Jedro

Toženec je vozil preblizu desnega roba vozišča ter pod močnim vplivom alkohola (2,7 promil), zaradi česar je bila njegova vožnja skrajno nezanesljiva (med vožnjo je vijugal "cik-cak" po vozišču). To njegovo ravnanje je zato mogoče oceniti kot izjemno neodgovorno oz. kot zelo hudo malomarnost. In ko ga primerjamo s tožničinim ravnanjem - hojo po desnem robu cestišča namesto po levem, se pokaže, da je njen prispevek k škodnemu dogodku ne le minimalen (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), marveč zanemarljivo majhen. Vožnja s kar 2,71 promil alkohola v krvi in to cik-cak po cestišču, se ne more primerjati s hojo po desnem (namesto levem) robu cestišča. Toženčeva krivda je torej tolikšna, da v celoti absorbira tožničino.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: 1. razveljavi v odločbi o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za strah, in sicer v zavrnilnem delu, v obsodilnem delu pa le, kolikor se nanaša na drugega toženca, in v odločbi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, 2. v preostalem zavrnilnem delu delno spremeni tako, da morata toženi stranki tožnici poleg že dosojene odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine v 15 dneh plačati še 200.000,00 SIT za telesne bolečine, 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 60.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1999 dalje do plačila.

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata tožnici plačati 6,480.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 21.10.1996. Višji zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki zavezalo, da morata tožnici povrniti 556.547,00 SIT stroškov postopka. V razlogih je med drugim navedlo, da znaša tožničina sokrivda za nesrečo 10 %.

Zoper dajatveni del te sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje drugi toženec in navaja, da je odškodnina za strah previsoka. Ne temelji namreč na mnenju izvedenca psihiatrične stroke (le-ta je namreč kvalificiran za ugotavljanje obsega te škode), marveč na mnenju izvedenca kirurga. Tožnica razen s trditvami ni izkazala tako intenzivnega in dolgotrajnega strahu, da bi bila upravičena do odškodnine v znesku 600.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. V konkretnem primeru namreč sploh ne gre za skaženost, marveč le za kozmetski defekt. O skaženosti namreč govorimo le, če pri drugih povzroča odpor ali grozo. Tožničino socialno okolje se bo na spremembo njene zunanjosti navadilo, oz.

bodo ljudje pozabili, da ima brazgotine. To pomeni, da ne gre za trajno škodo. Po izvedenskem mnenju se je tožnica oglasila v kirurški ambulanti 20.1.1997 in je rentgenska kontrola takrat pokazala dober položaj osteosintetskega materiala in kostnih odlomkov. Kirurg je priporočil hojo z berglami z manjšo obremenitvijo leve noge. Pri naslednjem pregledu pa je bilo ugotovljeno, da se zlom ni zarasel in je tožnica kasneje imela močnejše bolečine na operirani stegnenici.

Razlogov za tak potek zdravljenja sodišče ni natančneje ugotavljalo, tako da ni izključeno, da je tožnica v nasprotju z navodili zdravnikov levo nogo preveč obremenjevala. Za škodo, ki je posledica njene nekooperativnosti pri zdravljenju, pa toženec ne more odgovarjati.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe.

Sama pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da ji ni mogoče pripisati krivdnega prispevka za nesrečo, saj je hodila izven cestišča. Dejstvo, da je hodila po desni strani, zato ne more biti v vzročni zvezi z nesrečo. Sama namreč ni predstavljala nobene ovire na cesti. Razen tega je toženec med vožnjo vijugal in pri tem zadel tožnico. Vse to pomeni, da ji ni mogoče pripisati nobene krivde za nesrečo. Sodišče ni obrazložilo, v čem naj bi bila tožničina minimalna krivda kot podlaga soodgovornosti. Toženec je vozil na način, da je ogrožal vse udeležence v prometu in bi podrl vsakogar, ne glede na to, ali bi bil na levi ali na desni strani ceste. Sodišče končno tudi ni pojasnilo, v čem je vzročna zveza med tožničinim ravnanjem in nastalo škodo.

Prva tožena stranka je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene navedbe ter meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

K tožničini pritožbi: Toženec (in zanj tudi prva tožena stranka, pri kateri je imel zavarovano odgovornost) odgovarja objektivno, ker je škoda nastala v zvezi s toženčevo nevarno stvarjo (173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Svoje odgovornosti se lahko delno razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala tudi po krivdi oškodovanke (tretji odst. 177. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja ta njen prispevek k nesreči hojo ob desnem robu vozišča, kar je v nasprotju s prvim odst. 106. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 50/88 - 11/91 in Ur.l. RS, št. 17/91 - 29/95). Tožnica sicer v pritožbi zatrjuje, da je "hodila izven cestišča" oz. "izven voznega dela cestišča po bankini". Vendar s temi trditvami (za katere niti ne predlaga dokazov) ne more omajati omenjene ugotovitve sodišča prve stopnje, zlasti še, ker temelji tudi na njeni izpovedbi (tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da je hodila povsem po desni strani ceste, kar pomeni, da ne izven vozišča oz. izven voznega dela cestišča). Pri oceni oškodovankinega prispevka in njenega deleža odgovornosti (sokrivde) pa je treba pretehtati in upoštevati tudi povzročiteljevo krivdno ravnanje. Njen delež odgovornosti je namreč obratno sorazmeren s krivdo sicer objektivno odgovornega povzročitelja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in tem ugotovitvam pritožnika ne oporekata), da je toženec vozil preblizu desnega roba vozišča ter pod močnim vplivom alkohola (z najmanj 2,71 promile alkohola v krvi), zaradi česar je bila njegova vožnja skrajno nezanesljiva (med vožnjo je tudi vijugal po vozišču). To njegovo ravnanje je zato mogoče oceniti kot izjemno neodgovorno oz. kot zelo hudo malomarnost. Ko ga primerjamo s tožničinim ravnanjem - hojo po desnem robu cestišča namesto po levem, se pokaže, da je njen prispevek k škodnemu dogodku ne le minimalen (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), marveč zanemarljivo majhen. Vožnja s kar 2,71 promile alkohola v krvi in to še "cik-cak" po cestišču, se ne more primerjati s hojo po desnem (namesto levem) robu vozišča. Toženčeva krivda je torej tolikšna, da v celoti absorbira tožničino. Zato njena pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da je sokriva za nesrečo ter zato odškodnino zmanjšalo za 10 % (173. čl. in tretji odst. 177. čl. ZOR).

K toženčevi pritožbi: Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar očitno sprejema tudi toženec), da je tožnici zaradi poškodb ostala v področju levega kolka in levega stegna siva, pooperativna brazgotina, dolžine 30 cm in širine 1 do 3 cm s prečnimi krajšimi brazgotinami po odstranjenih šivih. Razen tega ima na prednjem zgornjem robu leve črevnice sivo poševno, ravno pooperativno brazgotino dolžine 7 cm in širine 1 cm, na zadnjem levem robu črevnice prečno ravno sivo pooperativno brazgotino dolžine 10 cm in širine 0,5 cm ter na zunanji strani stegna ravno sivo pooperativno brazgotino dolžine 17 cm in širine 1 cm. Poleg tega ima tudi upad mišičja levega stegna. Te trajne spremembe zunanjosti (ki jih je izvedenec opredelil kot skaženost srednje stopnje) tožnico zelo motijo pri kontaktiranju z drugimi osebami (zlasti z vrstniki), še posebej v poletnem času, ko so brazgotine bolj na očeh (tožnica zaradi tega ne nosi več kratkih hlač), tako da je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dosojen znesek zadoščenja (600.000,00 SIT) primeren ugotovljenim objektivnim in subjektivnim merilom skaženosti (200. in 203. čl. ZOR).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno oporekanje ugotovitvi o obsegu tožničinih telesnih bolečin oz. aludiranje na tožničino premajhno skrbnost (oz. nekooperativnost) pri zdravljenju poškodb. To, da je rentgentska kontrola dne 20.1.1997 pokazala dober položaj osteosintetskega materiala in kostnih odlomkov, pri naslednjem pregledu pa da je bilo ugotovljeno, da se zlom ni zarasel, zaradi česar je imela tožnica močnejše bolečine na operirani stegnenici, je vsekakor še premalo za zaključek, da je tožnica v nasprotju z navodili zdravnikov levo nogo preveč obremenjevala, kot bi jo smela, s čemer, da je k posledici (dolgotrajnejšemu zdravljenju) prispevala tudi sama. Konec koncev niti toženec ni v to povsem prepričan, saj govori o tem pravzaprav kot o hipotezi: "Razlogi za tak potek zdravljenja poškodbe niso natančneje ugotovljeni in ni izključeno, da je tožnica v nasprotju z navodili lečečih zdravnikov levo nogo preveč obremenjevala, kot bi jo smela, s čemer je k posledici prispevala tudi sama".

Strah je afektivna reakcija oz. odgovor na nevarno situacijo, ki ga spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegetativni znaki in spremembe. Res je, da je zato predvsem predmet proučevanja psihiatrične vede. Vendar dejstvo, da se je sodišče prve stopnje o njegovem trajanju in intenzivnosti prepričalo na podlagi tožničine izpovedbe in mnenja izvedenca kirurga, ne kaže na zmotnost ugotovitve dejanskega stanja. Kirurgi se namreč pri svojem delu pogosto srečujejo tudi s tem duševnim fenomenom in zato iz svoje prakse vedo, kako duševno reagirajo bolniki s podobnimi poškodbami, kot jih je utrpela tožnica. Bolj kot pojasnitev strahu kot psihiatričnega fenomena pa je za odločanje o višini zadoščenja pomemben predvsem tisti vidik, ki se nanaša na intenzivnost in trajanje strahu. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v metodo, s katero se je sodišče prve stopnje prepričalo o obsegu te oblike negmotne škode.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o odškodnini za to obliko negmotne škode upoštevalo primarni strah (t.j. strah, ki ga je tožnici povzročil sam škodni dogodek) ter sekundarni strah (t.j. strah zaradi negotovega izida zdravljenja), ki ga je tožnica kot hudo intenzivnega trpela 35 dni, nato pa je le-ta prešel v strah zmerne intenzitete, ki še vedno traja. Sodišče prve stopnje je torej tožnici očitno prisodilo tudi odškodnino za trajen strah, ne da bi pri tem pojasnilo, kakšen naj bi bil ta strah, t.j., ali je to skrb za negotov izid zdravljenja, ali pa skrb za dodatno poškodbo oz. za poslabšanje stanja po že končanem zdravljenju. Slednje namreč ne sodi v dejansko podlago odločitve o odškodnini za strah, marveč v dejansko podlago odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To pa pomeni, da je dejansko stanje (zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja) nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugega toženca delno ugodilo ter dajatveni del izpodbijane sodbe glede odškodnine za strah, kolikor se nanaša nanj, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Enako je ravnalo tudi glede zavrnilnega dela odločbe o tožbenem zahtevku za odškodnino za strah (zoper katerega se je sicer neobrazloženo pritožila tožnica - obrazložitev njene pritožbe se nanaša le na odškodninsko odgovornost), saj je o odškodnini za posamezno obliko negmotne škode mogoče odločati le hkrati in celovito. Tožničini pritožbi je ugodilo tudi glede podlage tožbenih zahtevkov in glede na izključno odgovornost drugega toženca (zavarovanca prve tožene stranke) izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženima strankama naložilo, da morata tožnici plačati še 200.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 400.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 60.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti (4. tč. 373. čl. ZPP). Sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Ker je odločitev o stroških pritožbenega postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi naravo strahu oz. zaskrbljenosti (t.j., ali se nanaša na negotov izid zdravljenja, ali pa le na skrb za dodatno poškodbo oz. za poslabšanje stanja po že končanem zdravljenju) ter v tem kontekstu zlasti, kdaj je bilo zdravljenje končano, oz. kdaj je prenehala negotovost glede izida zdravljenja.