Jedro

Ne glede na to pa je vendarle treba poudariti, da DZ, ki je bil sprejet ravno v času oblikovanja navedenih stališč sodne prakse na podlagi enake določbe ZZZDR, vsebuje povsem nespremenjeno in jasno določbo o vračanju nadobičajnih daril med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. DZ je le zaostril obličnostno zahtevo ob morebitni drugačni volji zakoncev v trenutku sklepanja pogodbe in s tem utrdil preprečitev prevelikega vpliva morebitne "čustvene zanesenosti" pogodbenikov, zakoncev. Zahteve za presojo ustavnosti DZ v tem delu ni bilo. Kot vse zakonske predpise, je tudi DZ treba sicer uporabljati ustavnoskladno, kar pa ne pomeni, da se določba uporabi v nasprotju z njenim osnovnim jezikovnim pomenom. Zakon jasno določa, katerih daril zakonci ne vračajo; običajnih glede na njihovo premoženjsko stanje; to je odvisno od okoliščin vsakega primera in v našem ni sporno. Druga, torej večja darila, se vračajo, razen če ni izrecnega drugačnega dogovora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in III. izreka) potri sodba sodišča prve stopnje

II.Toženec mora tožnici v roku 15 dni plačati 837 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožničinemu zahtevku za vrnitev darila nasproti nekdanjemu zakoncu, in sicer gre za nepremičnine s podatki, opisanimi v I. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje; gre za 1/4 delež več nepremičnin, ki so v naravi družinska hiša s pripadajočim posestvom. Zavrnilo je le zahtevek, ki se je nanašal na parcelo, ki ni bila podarjena (točka II. izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer jih mora toženec povrniti tožnici v višini 5.173,42 EUR (III.).

2.Zoper ugodilni del (I. in III. točka) se pritožuje toženec, nominalno iz vseh predvidenih zakonskih razlogov, s predlogom za spremembo tega dela sodbe v smer zavrnitve zahtevka, ali pa razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Očita, da sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal - predvsem o njegovem doprinosu h kmetij, ki se skuša minimizirati - pač pa je slišalo samo priče, ki so izpovedale v korist tožnice. Kot napačne graja zaključke o namenu darilne pogodbe, ki naj bi bil v tem, da za svoje delo ne bi bil okoriščen (vrejetno lapsus: prikrajšan), pač pa bi imel voljo ostati na kmetiji. Navaja, da je odločitev vprašljiva tudi z vidika pravičnosti, saj je imel sam dobro vero v trajnost zakonske zveze s tožnico, ta pa je zaupanje prekršila in imela afero z drugimi moškimi. Prišlo je torej do odpada kavze in je ostal zgolj namen, da toženec na posesti dela. Šlo je torej za odplačen posel, podredno pa za neodplačnega, vendar ne z nagibom vere v trajno zvezo. Meni, da se tožnica ne more sklicevati na vero v skupno življenje, če je sama bila kriva za razvezo; drugače bi bilo, če bi bilo obratno. Sklicuje se na primerljivo zadevo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 2514/2018. Sam je ves čas delal na kmetiji v dobro družine in v dobri veri, tožnica pa se je s tem zgolj okoriščala. Meni, da je zahtevek tudi zastaral, saj 543. čl. Obligacijskega zakonika določa rok za vložitev tožbe eno leto odkar je darovalec izvedel za razlog za preklic, za vložitev tožbe pa po stališču vrhovnega sodišča ni treba, da je zakonska zveza že razvezana. Toženec je odšel iz svoje domačije na tožničino, kjer so ga zadržali tudi tako, da je postal lastnik 1/4, imel je upravičeno pričakovanje, da bo kmetija nekoč skupna. Sklicuje se še na zadeve II Cp 970/2019, češ da kavzo sestavljajo le tisti interesi, ki so bili ob sklepanju pogodbe razkriti, in na I Cp 1444/2021, da kadar je nagib darila med zakoncema še kakšen drug, razveza zakonske zveze ni relevantna spremenjena okoliščina. Z vračilom darila naj se rešujejo položaji, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno, če bi obdarjenec daril obdržal, navaja pritožnik zadevo VS RS II Ips 26/2016. V primeru izgube lastništva bo prikrajšan, saj je v nepremičnino vložil ogromno svojega dela in sredstev. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari naj bi bilo napačno odločeno tudi o stroških.

3.Na pritožbo je tožnica odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške, katerih povrnitev zahteva.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6.Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, zakaj zaslišanje prič, ki jih je predlagal toženec o njegovem delu na kmetiji (priče naj bi mu pri tem pomagale), ni bilo potrebo. Količino in vrsto toženčevega dela je sodišče prve stopnje ocenilo za nebistveno zaradi pravilne ocene, da sporna pogodba ni imela odplačne narave. Kršitev določb postopka s tem ni bila storjena, saj se dokazujejo le dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev.

7.Ugovor zastaranja je treba zavrniti kot prepoznega (3. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), saj je v pritožbi uveljavljan prvič, in pred sodiščem prve stopnje pritožnik ni zatrjeval ustreznih dejstev, da bi se ga dalo preizkusiti. Tožnica je navedla, da je zakonska zveza razvezana z dnem 21. 5. 2021, tožbo za vrnitev darila pa je vložila 18. 10. 2025. Kdaj naj bi tožnica pred tem "izvedela za razlog za preklic darila", pritožnik niti ne pove, zgolj navaja, da kavza na strani tožnice ni več obstajala že pred razvezo zakonske zveze. V zadevi II Ips 23/2021 je VSRS zavzelo stališče, da se izjemoma lahko vračilo darila zahteva že pred pravnomočno končanim razveznim postopkom. Iz tega pa nikakor ne izhaja, da bi bila tožba za vračilo darila od nekdanjega zakonca, vložena v roku enega leta od razveze zakonske zveze, prepozna.

8.Sodišče prve stopnje je tudi glede vsebinske odločitve pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni spregledalo stališč sodne prakse, niti tistih, ki jih izpostavlja pritožba, o čemer več v nadaljevanju. Že takoj pa kaže na splošno zavrniti kot neposredno in odločilno uporabljive posamezne stavke, iztrgane iz kontekstov posameznih judikatov, kajti darila med zakonci in okoliščine njihovega vračanja so od primera do primera zelo različni.

9.Določba 110. čl. Družinskega zakonika (DZ) je jasna in nedvoumna. Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala pred sklenitvijo zakonske zveze ali med trajanjem zakonske zveze, ni treba vračati, če so v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca (1. odst.). Druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca, se morajo vrniti, razen če se zakonca dogovorita drugače v obliki notarskega zapisa (2. odst.).

10.Ni ne dvoma ne spora, da podarjeni solastniški deleži predmetnih nepremičnin ne predstavljajo "običajnega darila", ki ga glede na 1. odst. 110.čl. DZ ne bi bilo treba vračati, niti ni dvoma ne spora, da se pravdni stranki pri notarju izrecno nista dogovorili drugače.

11.V času sklepanja darilne pogodbe med zakoncema za nepremičnine, katerih vrnitev se sedaj zahteva, je glede dolžnosti vračanja enako določbo vseboval tedaj veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), in sicer čl. 84.

12.Sodna praksa se pogosto ukvarja s pomenom in aplikacijo te določbe na posamezne življenjske primer, in sicer zato, ker pogodbe včasih nimajo zgolj enoznačne, to je darilne podlage, pač pa gre včasih dejansko za pogodbe mešanega tipa ali celo za kaj drugega, torej da se pogodba samo imenuje "darilna", prikriva pa kaj drugega.

13.Drži, da je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem večkrat izrazilo načelno stališče o restriktivni uporabi instituta vrnitve oziroma preklica darila po 84. čl. ZZZDR, ki je povezana z ustavnopravno problematičnostjo tega določila oziroma potrebo po njegovi razlagi z vso ustrezno ustavno-skladno občutljivostjo. Tako Vrhovno sodišče pojasnjuje, da darila med zakonci in njihovo vračanje ne smejo biti predmet takšne obravnave, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice. Poglavitni razlog za specifično obravnavanje daril med zakoncema je prepoznalo v specifični, neobičajno obarvani podlagi (kavzi), ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena, in se nanaša na domnevno vero zakoncev v trajno čustveno povezanost ("do smrti"), ki naj bi se naknadno izjalovila, kar upravičujejo preklic oziroma zahtevo za vrnitev darila.

14.Ne glede na to pa je vendarle treba poudariti, da DZ, ki je bil sprejet ravno v času oblikovanja navedenih stališč sodne prakse na podlagi enake določbe ZZZDR, vsebuje povsem nespremenjeno in jasno določbo o vračanju nadobičajnih daril med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. DZ je le zaostril obličnostno zahtevo ob morebitni drugačni volji zakoncev v trenutku sklepanja pogodbe in s tem utrdil preprečitev prevelikega vpliva morebitne "čustvene zanesenosti" pogodbenikov, zakoncev. Zahteve za presojo ustavnosti DZ v tem delu ni bilo. Kot vse zakonske predpise, je tudi DZ treba sicer uporabljati ustavnoskladno, kar pa ne pomeni, da se določba uporabi v nasprotju z njenim osnovnim jezikovnim pomenom. Zakon jasno določa, katerih daril zakonci ne vračajo; običajnih glede na njihovo premoženjsko stanje; to je odvisno od okoliščin vsakega primera in v našem ni sporno. Druga, torej večja darila, se vračajo, razen če ni izrecnega drugačnega dogovora. Prakso Vrhovnega sodišča, temelječo zlasti na sklepu II Ips 29/2016, je treba razumeti v kontekstu tiste zadeve. Širše pomembno pa je tamkajšnje splošno opozorilo VS RS, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali je šlo za darilo ali pa se je pogodba samo tako imenovala in je (vsaj v delu) prikrivala kakšno drugo pogodbo.

15.Navedeno pomeni, da ne obstaja pravilo, ki bi ga rada uveljavila pritožba, namreč, da se darilo nekdanjemu zakoncu ne vrne, če se to ne zdi pravično, ali celo, da se ne vrne tistemu zakoncu, ki je "kriv" za razvezo zakonske zveze, kar naj bi pomenilo "tistemu, ki je imel afere z drugimi osebami". Za tako interpretacijo, ki bi pomenila izkrivljanje jasnega jezikovnega pomena norme, ni podlage ne v DZ ne v Ustavi RS. Ključni materialnopravni argument pritožbe je zato treba zavrniti.

16.Zavrniti pa je treba tudi dejanske toženčeve očitke, ki naj bi vodili do zaključka, da ni šlo za darilo, pač pa za odplačno pogodbo, namreč za kompenzacijo (poplačilo) toženčevega dela na posestvu. Dokazna ocena sodišče prve stopnje glede tega je prepričljiva in jasno razgrnjena.

17.Pravdni stranki sta zakonsko zvezi sklenili 21. 4. 2007, darilna pogodba je bila pri notarju sklenjena dobro leto kasneje (23. 6. 2008). Predmet darila je bil četrtinski delež nepremičnin, ki sta jih l. 2001 kupila tožničina starša (pred tem sta prodala svoje nepremičnine drugje) in l. 2002 na njih zgradila hišo ter se začela ukvarjati s konjerejo. Pred sporno daritvijo sta 1/2 navedenih nepremičnin tožničina starša podarila tožnici, ta je nato polovico (torej 1/4) podarila tožencu. Tožničina starša, tožnica in toženec, so na posestvu skupaj živeli, tudi toženec je pomagal, vsak je delal, kar ga je veselilo; enako dejavnost oz. dejavnost v enakem obsegu so na posestvu izvajali že prej in jo tudi sedaj, potem ko se je toženec leta 2020 odselil. Toženec se je k tožnici preselil konec leta 2005, iz ljubezni. V zameno ni pričakoval nič materialnega, ni pričakoval deleža na posestvu v zameno za svoj prihod in delo, se je pa kot član družine v delo vključil. Tožnica mu je podarila polovico svoje podarjene polovice, ker je bila mlada, zaljubljena, želela mu je nekaj dati. Prepričana je bila, da bosta ostala skupaj. Notar je toženca posebej opozoril na dolžnost vračila ob morebitni razvezi, kar je tožnici še posebej ostalo v spominu, ker je bila prepričana, da se ne bosta nikoli razvezala. Toženec na to ni imel nobenih pripomb. Vse navedeno izhaja iz obrazložitev izpodbijane sodbe, zlasti tč. 9 do 14 na str. 7 do 10; pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v ugotovljena dejstva, zlasti na podlagi ocene izpovedb, kakor jo je napravilo sodišče prve stopnje, ki je stranki in priče neposredno slišalo ter lahko najbolje ocenilo njihovo prepričljivost, to je iskrenost, verodostojnost, koherentnost in doslednost.

17.Zakaj bi moralo sodišče napraviti drugačne dejanske zaključke in na podlagi česa konkretno, pritožba razumno ne obrazloži.

18.Na podlagi zgoraj pravkar povzetih dejstev je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je sporna darilna pogodba bila darilna, neodplačna, tudi v resnici, po svojem bistvu in vsebini, in ne kakšna druga, drugačna, odplačnega ali mešanega tipa.

19.Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1125 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 837 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Ena zadnjih takih zadev je denimo II Ips 23/2021, več pa se jih sklicuje na zadevo II Ips 29/2016, tudi večina odločb pritožbenih sodišč, ki jih omenja pritožba.

2Marsikdo bi vendarle utegnil pomisliti na precej bolj preprosto, banalno in materialistično naravo nagiba zakonca za daritev večjega darila zakoncu, kot pa je "specifično stanje psihe, vera v dosmrtno ljubezen in morebitna ljubezenska zaslepljenost" (...), kot to imenuje VS RS; večje darilo (tipično nepremičnina ali njen del) bo večinoma podarjeno v prepričanju, da bosta zakonca "ostala skupaj" in da pač darilo ne bo odšlo skupaj z obdarjencem, če bo zveze kdaj konec. Ravno to zatrdno prepričanje, upanje zakonca-darovalca, je tako bistveno, da brez njega darila (četudi je morda izročeno za rojstni dan) zagotovo ne bi bilo. Imenuje se lahko tudi motiv, nagib, podlaga.

3

VS RS to slikovito imenuje "čiščenje kavze".<br>⁴ Dejstva, ki so bila ugotovljena na ta način, se torej ne nanašajo na količino in vrsto del, prim. tč. 6 obrazložitve zgoraj.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 84 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 110, 110/1, 110/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.