Jedro

Neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev) je, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožniku spornega dopusta ni odobrila (kar je bilo tožniku sporočeno), da tožnik nasprotno ni uspel dokazati, da mu je bil dopust odobren, ker je moral delavec za odobritev dobiti predhodno pisno soglasje, tega pa ni imel (dejansko stanje na katerega je revizijsko sodišče vezano glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP), je delodajalec dokazal resen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku, zato mu je delovno razmerje lahko prenehalo na podlagi, ki ga je kot pomembnega za prenehanje delovnega razmerja ugotavljala tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 1.10.2002 in 29.12.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, in posledično, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na ustrezno delovno mesto in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do dokazov, ki jih je predlagal tožnik, sodišče druge stopnje pa ni sledilo pritožbi in je zato samo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je samo poizkušalo popraviti napako sodišča prve stopnje in je natančno razlagalo ugotovljeno dejansko stanje, čeprav tega ne bi smelo. V spornih dneh tožnik ni neupravičeno izostal z dela, saj tožena stranka ni ovrgla njegove izjave o načinu izrabe letnega dopusta. Tožnik je tudi po poteku letnega dopusta odšel v službo, pa je bila zamenjana ključavnica na vratih in v lokal ni prišel. Zato je odšel k inšpektorjem za delo in pojasnil svoj položaj. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizija je sicer navajala kot revizijski razlog tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ne bilo mogoče preizkusiti, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje (ki naj bi bila v tem, da je sodišče druge stopnje štelo del pritožbe za nebistven in ki je poskušalo popraviti napako prvostopnega sodišča in je bolj obširno in natančno razlagalo ugotovljeno dejansko stanje), pa ni niti določila niti jasno obrazložila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo. Pri tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče v celoti preizkusiti, čeprav ni obrazložilo zavrnitve dokazov (drugi odstavek 287. člena ZPP) in zato glede sodbe sodišča prve stopnje ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100 člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Bistvena okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92), delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev) je, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožniku spornega dopusta ni odobrila (kar je bilo tožniku sporočeno), da tožnik nasprotno ni uspel dokazati, da mu je bil dopust odobren, ker je moral delavec za odobritev dobiti predhodno pisno soglasje, tega pa ni imel (dejansko stanje na katerega je revizijsko sodišče vezano glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP), je delodajalec dokazal resen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku, zato mu je delovno razmerje lahko prenehalo na podlagi, ki ga je kot pomembnega za prenehanje delovnega razmerja ugotavljala tožena stranka. Glede na povedano za odločanje ni pomembno vprašanje, kako naj bi se na splošno odobravali dopusti pri toženi stranki, bistveno je, da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da mu dopust ni bil odobren. Tudi dejstvo, da je bila na lokalu zamenjana ključavnica in da pred odpiralnim časom tožnik v lokal ni mogel vstopiti, nima vpliva na pravilno odločitev sodišča, saj bi lahko v primeru, če bi tožnik hotel nadaljevati z delom, prišel, ko je bil lokal odprt, kar mu je pojasnilo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.