Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Cena je bistvena sestavina prodajne pogodbe, vendar pa ni bistvena sestavina prodajne pogodbe višina cene. Veljaven je tudi naknadni ustni sporazum o ceni, če je v pogodbi o prodaji nepremičnine navedena druga cena.
Zadolžnica res ni pravni posel, je pa dokaz o obstoju dolga.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.
Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici plačati 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2008 in 1.638,69 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka. Zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 4.600,00 EUR za čas od 1.7.2006 do 16.9.2008 je sodišče zavrnilo (ta del odločitve je postal pravnomočen).
Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče zadolžnico očitno štelo za pravni posel, ne pa zgolj za dokaz njegove sklenitve. Če bi bil v tej zadevi sklenjen pravni posel, ki bi toženki nalagal, naj tožnici še nekaj plača, bi moral biti sklenjen v pisni obliki. Če pa bi se sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je veljaven tudi ustni dogovor med pravdnima strankama, bi moralo zaslišati pričo D. S.. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče in toženke ni zakonita. Sodišče bi moralo s kaznovanjem priče ali s prisilno privedbo zagotoviti njegovo navzočnost. Pritožnica meni, da ni pravno pomembno, da ni pristopila na prvi in naknadne naroke, saj bi lahko sodišče glavno obravnavo preložilo in jo kasneje zaslišalo.
Sodišče je napačno odločilo o toženkinem ugovoru, da je zadolžnico podpisala v zmoti. Gre za tipični materialnopravni ugovor, za katerega je toženka predstavila dejansko podlago in dokazno ponudbo. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.
Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Oris zadeve in dejanski zaključki sodišča prve stopnje: Pravdni stranki sta 19.6.2006 sklenili prodajno pogodbo, na podlagi katere je tožnica toženki prodala nepremičnino parc. št. 891/1 vl. št. 1341 k.o. D. za ceno 54.487,00 EUR. Stranki sta skladno trdili, da je bila kupnina v takšnem znesku plačana. Tožnica pa je pojasnila, da je kasneje ugotovila, da je toženka kmalu po sklenitvi pogodbe nepremičnino prodala za precej višjo ceno kupcema, ki sta bila pri istem nepremičninskem posredniku, ki je posredoval pri sklenitvi prodajne pogodbe med pravdnima strankama, že prej pripravljena kupiti nepremičnino za takšno (torej višjo) ceno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženka tožnici po tem, ko je tožnica stopila v stik s posrednikom, slednji pa s toženko, zavezala doplačati 7.500,00 EUR kupnine. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je sledilo podatkom elektronskega sporočila (A11), je vsebinsko prepričljiva in formalno popolna. Da je med pravdnima strankama naknadno prišlo do drugačnega dogovora o višini kupnine, kot je zapisan v prodajni pogodbi, poleg elektronskega sporočila potrjuje tudi to, da je toženka tožnici 7.6.2007 plačala 3.000,00 EUR (bančni izpisek v prilogi A12), nenazadnje pa tudi zadolžnica z dne 15.9.2007 (priloga A2 v spisu).
O uporabi materialnega prava: Pritožnica pravilno navaja, da zadolžnica ni pravni posel. Takšno poudarjanje pa je nepotrebno, saj je stališče skladno materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje (razlogi na tretji strani izpodbijane sodbe). Nedvomno pa zadolžnica predstavlja dokaz o obstoju dolga, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje in zadolžnici z dne 15.9.2007 dalo tak pomen.
Res je, kar toženka navaja v pritožbi - da je cena bistvena sestavina prodajne pogodbe, vendar pa ni bistvena sestavina prodajne pogodbe višina cene. Veljaven je tudi ustni sporazum o ceni, če je v pogodbi o prodaji nepremičnine navedena druga cena (1). Pritožbeno sodišče torej ne vidi nobenega razloga za to, da bi moral biti naknadni dogovor o zvišanju kupnine pisen. Zadošča usten dogovor med pravdnima strankama (3. in 4. odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika (2); OZ). Da je do tega prišlo, pa je bilo že zgoraj pojasnjeno. Prav naknadni dogovor pa je podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.
O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da bo z obravnavanjem zadeve zaključilo in sklenilo dokazovanje (sklepa na list. št. 65 v spisu). Toženec tedaj ni vztrajal pri zaslišanju priče D. S. in ni uveljavljal nobene kršitve določb pravdnega postopka. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki priče ni zaslišalo, bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ali pa iz 8. točke 2. odstavka 339. člena, ki pa bi jo morala tožena stranka uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče (286.b člen Zakona o pravdnem postopku (3); ZPP), to je takoj po tistem, ko je sodišče na naroku za glavno obravnavo 8.7.2009 sklenilo, da se dokazovanje sklene. V skladu z določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP toženka v pritožbi kršitve zato ne more uveljavljati.
Višje sodišče pa ne glede na to še dodaja, da iz toženkinih navedb in dokaznih predlogov, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče zaključiti, kaj naj bi priča D. S. izpovedal o odločilnih (a spornih dejstvih). Tudi pritožbene navedbe o tem, da je bil pravno pomemben, ker je kot posrednik nastopal pri sklepanju osnovne pogodbe in o tem, da bi bil po mnenju toženke on tisti, ki bi moral biti tožen, za odločitev o tožbenem zahtevku niso pravno pomembne.
Dejstvo, da sodišče ni zaslišalo toženke, ne predstavlja nikakršne kršitve določb pravdnega postopka. Toženkina neopravičena odsotnost, potem, ko je bila kar dvakrat vabljena na zaslišanje, ni razlog za preložitev naroka.
Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje res trdila, da je zadolžnico podpisala v zmoti. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo in obrazložilo (razlogi na četrti strani izpodbijane sodbe), da navedb v tej smeri ni uspela dokazati. Očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o tem ugovoru, je torej neutemeljen. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).
O pritožbenih stroških: Ker tožnica z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla vplivati na svoj procesni položaj, ta ni bil potreben, stroške zanj zato krije sama (155. člen ZPP).
(1) prim.: Dr. Boris Strohsack, Obligacijska razmerja I, ČZ Uradni list, 1992, str. 135
(2) Ur. l. RS, št. 97/2007; OZ-UPB1
(3) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008