Jedro

Tihe tolerance staršev za sinovo občasno jemanje avtomobila, kljub vedenju, da si je sin dal izdelati ključe, ni mogoče opredeliti za tako pravno razmerje, kot ga zahteva 1.odstavek 176.člena ZOR za ekskulpacijo odgovornosti. Starša sta dopustila, da je sin avtomobil vzel oz. mu rabe nista preprečila. Takšno medsebojno razmerje, ki bi ga lahko opredelili kvečjemu za prekaristično, pa ni dovolj za prehod rizika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala od tožencev solidarno plačilo zapadlih rentnih obrokov v znesku 66.003,00 SIT, s pripadki in od 1.12.1990 dalje mesečno rento 9.146,50 SIT.

Pritožila se je tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišče druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno oz. podrejeno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje, vendar pred spremenjenim senatom. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v tem, da sodišče druge stopnje iz izpovedb izlušči le to, kar gre tožencema v prid. Tako iz zadnje toženčeve izpovedbe naredi zaključek, da sta starša sinu dajala avtomobil, čeprav je iz izpovedbe mogoče narediti ravno nasproten zaključek. Toženec je tudi nazadnje izpovedoval, da rizika obratovanja ni prenesel na sina. Tako je nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in med vsebino zapisnikov. Zmotno je uporabljen 176.člen ZOR. Starša nista zaupala sinu avtomobila v uporabo. V kazenski sodbi je bilo ugotovljeno, da je bil sin nepreviden, brezobziren voznik in starša sta tekom pravde izpovedovala, da sinu nista zaupala. V začetku pravdanja sta starša celo trdila, da je sin avto ukradel. Med njimi je bilo prekaristično razmerje in je lastnik ostal odgovoren, če ni preprečil sinovega samovoljnega ravnanja. Če ima nekdo vozniško dovoljenje, še ne pomeni, da je zaupanja vreden. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožeča stranka uveljavlja kršitve določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, ko trdi, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih t.j. o izročitvi avtomobila, v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah obeh tožencev, zlasti prvotožene stranke. Ko revident zatrjuje, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki, mora povedati, na katero izpovedbo oz. zapisnik se sklicuje, saj sicer te kršitve ni mogoče preizkusiti. Revident točno pove, da očita to kršitev v zvezi z zadnjim zaslišanjem prvotoženca. Primerjava tega zaslišanja (l.št. 259 in 260 spisa) in razlogov sodbe sodišča druge stopnje (str. 3 obravnavane sodbe) pokaže, da je sodišče druge stopnje povzelo dokaz (izpovedbe staršev), ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje ter naredilo drugačen zaključek kot sodišče prve stopnje (zaključek, da ni šlo za prenos rizika, ker sta starša tolerirala sinove vožnje). Sodišče druge stopnje je torej naredilo drugačen pravni zaključek kot sodišče prve stopnje, zato ne gre za očitano kršitev določb pravdnega postopka. Revidentovo nezadovoljstvo z rezultatom pravde pa je v bistvu očitek nepravilne uporabe materialnega prava.

Kar pa revident navaja o ugotovitvah v kazenskem postopku glede sinove vožnje in vedenja staršev o tem, kako nepreviden voznik je bil, je izpodbijanje dejanskega stanja, kar je na revizijski stopnji nedopustno (3.odstavek 354.člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta oba toženca lastnika avtomobila, katerega je vozil njun sin in poškodoval tožnika. Zato sta toženca odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel (174.člen ZOR) - torej sta pasivno legitimirana. Toženca se lahko razbremenita svoje odgovornosti, če (med drugimi v ZOR-u določenimi ekskulpacijskimi razlogi) dokažeta, da sta avtomobil, ki je tehnično neoporečen, zaupala sinu v uporabo (176.člen ZOR). Res je bilo med pravdo ugotovljeno, da je sin imel vozniško dovoljenje in da je bil avto tehnično pregledan. Vendar za ekskulpacijo to ni dovolj. Pojem "zaupati nevarno stvar v uporabo" se nanaša na razmerje med imetnikom nevarne stvari in tistim, ki je s stvarjo upravljal (v našem primeru voznikom t.j. sinom in starši). To pomeni, da mora tožena stranka dokazati, da je šlo med starši in sinom glede voženj z avtomobilom za tako pravno razmerje, ki vsebuje zaupanje stvari v uporabo (kot to zahteva 1.odstavek 176.člena ZOR).

Glede tega notranjega razmerja sta obe sodišči ugotovili in na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (3.odstavek 385.člena ZPP), da sta starša vedela, da je sin avtomobil občasno vzel in sta to tolerirala. Tudi kritičnega dne je bilo tako. Glede ključev je bilo ugotovljeno, da sta izvedela, da je sin sam dal izdelati svoje ključe in tudi tistega dne mu nista izročila svojih ključev, ampak je avtomobil kar vzel. Ob takem dejanskem stanju, je sodišče druge stopnje naredilo zaključek, da je tiha toleranca staršev tako soglasje staršev za sinovo uporabo avtomobila, ki ga je mogoče šteti za zaupanje avtomobila v uporabo. Kot pravilno opozarja revizija, tihe tolerance staršev za sinovo občasno jemanje avtomobila, kljub vedenju, da si je sin dal izdelati ključe, ni mogoče opredeliti za tako pravno razmerje, kot ga zahteva 1.odstavek 176.člena ZOR za ekskulpacijo odgovornosti. Starša sta dopustila, da je sin avtomobil vzel oz. mu rabe nista preprečila. Takšno medsebojno razmerje, ki bi ga lahko opredelili kvečjumu za prekaristično, pa ni dovolj za prehod rizika. Pravni teoretiki s področja odškodninskega prava navajajo kot primer takih razmerij, ki pomenijo prehod rizika, posodbeno pogodbo, podnajem, zakupno pogodbo (prim. Komentar obligacijskih razmerij, 1.knjiga, Cigoj, str. 660-662, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984; Vizner, 2.knjiga komentarja, str. 774-752, Zagreb 1978).

Toženi stranki torej ni uspelo dokazati, da bi riziko obratovanja prešel na njunega sina, in da zato le on odgovarja za škodo, ki iz stvari izvira. Ker ne sinova odgovornost ne višina tožbenega zahtevka v pravdi nista bili sporni, je bilo potrebno reviziji ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje spremeniti tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (1.odstavek 395.člena ZPP).

Ker je z revizijsko sodbo ponovno vzpostavljena sodba sodišča prve stopnje, o tožnikovih pravdnih stroških, ki jih je imel na prvi stopnji, ni potrebno odločati. Tožnik ni zaznamoval stroškov za pritožbeni odgovor. Stroškovni del izreka o revizijskih stroških je odpadel, saj je tožnik v reviziji sicer stroške zaznamoval, vendar iz spisa izhaja, da je bil taks oproščen, do pravdnih stroškov za lastno sestavo revizije pa ni upravičen.