Jedro

Določba 139. člena ZPIZ o tem, da so delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu, lahko predstavlja obveznost delodajalcev le v primeru obstoja delovnega razmerja invalidov. Izraz "obdržati na delu" predpostavlja obstoj delovnega razmerja. Drugačno tolmačenje bi bilo neutemeljeno in bi pomenilo zavzemanje za to, da bi moral delodajalec ponovno zaposliti delavca - invalida, ki mu je že prenehalo delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v dokončni odločbi tožene stranke, opr. št. I-4126432 z dne 17.12.2003 odpravilo 3. odstavek II. točke izreka, s katerim je bilo določeno, da tožeča stranka obdrži delovnega invalida (S.V.) na delu. Sodišče je ugotovilo, da se je začel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovanca S.V. s predlogom zdravnika dne 12.12.2002. Ta zahteva je bila zavrnjena z odločbo organa prve stopnje z dne 14.4.2003. Drugostopenjski organ tožene stranke je pritožbi zavarovanca ugodil, to odločbo odpravil in zavarovanca razvrstil v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznal pravico do dela na svojem delovnem mestu "tehnolog obdelave programa" s skrajšanim delovnim časom od 31.12.2002 dalje (t. j. od datuma nastanka invalidnosti). Odločil je, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na delo s skrajšanim delovnim časom in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odločeno s posebnima odločbama in da delodajalec (tožeča stranka) obdrži delovnega invalida na delu. Do ugotovitve invalidnosti od 31.12.2002 dalje je torej prišlo šele z dokončno odločbo tožene stranke z dne 17.12.2003. Takrat zavarovanec ni bil več v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Ta mu je namreč dne 2.4.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zavarovancu pa je prenehala pogodba po preteku odpovednega roka, dne 22.6.2003. Prav zaradi ugotovitve, da zavarovanec v času dokončne odločbe o priznanju invalidnosti II. kategorije ni bil več v delovnem razmerju pri tožeči stranki, je sodišče njenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izhajalo je iz določbe 1. odstavka 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.) v zvezi z določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.), po kateri so delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije invalidnosti obdržati na delu. Gre za jasno zakonsko dolžnost delodajalca in ni potrebno, da je to sestavni del izreka odločbe o razvrstitvi zavarovanca v II. ali III. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče druge stopnje, kljub temu, da se je strinjalo z materialnopravnim razlogovanjem pritožbe, to zavrnilo in ni poseglo v izrek sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) ter zmotno uporabo materialnega prava. Po določbi 139. člena ZPIZ so delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu. Takšen izrek odločb tožene stranke ima podlago v materialnopravnih predpisih, omogoča pa tudi lažjo zaščito pravic delovnih invalidov. Glede na to in v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Zlasti še, če je navedlo, da se strinja z materialnopravnimi razlogi pritožbe tožene stranke. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 358. člena ZPP in 81. členom ZDSS-1. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj je bil zavarovanec na dan nastanka invalidnosti še vedno zaposlen pri tožeči stranki.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da se po 249. členu ZPIZ-1 za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list Republike Slovenije, št. 80/99 in nadalj.). Po 2. odstavku 262. člena ZPIZ-1 se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, to pa je po 224. členu ZUP takrat, ko se odločba ne more več izpodbijati s pritožbo. V tem primeru je postala odločba dokončna in izvršljiva dne 17.12.2003, torej v času, ko zavarovanec ni bil več zaposlen pri tožeči stranki. Le-ta odločbe o tem, da obdrži delovnega invalida na delu, ni mogla izvršiti, kar pomeni, da je glede na 3. točko 1. odstavka 279. člena ZUP odločba v tem delu tudi nična.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so nenavedeni. Po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi 4. točke 358. člena ZPP mora sodišče druge stopnje spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje se je sicer strinjalo z materialnopravnimi razlogi pritožbe. Kljub temu se pri obrazložitvi svoje zavrnilne sodbe ni zadržalo le na tem, temveč je zaključilo, da to ne vpliva na pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke. Glede na to izpodbijani sodbi ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 4. točko 358. člena ZPP, temveč kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava. Ne gre niti za bistveno kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 81. členom ZDSS-1, saj sodišče druge stopnje ni odločilo v nasprotju s to določbo oziroma te določbe ni uporabilo napačno.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali iz določbe 446. člena ZPIZ-1, po kateri se 60. do 71. člen, 80. do 101. člen, 106. člen, 5. odstavek 138. člena, 158. do 163. člen in 4. odstavek 169. člena tega zakona začnejo uporabljati 1.1.2003 (1. odstavek). S tem v zvezi je pomembna tudi določba 391. člena ZPIZ-1, po kateri se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1. odstavek), v takšnem primeru pa se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (2. odstavek).

Ker se je postopek začel v decembru 2002, in ker je datum invalidnosti določen še v istem letu (z 31.12.2002), je torej glede pravic na podlagi invalidnosti potrebno upoštevati ZPIZ. Ta določa pravice delovnih invalidov II. in III. kategorije invalidnosti v 5. poglavju. V zvezi z uresničevanjem pravic zavarovancev s preostalo delovno zmožnostjo v 139. členu določa tudi, da so delodajalci dolžni invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom ali jim zagotoviti poklicno rehabilitacijo ter v sodelovanju s strokovnimi inštitucijami in zavodi najti delo, ki ga bodo opravljali po poklicni rehabilitaciji. Način uresničevanja pravic oziroma obveznosti iz te določbe (in določbe 140. člena istega zakona) se uredijo s splošnimi akti organizacije oziroma s kolektivno pogodbo (141. člen ZPIZ).

Določba zakona o tem, da so delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu, lahko predstavlja obveznost delodajalcev le v primeru obstoja delovnega razmerja invalidov. Izraz "obdržati na delu" predpostavlja obstoj delovnega razmerja. Drugačno tolmačenje bi bilo neutemeljeno in bi pomenilo zavzemanje za to, da bi moral delodajalec ponovno zaposliti delavca - invalida, ki mu je že prenehalo delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi. To iz zakona ne izhaja in bi preseglo njegov okvir. Nasprotno tolmačenje bi spregledalo tudi delovno zakonodajo (z določbami o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi) in pravico delodajalca, da svobodno odloča, s kom bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sedaj veljavna določba 101. člena ZPIZ-1 natančneje in jasneje določa, da mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu, itd. le tistemu zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije.

Dolžnost delodajalca po 139. členu ZPIZ, da delovne invalide II. ali III. kategorije obdrži na delu, se lahko izvrši šele takrat, ko postane izvršljiva. V tej zadevi je bilo to (v skladu z 268. členom ZPIZ) šele z dokončnostjo odločbe; šele s to odločbo je bilo odločeno o uvrstitvi zavarovanca v II. kategorijo invalidnosti. Ker takrat ni bil več v delovnem razmerju pri tožeči stranki, ta upravičeno nasprotuje temu, da se ji naloži, da ga obdrži na delu. Glede na določbo 1. odstavka 253. člena ZPIZ (sedaj 249. člena ZPIZ-1) o subsidiarni uporabi ZUP, bi bila odločitev tožene stranke v izpodbijanem delu tudi nična, saj je ne bi bilo mogoče izvršiti (3. točka 1. odstavka 279. člena ZUP).

Glede na navedeno in v s skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.