Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari glasi: "Zavarovalnica je dolžna plačati V. Z. odškodnino v znesku 5,165.928,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri od zneska 17.928,00 SIT od 5.4.1994 dalje in od zneska 5,148.000,00 SIT od 22.12.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 111.435,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in odmerilo: za telesne bolečine 1,800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2,300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000,00 SIT odškodnine. Tako odmerjeno odškodnino za negmotno škodo in odškodnino za gmotno škodo v znesku 65.928,00 SIT je naložilo v plačilo toženi stranki, višji tožbeni zahtevek za negmotno škodo pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in njegovo pravno presojo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede višine odmerjene odškodnine in zahteva še 4,050.000,00 SIT, za kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka v reviziji obširno povzema celoten potek zdravljenja in ugotovitve izvedenca. Opozarja, da bi bilo treba bolj upoštevati intenzivnost tožničinih bolečin, njihovo trajanje in vse nelagodnosti, s katerimi se je tožnica soočila med zdravljenjem. Pri tem se sklicuje na dosedanje navedbe in zaradi obrazložitve argumentov "ponavlja razloge in predlaga, da jih revizijsko sodišče temeljito pretehta". Splošne in delovne aktivnosti so po mnenju izvedenca zmanjšane za 30%. Ni zanemarljivo, da je bila tožnica ob nezgodi stara vsega 19 let. Nezgoda jo je iztrgala iz mladostniškega sveta, načrte je bila prisiljena prilagoditi omejitvam, ki so posledica nezgode. Manjša zavrtost kazalca in zavrtost širokega prijema roke jo ovirata pri igranju harmonike in pri delu z računalnikom v službi, zaradi česar je tožnica prizadeta. Ne more nemoteno opravljati svojega dela, opustiti je morala aktivno igranje harmonike. Poškodba medenice in kolka je zaradi globokih brazgotin pustila bolečnost pri daljšem sedenju. Hitreje se utrudi, ne more sproščeno teči, močno je omejena pri športnih aktivnostih in se s športom praktično ne more več ukvarjati. Zaradi pretresa možganov je postala bolj pozabljiva, vrtoglava ter občutljiva na sonce in vremenske spremembe. Sodišče ni pravilno odločilo o skaženosti. Tožnica opazno šepa in se zaradi poškodbe drži nenaravno. Hodi na način, ki vzbuja pozornost. Ljudje jo sprašujejo o vzrokih za tako hojo, ponavljajo se vprašanja o vzrokih brazgotin. Revizija se sklicuje na nekaj sodnih odločb in trdi, da odmerjena odškodnina v primerjavi z njimi ni pravična in v skladu s kriteriji iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR).

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v 200. členu ZOR: pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter paziti na to, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Odškodnino sodišče torej odmeri tako, da je ta primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe. Istočasno mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih.

Iz dejanskih ugotovitev v postopku, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), lahko povzamemo, da je tožnica v nezgodi utrpela pretres možganov, zlom desne stegnenice, zlom desne ključnice, zlom obeh krakov desne sramnice, ureznine po levi podlahti in obeh spodnjih udih, številne odrgnine, prekinitev mišice iztegovalke prstov leve roke in globoke iztezalke levega kazalca, podliv krvi v področju levega očesa, steklene tujke na levi roki in podlahti ter maščobno embolijo.

Točna je revizijska trditev, da je izvedenec ocenil zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti za 30%. Razlogi za tako visok odstotek so predvsem stanje po pretresu možganov, omejena gibljivost ramenskega sklepa z zadebelitvijo zaraščenega zloma ključnice, omejena gibljivost posameznih sklepov kazalca lažje stopnje in zavrtost širokega prijema roke. Slednje tožnico ovira pri igranju harmonike, s čimer se je ljubiteljsko ukvarjala, in ji zmanjšuje spretnostjo pri delu z računalnikom. Zaradi izbočene desne ključnice je tožnica občutljiva na pritisk, kar jo ovira pri nošnji torbice in pri privezovanju z varnostnim pasom v avtomobilu. Tožnica ima bolečine pri daljšem sedenju, hitreje se utrudi, ne more sproščeno teči. Po nezgodi je tožnica opustila skakanje v višino, s čimer se je prej ukvarjala, težje igra tenis, ne more več plesati pri folklorni skupini, kar je tudi počela pred nezgodo. Tožnica je bila res ob nezgodi stara 19 let, zaradi nezgode je bila prisiljena bistveno spremeniti način življenja na športno rekreativnem področju (atletika, planinarjenje). Tudi pri opravljanju svojega poklica (upravni tehnik, dela kot blagajnik) se mora bistveno bolj potruditi za enako uspešnost pri delu. Dodatno pa so se poslabšale njene astmatične težave.

Tako obsežne posledice in prikrajšanja, s katerimi se je tožnica prisiljena soočiti in s katerimi bo morala živeti, po oceni revizijskega sodišča terjajo zaradi individualizacije odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v večjem znesku, kot sta to ocenili sodišči druge in prve stopnje. Denarna satisfakcija, ki naj predstavlja pravično denarno odškodnino za opisane omejitve v življenju tožnice in ki je v skladu z že citiranimi merili iz 200. in 203. člena ZOR, je po presoji revizijskega sodišča 3,000.000,00 SIT, zato je dosodilo še 700.000,00 SIT iz tega naslova. Višja odškodnina, ki jo tožeča stranka zahteva, pa bi bila v nasprotju z njenim namenom in bi bistveno presegala tudi odškodnine, odmerjene v podobnih, primerljivih primerih iz sodne prakse. Ta obsega bistveno več primerov, kot jih je tožeča stranka citirala, revizijsko sodišče pa mora upoštevati celotno sodno prakso.

Kar zadeva odškodnino za skaženost, so premalo upoštevane številne brazgotine po kolku (dolžine 10 cm), stegnu (dolžine 12 cm), po levi podlahti (dolžine 12 cm) in po hrbtišču leve roke (dolžine 5 cm), ki tožnici povzročajo neprijetnosti, zadrego in s tem duševne bolečine.

Revizija neutemeljeno trdi, da tožnica opazno šepa, saj za tako trditev ni opore v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe. Pritrditi pa je reviziji, da je odmerjena odškodnina premalo individualizirana. Revizijsko sodišče je zato odmerilo še nadaljnjih 150.000,00 SIT iz tega naslova in tako znaša celotna odškodnina 300.000,00 SIT, kar tudi je v skladu z zakonskimi določili in sodno prakso.

Tožnica je med zdravljenjem trpela številne neprijetnosti, bila je hospitalizirana, 2x operirana, odvisna od tuje pomoči, hodila je z berglami 3 mesece, na levi roki je 6 tednov nosila opornico, opravljala je fizioterapijo in številne kontrolne preglede. Tudi 3 operacije zaradi odstranitve tujkov so bile neprijetne. Bolečinsko obdobje je pri tožnici trajalo v celoti več mesecev, bolečine pa bo občasno čutila ob spremembah vremena, po dolgi stoji in dolgem sedenju. Vse te okoliščine, ki jih ponavlja revizija, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali, ko sta odmerili 1,800.000,00 SIT odškdonine. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je tako odmerjena odškodnina v skladu z materialnopravnimi določbami in sodno prakso, revizijski očitki pa neutemeljeni.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče moralo delno spremeniti sodbi sodišč druge in prve stopnje in zvišati odmerjeno odškodnino v skupnem znesku 850.000,00 SIT (prvi odstavek 395. člena ZPP), višje zvišanje pa nima dejanske in pravne podlage in je v takem obsegu neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni poseglo v izrek o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji, čeprav je delno spremenilo odločitev sodišč prve in druge stopnje. Sprememba se nanaša na višino dosojene odškodnine, vendar sta tako višina prej dosojenega zneska odškodnine kakor tudi sedaj zvišana odškodnina v istem točkovnem razredu odvetniške tarife za odmero pravdnih stroškov. Zato poseg v višino priznanih stroškov tožeči stranki ni utemeljen. Dodatno je revizijsko sodišče tožeči stranki odmerilo stroške pritožbenega in revizijskega postopka, v enakem odstotku, kot je s pravnimi sredstvi uspela; vendar pa le tiste stroške, ki so v skladu s 155. členom ZPP in po veljavni odvetniški tarifi.