Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
N.N. ob smrti ni bila več lastnica premoženja, ki bi ga tožnik podedoval, v zvezi s tem pa do toženke ne more imeti nobenih zahtevkov.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. L., rojeni ..., nazadnje stanujoči v S. u. 1, L., spada kupnina do 1/2 od prodanega stanovanja številka 1 v L. v izmeri 37,28 m2 v I. nadstropju hiše v L. , S. u. 1 in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 31.296,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2004, kar predstavlja oporočni delež navedenega stanovanja. Odločilo je o tem, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.285,63 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik nima nobene pravne podlage, na kateri bi lahko zahteval vtoževani znesek od tožnice.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da zapuščinski postopek po pokojni A. L. ni končan zato, ker v zapuščinskem postopku ni bilo kaj dedovati. Tožnik je bil zato prisiljen vložiti tožbo. V pritožbi ponavlja trditve iz pravdnega postopka, in sicer da sta bili pravdni stranki zakonca od 8.1.1968 do 7.3.1995, ko sta se razvezala. V času trajanja zakonske zveze sta navezali prijateljstvo z A. L.. Slednji je tožnik pomagal, zato se je odločila, da mu bo zapustila stanovanje na S. 1 v L., ki ga je odkupila 19.10.1993. Ker ni imela denarja, je kupnino plačal tožnik 15.12.1993. To dejstvo je A. L. priznala v oporoki in navedla, da stanovanje podeduje tožnik zato, ker ga je plačal. Da je dejansko tožnik plačal kupnino za nakup stanovanja, bi lahko potrdila uslužbenka ZPIZ L. N. D.. Sodišče ni zaslišalo niti priče niti strank, zato je treba sodbo razveljaviti.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialno pravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. K razlogom izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve še dodaja: To, da je tožnik 15.12.1993 plačal kupnino za stanovanje, je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno. Zato ni bilo potrebe, da se v zvezi s tem zaslišijo priče. Sicer pa tako trditve kot dejstva, ugotovljena v tem postopku, ne dajejo nobene podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je A. L. leta 1996 stanovanje prodala toženki. A. L. ob smrti ni bila več lastnica tega stanovanja. Torej ni imela premoženja, vsaj stanovanja, ki je predmet spora, ne (2. člen Zakona o dedovanju - ZD). Torej je nepomembno tudi vprašanje, kdo je oporočni dedič. Četudi bi tožnik bil oporočni dedič, to ni odločilno, kajti ob smrti A. L. ni bila več lastnica premoženja, ki bi ga on morda podedoval. A. L. je imela pravico, da premoženje proda in tudi, da oporoko spremeni (člen 99/1 ZD, člen 102 ZD). Ali je bilo to v skladu z njunim dogovorom, ni predmet pravde, glede na tožbene trditve pa tudi ravnanje toženke samo po sebi ni predmet pravde. Za plačilo zneska, ki naj bi predstavljal 1/2 kupnine, ki jo je toženka iztržila potem, ko je od A. L. pridobljeno stanovanje prodala, glede na tožbene trditve in glede na dejstva ugotovljena v tem postopku, ni nobene pravne podlage. Ali ob drugačnih dejstvih obstaja kakšna druga podlaga, pa prav tako ni predmet spora.
Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.