugim navaja, da je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, pritožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval le dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (točka 12. obrazložitve). Nadalje sodišče v isti sodbi med drugim tudi navaja, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (točka 13 obrazložitve).

15. Obravnavana zadeva je po vsebini povsem primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 155/2023. Vrhovno sodišče je tudi zavzelo stališče, da je treba razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko-hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Večji del tožbenih navedb se namreč nanaša prav na to, da ni mogoče delati razlikovanja med obravnavo hrvaške policije s tujci in obravnavo oseb, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito in so vrnjene po Dublinski uredbi Republiki Hrvaški. Iz navedenih razlogov so navedene tožbene navedbe neutemeljene.

16. V konkretnem primeru po presoji sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena namreč je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik na hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca, na Hrvaško pa bo predan na podlagi Dublinske uredbe in bo imel tudi možnost, da tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito, če bo to želel, sprejele pa ga bodo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, pristojne za mednarodno zaščito, in ne policisti, ki so pristojni za varovanje hrvaško-bosanske meje.

17. Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 333/2023-22 z dne 17. 3. 2023, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi v tej sodbi je zavzelo stališče, da je iz vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, tožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (točka 14 obrazložitve).

18. Tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da je policija del Ministrstva za notranje zadeve in da bo tudi njegovo prošnjo obravnavalo isto ministrstvo, češ da gre za uradne osebe istega ministrstva. Vendar je treba upoštevati, da gre za različni organizacijski enoti tega ministrstva.

19. Iz vseh navedenih razlogov (kot so na primer poročila AIDA, EUAA) sodišče meni, da ni potrebno pridobiti dodatnega zagotovila, da bo tožnik obravnavan na Hrvaškemu v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU, saj ni bojazni, da bi mu bile ob vrnitvi v Republiko Hrvaško te pravice kršene. Tožena stranka je zelo obsežno in podrobno pojasnila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče se z njenimi razlogi strinja. Neutemeljene so tožbene navedbe o tem, da naj bi bil sklep pomanjkljivo obrazložen, kar tožeča stranka očita toženi stranki na koncu III. točke tožbenih navedb.

20. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik v upravnem postopku ni bil seznanjen o vseh pravicah in informacijah, kot izhajajo iz Dublinske uredbe, pa sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnik s svojim podpisom potrdil, da je seznanjen z vsemi pravicami, ki izhajajo tako iz Dublinske uredbe kot tudi s postopki po ZMZ-1, z roki za uveljavljanje pravnih sredstev, s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (tožnikovo pisno potrdilo, s katerim je bil o tem informiran, z dne 25. 10. 2022).

21. Pooblaščenka tožnika je v končni besedi na glavni obravnavi opozorila tudi šestmesečni rok za predajo Hrvaški, češ da če do predaje ne pride v tem roku, ustvarja izpodbijani sklep pravne učinke, ki so v nasprotju za določbo drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe, pri čemer se sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 68/2023. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je šlo pri citirani sodbi vrhovnega sodišča za nekoliko drugačen primer. Pravna podlaga za predajo prosilca je bila d točka prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, zato velja šestmesečni rok za predajo po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo. V obravnavani zadevi pa je bila pravna podlaga za določitev odgovorne države članice 13. člen Dublinske uredbe, ki se nanaša na primere, ko je imel prosilec za azil v Sloveniji na Hrvaškem status tujca. V tem primeru je odgovorna država članica tista, ki jo je tujec nezakonito prečkal, ta odgovornost pa preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Ker je bil tožnik v evidenco EURODAC kot tujec vnesen s strani Republike Hrvaške 18. 10. 2022, je očitno prečkal hrvaško mejo v oktobru 2022, kar pomeni, da bo odgovornost Hrvaške prenehala 12 mesecev po tem, če ji tožnik do tedaj ne bo predan.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

23. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

25. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ter da bi se v tem primeru nahajal pod jurisdikcijo Republike Hrvaške in ne Republike Slovenije in zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za ta postopek, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal in bi mu bili kršeni pravici iz 23. in 25. člena Ustave RS. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo.

26. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

27. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.