Jedro

Odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, vendar zgolj sklicevanje na predpis, brez obrazložitve, na podlagi katere bi zavezanec imel možnost preveriti in ugotoviti, kar se mu zaračunava, je pomanjkljiva in stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1761/96-8 z dne 23.9.1998 in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.10.1996. S to odločbo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 3.5.1995, s katero je bilo odločeno, da je dolžna tožnica kot investitorica plačati sorazmerni delež stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča v skupnem znesku 1.385.126,00 SIT zaradi predvidene gradnje na zemljišču parc. št.901/1 k.o. L., za katero ji je bilo izdano lokacijsko dovoljenje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporna tožničina obveznost za plačilo sorazmernega dela stroškov za urejanje stavbnega zemljišča, ki so določeni z investicijskim programom. Sporno je samo vprašanje, na kakšen način se revalorizirajo predvideni stroški, ki so bili s tem programom določeni in izračunani na način iz 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) v letu 1983. Po določbi 44.b člena ZSZ, se predvideni stroški na račun sorazmernega dela stroškov priprave oziroma opremljenega stavbnega zemljišča iz 43., 43.a in 44. člena tega zakona valorizirajo tekoče v skladu z indeksom rasti cen industrijskih izdelkov pri proizvajalcih SR Slovenije - panoga prizvodnja gradbenega materiala, ki ga vsak mesec objavlja Zavod SR Slovenije za statistiko. Za obračun predvidenih stroškov se uporablja indeks rasti cen industrijskih izdelkov in ne metoda zamudnih obresti, kot to zmotno meni tožeča stranka. Zavrnilo je tudi tožničin ugovor, da bi se morali po isti metodi revalorizirati tudi stroški za komunalno ureditev, ki jih je tožnica že plačala, ker kaj takega ZSZ ne določa. Neutemeljen je tudi ugovor, da je bilo telefonsko omrežje zgrajeno in plačano v okviru krajevne skupnosti Š. s prispevki krajanov, sedaj pa se za to isto infrastrukturo še enkrat zaračunava. Tožnica ni predložila dokazov o tem, da je prispevek za telefonsko omrežje plačala, tega dokaza pa tudi ni v upravnih spisih. Enako velja tudi za tožbeni ugovor, ki se nanaša na že plačan del prispevka za urejaje stavbnega zemljišča. Nadalje je sodišče zavrnilo tožničine ugovore, ki se nanašajo na postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja in na posledice, ki naj bi nastale, zaradi dolgotrajnosti postopka.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ves čas postopka je trdila, da je bilo telefonsko omrežje zgrajeno v okviru Krajevne skupnosti Š. s prispevkov krajanov in da so ti stroški ponovno zajeti v znesku, katerega plačilo se zahteva od nje. Dokazov za to trditev ni mogla predložiti, ker je izgubila pogodbo, ki jo je sklenila s Krajevno skupnostjo Š. v zvezi s sofinanciranjem razširitve in posodobitve telefonije na območje te krajevne skupnosti. Že po izdaji izpodbijane sodbe je našla tako pogodbo, ki se sicer nanaša na njenega očeta M.B., vendar je že iz nje same razvidno, da so njene trditve resnične. Podatkov in dokumentov v sedanji občini Šenčur oziroma Krajevni skupnosti Š. ni mogla dobiti, ker ji jih niso hoteli izročiti. S predloženo pogodbo dokazuje, da se je telefonija na območju Krajevne skupnosti Š. razširila in posodabljala s prispevki krajanov in ker je med njimi bila tudi ona, je jasno, da teh stroškov ne more plačati še enkrat. Predlaga, naj sodišče v ponovljenem postopku o tem pridobi ustrezno dokumentacijo od Občine Š. Ne more trpeti negativnih posledic zato, ker ni mogla pridobiti dokaza, ki se nahaja pri toženi ali prizadeti stranki. Sklenila je enako pogodbo kot oče. Na tej podlagi pa bo mogoče ugotoviti, da je del prispevka za urejanje stavbnega zemljišča že plačala. Ponovno se sklicuje na navedbe v tožbi, da je stroške urejanja stavbnega zemljišča že plačala, po računu Sklada stavbnih zemljišč Občine K. z dne 5.2.1993, z valuto 1.3.1993. Iz dopisa tega sklada z dne 2.2.1993 izhaja, da ji je bil dostavljen končni račun - obračun za komunalno opremljeno stavbno zemljišče v naselju Š. št. 4/93 in da na podlagi plačila tega računa ugasnejo medsebojne obveznosti glede stavbnega zemljišča. Zato meni, da so bile s plačilom tega računa poravnane vse njene obveznosti in nobena razlaga ZSZ ne more biti v njeno škodo. Njen prispevek h komunalni opremi zemljišča bi se moral valorizirati po enakih kriterijih, kot stroški za opremljanje stavbnega zemljišča. Drugačno stališče v napadeni sodbi ni pravilno ter je v nasprotju z načelom pravičnosti. Pri tem še navaja, da so bili v drugih primerih isti argumenti, ki jih sedaj podaja v pritožbi, pri drugih upoštevani. Tako je sosed P.F., v povsem enaki situaciji doplačal, le znesek 450.000,00 SIT, kar naj sodišče v ponovnem postopku preveri.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka Občina Š. v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da bi morala tožnica vsa plačila izkazati z ustreznimi potrdili. Prispevki za telefonsko omrežje so se plačevali zaradi hitrejše možnosti pridobitve telefonske linije, sedaj pa se sredstva za te namene zbirajo na drugačen način. Telefonsko omrežje na območju krajevne skupnosti se je razširjalo in posodabljalo s prispevki občanov. Vendar to ne pomeni, da so v izpodbijani odločbi tožnici ti stroški še enkrat zaračunani. Iz računa o plačilu izvršene komunalne ureditve izhaja, da je tožnica plačala le stroške izvršene komunalne ureditve ter stroške dokumentacije za svojo parcelo, to pa niso stroški za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča. Primer P.F., ki ga je izpostavila tožnica, ni istoveten s tožničinim primerom.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka, pred izdajo odločbe v upravnem postopku na prvi stopnji, že plačala del stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča in ali so ji bili ti stroški ponovno odmerjeni. Sporno je tudi vprašanje, ali je tožnica plačala prispevek za izgradnjo telefonskega omrežja. Oba tožničina ugovora v zvezi s temi vprašanji je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka za svoje trditve ni predložila dokazov. V nasprotju s podatki v upravnih spisih je ugotovitev, da v njih ni dokaza o zatrjevanem plačilu dela prispevka za urejanje zemljišča. Potrdilo o plačilu je tožeča stranka res predložila v pritožbi, vendar pa je bilo plačilo zneska 71.453,00 SIT po računu z dne 5.2.1993 ugotovljeno že v upravni odločbi prve stopnje, ki tega plačila pri odmeri stroškov ni upoštevala. Zato je ostalo nepojasnjeno, ali to plačilo lahko vpliva na višino odmerjenih stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zato sodba pomanjkljiva.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo tožbenega ugovora, da v izračunu spornih stroškov ni bilo upoštevano sofinanciranje krajanov v napeljavo telefonskega omrežja. Tak ugovor je tožeča stranka podala v pritožbi zoper odločbo prve stopnje, vendar v izpodbijani odločbi tožena stranka ni izvedla o tem nobene presoje in nanj ni odgovorila. Zato je obrazložitev pomanjkljiva in sodišče prve stopnje ni imelo podlage, za zavrnitev tožbe po 1.odstavku 59.člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Dejstvo, daje bilo telefonsko omrežje v občini Š. zgrajeno, očitno ni sporno. O tem mora nedvomno obstajati dokumentacija in možnost preverjanja načina financiranja. Čeprav tožnica sama ne razpolaga z ustreznimi dokazili, bi moral upravni organ zahtevati predložitev zadevne dokumentacije pri pristojnem organu, ki z njo razpolaga in s tem tožnici omogočiti dokazovanje spornih trditev. Tega pa tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje nista storila.

Neutemeljen pa je pritožbeni ugovor glede načina indeksacije odmerjenih stroškov. Zahteva za odmero stroškov je bila dana po izdaji lokacijskega dovoljenja in je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se stroški indeksirajo na dan podane zahteve. To zahtevo pa je, v skladu s predpisi, podal Sklad stavbnih zemljišč Občine K. 11.11. 1993. Glede upoštevanja že plačanega dela stroškov pa ni podlage za indeksacijo in če bo v novem postopku ugotovljeno, da so bili isti stroški delno plačani, jih ne bo mogoče ponovno obračunati.

Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu. Vendar pa mora biti ta odločba tako obrazložena, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava.

Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo. Ker izpodbijana odločba in tudi ne odločba organa prve stopnje take obrazložitve nimata, prvostopenjsko sodišče tudi zaradi te pomankljivosti ni imelo podlage za zavrnitev tožbe po 1. odstavku 59.člena ZUS.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in izpodbijano sodbo, na podlagi 74.člena ZUS, razveljavilo.