Jedro

Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem na epidemijo COVID-19 ne more zadostiti trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ. Glede na sprejetje ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in tek materialnih prekluzivnih rokov, in upoštevajoč primerljivost položajev imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, zatrjevanje posebnih okoliščin, ki bi za tožečo stranko konkretno predstavljale obstoj nepremagljivih ovir po 360. členu OZ, ni potrebno.

Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II.Pritožba tožene stranke zoper II. točko izpodbijane sodbe se zavrže, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki (še) 1.635,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.984,99 EUR od 1. 1. 2018 do 7. 6. 2018.

III.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV.Pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 494,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

V.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 447,29 EUR.

Obrazložitev

Uvodna pojasnila

1.Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker je tožena stranka (kabelski operater) za leto 2016 plačala nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih zgolj v višini 178,24 EUR (161,30 EUR brez DDV), je tožeča stranka 8. junija 2021 vložila tožbo, s katero je od tožene stranke iztoževala preostanek primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih za obdobje januar - december 2016 v skupni višini 4.665,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v višini 389,00 EUR.

Izpodbijana sodba

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 1.984,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas do 7. 6. 2018 in razlike do 4.665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2018 (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

3.Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je skoraj polovica zahtevka zastarala, ker ni upoštevalo predpisov, ki so bili sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni, ki so zadržali zastaranje. Zastaranje pa je bilo tudi pretrgano zaradi delnih plačil tožene stranke. Zaradi prenizko dosojene glavnice je sodišče prve stopnje opravilo napačen izračun pravdnih stroškov, prav tako pa pri izračunu ni upoštevalo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v zavrnilnem delu ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Hkrati predlaga, da ji pritožbeno sodišče prizna tudi stroške pritožbenega postopka.

4.Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži povrnitev v nadaljevanju priglašenih pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

5.Zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe (in posledične napačne odločitve v II. in III. točki izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdila je, da sodišče prve stopnje s sodbo izkrivlja konkurenco in da je neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila. Prav tako je podala trditve glede neutemeljenosti nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Sodišču prve stopnje je nadalje očitala, da pri odstopu od ustaljene sodne prakse ni upoštevalo njenih argumentov glede delilnega razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi programi. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek bodisi v celoti zavrne bodisi zmanjša ob upoštevanju pritožbenih navedb tožene stranke, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in stroške te pritožbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

6.Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka.

K odločitvi o pritožbah

7.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno nedopustna, v preostalem delu pa neutemeljena.

Zadržanje teka zastaralnega roka zaradi epidemije COVID-19

8.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da zahtevek tožeče stranke temelji na neupravičeni obogatitvi in tako odločitev o zastaranju oprlo na določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in upoštevalo petletni zastaralni rok.

9.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da posebne okoliščine, ki so nastale zaradi epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejeti ukrepi niso zadržale teka zastaralnega roka, je utemeljen. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem sledi stališču, ki ga je v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023 sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) in ga v nadaljevanju tudi povzema.

10.Epidemija COVID-19 je bila razglašena 12. 3. 2020 ob 18:00 uri z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije z dne 12. 3. 2020 in je trajala do preklica 31. 5. 2020. Preklicana je bila z Odlokom o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 14. 5. 2020, ki je začel veljati 15. 5. 2020. VSRS je pojasnilo, da je pri odločitvi pomembno dejstvo, da je vpliv epidemije in zaradi nje sprejetih ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravja in zagotavljanje funkcioniranja države - tudi sodišč, tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Državni zbor je namreč 20. 3. 2020 sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je začel veljati 29. 3. 2020 in je v skladu z 2. členom veljal do vključno 31. 5. 2020. V 3. členu je ZZUSUDJZ določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, in roki v sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne, ne tečejo. Pred tem je predsednik VSRS že 13. 3. 2020 v skladu z določilom 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS, ki je začela veljati 16. 3. 2020. Na podlagi navedene odredbe so vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljala naroke in odločala samo še v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS. Z odredbo je bilo nadalje odrejeno, da razen v navedenih nujnih zadevah v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo in se sodna pisanja ne vročajo. VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 izpostavilo, da je bil cilj zakona (in tudi odredbe predsednika VSRS), da se na področju sodnih zadev omogoči takšne ukrepe, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitev delovanja sodišč, katerih delovanje je bilo v tem obdobju resno moteno, ter se hkrati zagotavlja izvajanje pravic in obveznosti. ZZUSUDJZ je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije COVID-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država (npr. zapiranje trgovin, ki ne prodajajo nujnih stvari, storitvenega sektorja, javnega prevoza), posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje svojih pravic. Prav tako je bilo v prekinjenih postopkih in postopkih, ki se zaradi tega dejstva niso vodili, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zato so se podaljšali tudi materialni roki, ki so prekluzivni.

11.Nadalje je VSRS pojasnilo, da ZZUSUDJZ ni nič določil glede teka zastaralnih rokov, ker možnost zadržanja teka zastaralnega roka določa že OZ v 359. in 360. členu. V skladu z določilom 360. člena OZ zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je že zakonodajalec prepoznal, da so epidemija in zaradi nje sprejeti ukrepi bistveno vplivali na delovanje sodišč in možnost uveljavljanja sodnega varstva in je zato odločil, da ne tečejo ne procesni ne materialnopravni prekluzivni roki, je treba preveriti, ali imajo iste okoliščine vpliv tudi na tek zastaralnih rokov. Če je temu tako, po presoji VSRS, kateri sledi tudi pritožbeno sodišče, potem je treba iste okoliščine prepoznati tudi kot nepremagljivo oviro iz 360. člen OZ.

12.Iste okoliščine imajo vpliv tudi na tek zastaralnih rokov, če sta položaja imetnika zastaranih terjatev in imetnika terjatev, za katere zakon določa materialni prekluzivni rok, primerljiva. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Če dolžnik uspešno uveljavlja zastaranje terjatve, sta imetnik zastarane terjatve in imetnik terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, na istem. Razen praktično nepomembnih razlik, npr. možnosti uveljavljati zastarano terjatev z ugovorom pobota (314. člen OZ), imetnik zastarane terjatve od terjatve po nastopu zastaranja dejansko nima ničesar. Imetniku pravice, za katere so določeni prekluzivni roki, s potekom roka pravica preneha. Na podlagi navedenega je VSRS zaključilo, da je z vidika 23. člena Ustave RS zastaranje zelo podobno prekluzijam. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije COVID-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Zato je VSRS zaključilo, da ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Tem zaključkom se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Tek zastaralnega roka je bil v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz drugega odstavka 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire (za 81 dni). Pritožbeno sodišče sledi pojasnilu VSRS, da zaradi zadržanja zastaranja ni bila ogrožena pravna varnost tožene stranke, saj je zadržanje trajalo le krajši čas in je zato ob tehtanju ustavno varovanih pravic (pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti) treba dati prednost pravici do sodnega varstva.

13.Ker je bila tožba v tem primeru vložena 8. 6. 2021, je treba v tem primeru presoditi tudi, ali so tudi razglasitev epidemije COVID-19 v drugem jesenskem valu in na njeni podlagi sprejeti ukrepi z namenom njenega obvladovanja vplivali na tek zastaralnih rokov. Drugi val epidemije COVID-19 je bil razglašen 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS z dne 18. 10. 2020 in je na podlagi več vmesnih odlokov trajal do 15. 6. 2021. Ne glede na navedeno pa ob tem, z razliko od dogajanja ob razglasitvi epidemije COVID-19 v okviru prvega vala, niso bili sprejeti ukrepi, ki bi bistveno oteževali uresničevanje pravice do sodnega varstva in bi lahko predstavljali nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ. To pa se je po presoji pritožbenega sodišča spremenilo, ko je bil 13. 11. 2020 sprejet Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020. Prav ta odlok je ob predhodno že razglašeni epidemiji sprožil,

da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena ZS na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,

ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020. Z Odredbo predsednika VSRS je bilo odrejeno, da sodišča v nenujnih zadevah od 16. 11. 2020 odločajo in vročajo sodna pisanja ne izvajajo pa narokov in ostalih dejanj, ki terjajo fizično prisotnost strank, ter da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, ne tečejo. Ukrepi po navedeni odredbi so prenehali veljati 31. 1. 2021 na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, v kateri je bilo tudi določeno, da procesni roki začnejo ponovno teči s 1. 2. 2021.

Dne 31. 1. 2021 je prenehala tudi veljavnost sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih.

V tem času so bile na podlagi odlokov zaostreni pogoji združevanje in gibanja.

14.Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom COVID-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. Kot je že bilo pojasnjeno, je položaj imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, v bistvenem enak, saj je zastaranje zelo podobno prekluzijam. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Ker ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij, je tako treba zaključiti, da je bil v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 tek zastaralnih rokov zadržan na podlagi določila 360. člena OZ. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je upoštevalo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že 16. 11. 2020, ko so začeli veljati ukrepi, ki so bistveno onemogočili uveljavljanje pravice do sodnega varstva (prepoved javnega prevoza) in so povzročili sprejem sklepa vlade, na podlagi katerega so prenehali teči materialni prekluzivni roki. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri tehtanju pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti tudi v tem primeru treba dati prednost pravici do sodnega varstva. Tudi v tem primeru so razglašena epidemija in upoštevni ukrepi, ki so vplivali na tek zastaralnega roka, trajali tako kratek čas, da pravna varnost za toženo stranka zaradi zadržanja zastaranja ne more biti prizadeta.

15.Glede na predhodno navedeno, je tako napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem na epidemijo COVID-19 ne more zadostiti trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ. S sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in tek materialnih prekluzivnih rokov ter upoštevajoč primerljivost položajev, zatrjevanje posebnih okoliščin, ki bi za tožečo stranko konkretno predstavljale obstoj nepremagljivih ovir po 360. členu OZ ni potrebno. Pri presoji obstoja nepremagljiv ovir po 360. členu OZ zaradi epidemije COVID-19 in zaradi nje sprejetih ukrepov tako ne gre za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, temveč uporabo materialnega prava.

Sklepno o zastaranju terjatev v konkretnem primeru

16.V skladu z določilom drugega odstavka 361. člena OZ velja, da če je zastaranje začelo teči, preden je nastal vzrok, ki ga je zadržal, se nadaljuje, ko ta vzrok preneha; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. V tem primeru je bila tožba vložena 8. 6. 2021. Pravdni stranki ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok za iztoževane terjatve začel teči v obdobju od 3. 1. 2016 dalje. Glede na navedeno je zastaralni rok tako tekel do vključno 11. 3. 2020. V obdobju od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 je bil tek zastaralnega roka zadržan (to je za 81 dni) ter je nato spet tekel do vključno 15. 11. 2020, ko je bil od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 (to je 77 dni) spet zadržan. Glede na navedeno se je tako zastaralni rok podaljšal za skupaj 158 dni. Terjatev, ki je prva zapadla v plačilo, bi, če ne bi bilo zadržanja teka zastaralnega roka, zastarala z nastopom 3. 1. 2021. Ker je treba temu dodati še čas, ko je bil tek zastaralnih rokov zadržan, bi tako terjatev, ki je prva zapadla v plačilo, torej terjatev za plačilo nadomestila za 1. 1. 2016, zastarala šele 11. 6. 2021. Presoja sodišča prve stopnje, da so vse terjatve, ki izvirajo iz ravnanja tožeče stranke, opravljene do vključno 5. 6. 2016 zastarane, je tako napačno. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev v tem delu tako, da je ugodilo zahtevku tudi za to obdobje, pri čemer je sam izračun glede nadomestila za to obdobje podan v točki 42 te obrazložitve, ko je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na pritožbene očitke tožene stranke glede višine primernega nadomestila.

17.Ker zastaranje zaradi zadržanja zastaranja zaradi epidemije COVID-19 ni poteklo, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb tožeče stranke o pretrganju zastaranja zaradi delnega plačila.

O neupoštevanju običajnega nadomestila na trgu in izkrivljanju konkurence z izpodbijano sodbo

18.Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je tožeča stranka z večino uporabnikov za leto 2016 sklenila dogovor o ureditvi razmerja in se je tako na trgu oblikovalo običajno plačilo za leto 2016. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve pravilno in jasno obrazložilo, zakaj sklenjenih poravnav ni mogoče šteti, kot vzpostavitev običajnega plačila. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in dodaja, da prav zaradi elementa popuščanja ni mogoče govoriti o običajnem plačilu. Že iz termina vzajemno popuščanje izhaja, da morata pri poravnavi obe stranki popustiti, pri čemer popuščanje lahko pomeni odpoved določenemu zahtevku, znižanje terjatve (tj. višine zahtevanega nadomestila), zato takšna višina ne more predstavljati običajnega plačila, ki bi se oblikovala na trgu.

19.Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je običajno plačilo tisto plačilo, ki glede na objektivna merila ustreza tržnim razmeram. Višina običajnega nadomestila se lahko ugotovi tudi s poizvedbami o podobnih plačilih na trgu (smiselno to pomeni s primerjavo z nadomestili za primerljive pravice v primerljivem času). Nadomestilo, ki ga je kot primerno določilo sodišče ne predstavlja običajnega plačila, saj se ni oblikovalo na trgu v letu 2016. V tem primeru med kolektivno organizacijo in kabelskimi operaterji za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih v letu 2016 ni bilo nobenega dogovora o višini nadomestil, niti se ni višina nadomestil oblikovala na trgu. Zato naknadno, s strani sodišča določeno višino primernega nadomestila, ki jo je tožeča stranka uporabila tudi za možnost mirne rešitve spora, ni mogoče šteti kot običajnega plačila. Sodišče je v svojih odločbah ob upoštevanju določil ZASP, ZKUASP ter OZ in vzpostavljeno sodno prakso določilo le primerno nadomestilo ob upoštevanju pravno odločilnih okoliščin. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče z izpodbijano sodbo izkrivlja konkurenco. Takšno ravnanje tudi ne predstavlja zlorabe prevladujočega položaja po ZPOmK-1, saj ne gre za določanje tarife na trgu, pri čemer je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo uporabo drugačne tarife od 0,198 EUR na naročnika (kot izhaja iz nadaljevanja te obrazložitve). Vsi operaterji so namreč imeli enake možnost. Če jih niso izkoristili in so določitev primernega nadomestila prepustili sodišču, so s tem sami nase prevzeli tveganje, da bo sodišče pri določitvi primernega nadomestila upoštevalo drugačne parametre, kot v predhodnih odločbah.

20.Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na odločbi C-572/13 Hawelett-Packard/Reprobel in C-525/16 Meo-Serviços de Comunicações in sodbi VSL V Cpg 351/2018 z dne 10. 5. 2018 ter VSL V Cpg 865/2018 z dne 13. 12. 2018, saj dejansko stanje ni primerljivo. Tožeča stranka v tem primeru uporabnikom ni zaračunavala različnih nadomestil in jih niti ni različno obravnavala. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja zahtevek v primerljivi višini kot izhaja iz sodne prakse pritožbenega sodišča. Tudi sicer pa postavitev zahtevka v sodnem postopku, ki je višji od tistega iz dogovorov o ureditvi razmerij ne pomeni, da je tožeča stranka toženo stranko zaradi nesodelovanja neenako obravnavala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je končna odločitev o višini primernega nadomestila na sodišču. Vsaka postavitev zahtevka v višji višini tudi ne pomeni nujno neenake obravnave, sicer bi bilo tožeči stranki onemogočeno, da zatrjuje obstoj drugačnih okoliščin, ki zahtevajo ponovno tehtanje primernosti višine nadomestila, sodišču pa, da drugačne primere obravnava drugače. Očitki o kršitvi konkurenčnih pravil in temeljnim principom kolektivnega prava so tako neutemeljeni.

O zatrjevanem neutemeljenem odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča

a) O (ne)vezanost nižjih sodišč na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

21.Pravni temelj za določitev primernega nadomestila s strani sodišča je v prvem odstavku 81. člena ZASP, ki je uporabljiv tudi za določitev višine neupravičene obogatitve. Sodišče je zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje lahko pri določitvi nadomestila izbira različne poti. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice, lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

22.Ne glede na pravico sodišča da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Zato ni pravilno pritožbeno stališče tožene stranke, da je tarifa oz. nadomestilo pravni standard, ki ga je VSRS v svojih odločbah zapolnilo.

23.Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena ZS). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso. Na ta način njegove odločitve postajajo del ustaljene sodne prakse, k spoštovanju katere je zavezano tudi samo. Vrhovno sodišče ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred nižjimi sodišči.

24.Vendar s tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.

25.Upoštevajoč navedeno, lahko nižje sodišče zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in "navodil" VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni. Možnost spremembe višine nadomestila pa je predvidelo tudi VSRS, saj dopušča spremembo, če stranki podata prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa ni primerna, v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka. V tem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi argumentiralo razloge za odstop od ustaljene sodne prakse. Razlogi sodišča prve stopnje so logični in prepričljiv, zato o zatrjevanih kršitvah pravic tožene stranke zaradi odstopa od sodne prakse VSRS ni mogoče govoriti.

26.Upoštevajoč vse navedeno, sodišče prve stopnje z odstopom tudi ni poseglo v legitimna pričakovanja kabelskih operaterjev in v njihovo pravno varnost. Kot že pojasnjeno, sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife in lahko v utemeljenih primerih od sodne prakse odstopi oziroma višino nadomestila spremeni. Nasprotno bi namreč pomenilo, da bi bilo sodišču onemogočeno drugačne primere obravnavati drugače.

b) O (ne)utemeljenosti odstopa od sodne prakse zaradi spremembe tarife Zavoda AIPA

27.Sodišče prve stopnje za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo enak pristop kot VSRS - enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot VSRS. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum) dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo VSRS. Nadalje je pri izračunu primernega nadomestilo uporabilo isto "formulo" kot jo je uporabilo VSRS pri čemer je upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot VSRS ter enak delež filmske glasbe kot ga je pri izračunu upoštevalo VSRS. Ker se je zahtevek nanašal na nadomestilo za leto 2016 je kot osnovno vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic za leto 2016 in ne tistega za leto 2012, kot je to storilo VSRS, ko je odločalo o zahtevkih za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012.

28.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da se zahtevek nanaša na leto 2016, pri čemer je tožeča stranka opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti. To pomeni, da mora biti plačilo za uporabo pravic pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo ostalih primerljivih pravic. Življenjsko in pričakovano je, da se cene storitev, ob tem pa avtorski honorarji in nadomestila niso izjema, na trgu skozi čas spreminjajo, zato je treba upoštevati revalorizacijo tega zneska. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. Pritožbeno sodišče pritrjuje temu razlogovanju in še dodaja.

29.VSRS je kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uporabilo tarifo iz leta 2012, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu, vendar so se same terjatve v sodbah VSRS nanašale na plačilo nadomestila za leto 2012 in je ta tarifa tako predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v letu 2012. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2016 bistveno zvišala, zato je povsem življenjsko, da sprememba višine običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, predstavlja tudi razlog za spremembo odločitve o primernem nadomestilu v tem postopku. Kot je VSRS že navedlo, je primerna tarifa dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela, kar se ji dolguje. Pri določanju višine primernega nadomestila tako niso pomembne samo pravice kabelskih operaterjev, temveč tudi pravice in potrebe avtorjev, ki jih je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo. Ugotavljanje same (ne)primernosti višine nadomestila je težavno, ker ni mogoče določiti stroškov ustvarjanja, hkrati pa predstavljajo pravice na avtorskih delih, s katerimi upravlja tožnica, zgolj del celotne storitve kabelskih operaterjev. Eden izmed glavnih pokazatelj (ne)primernosti višine nadomestila je tako primerjava z nadomestili za uporabo primerljivih pravic in je tako povišanje tarife iz Skupnega sporazuma ustrezen pokazatelj, da nadomestilo v višini 0,198 EUR, kot ga je določilo VSRS ni več primerno.

30.Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da se z upoštevanjem povišanja osnove za izračuna nadomestila še povečuje vrednost predobstoječe glasbe v primerjavi s filmsko glasbo v avdiovizualnih delih (0,246 EUR proti 0,077 EUR). Tožena stranka v tem pritožbenem očitku spregleda, da v nadomestilu v višini 0,246 EUR ni zajeto le nadomestilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih v televizijskih programih temveč tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo ostale glasbe v televizijskih programih, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se je s povišanjem tarife zgolj popravila občutna razlika med vrednostjo filmske glasbe in predobstoječe glasbe.

31.Sodišče o primernem nadomestila odloča glede na vzpostavljeno sodno prakso in okoliščine primere. Ker zatrjevana sprememba iz Pravilnika o delitvi iz leta 2020 za ta spor predstavlja zgolj potencialno možnost dokazovanja neprimernosti izračuna nadomestila za leto 2020, so te navedbe brezpredmetne, saj ne vplivajo na določitev primernega nadomestila v tem sporu. Četudi bi morebitne prihodnje spremembe vhodnih podatkov lahko v potencialnih prihodnjih postopkih predstavljale dodatni razlog za odstop od sodne prakse VSRS, sodišče pri odločanju o primernem nadomestilu v tem postopku ne določa tarife, ki bi vsesplošno veljala.

32.Sodišče prve stopnje z upoštevanjem revalorizirane vrednosti tarife iz Skupnega sporazuma ni poseglo v pravno varnost in predvidljivost. Pritožbeno sodišče v nekaterih primerih predhodno sicer ni upoštevalo revalorizacije, vendar se je kasnejša sodna praksa pritožbenega sodišča ustalila na drugačnem stališču. Glede na vzpostavljeno sodno prakso in podano pot za določitev primernega nadomestila, pri čemer so dani vsi parametri izračuna, primerno višino lahko izračuna vsak uporabnik in je tako predvidljiva. Zgolj zato, ker je bilo VSRS seznanjeno s povišanjem tarife iz Skupnega sporazuma in zavzelo stališče, da variabilnost postavk ni upoštevna, ne pomeni, da sodišče prve stopnje od take sodne prakse ne bi smelo odstopiti in upoštevati revalorizacijo tarife. VSRS se namreč (še) ni ukvarjalo z vprašanjem primernosti nadomestila za druga obdobja kot leto 2012 in tako presojalo revalorizacijo tarife iz Skupnega sporazuma ne samo z vidika načela enakega urejanja primerljivih položajev kabelskih operaterjev, temveč tudi z vidika varovanja pravic avtorjev (in torej primernosti nadomestila za leto 2016).

c) Razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli

33.Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z njenimi trditvami in predloženimi dokazi pri izračunu nadomestila upoštevati, da je bilo dejansko razmerje med nadomestili, ki so po Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (Memorandum) na glasbena dela, in nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na avdiovizualna dela, 30,56 proti 69,44, saj je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi druge pravice CISAC. Zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. Sodišče prve stopnje je v zvezi z uporabo delilnega razmerja pravilno pojasnilo, da bi v primeru ponovne presoje delilnega razmerja prišlo do nedopustnega neenakega obravnavanja uporabnikov in je tako pri odločitvi pravilno upoštevalo, da je VSRS za izračun pomembne parametre, ki temeljijo na ocenah (predvsem razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli) in tako naravi dopuščajo določene odmike (razlika je lahko tudi več deset odstotkov) "fiksiralo". Drugačno razumevanje bi nujno pomenilo, da bi bilo delilno razmerje odvisno od trditvenega in dokaznega gradiva strank, kar bi povzročilo neutemeljene razlike v višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, kljub temu, da gre za vrednost, ki se sicer ne spreminja. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da gre za navidezno zagotavljanje pravne varnosti. Pri tem tožena stranka v svojih pritožbenih očitkih spregleda, da sta v Dodatku k Memorandumu AGICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in niti niso bile upoštevane pri dogovorjenih razmerjih delitve nadomestil v pred tem leta 2001 sklenjeni Pogodbi o zagotavljanju storitev. Da je to okoliščino, ki je nedvomno vplivala na razmerje dogovorjeno po Pogodbi o zagotavljanju pravic iz leta 2001, pri svoji odločitvi upoštevalo tudi VSRS in ob tem zanemarilo manjša odstopanja od tega razmerja, izhaja tudi iz obrazložitve odločb VSRS, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storitev. Gre torej za celovitejšo presojo razmerja in obsega varovanih pravic, kot izhaja iz točke 30 oziroma 38 sodb II P 455/2013 in I P 1398/2013, kjer je zgolj povzeto razmerje po dopisu URSIL-a z dne 21. 1. 2009. Tudi Poročilo o delu na urejanju avtorskih pravic iz naslova kabelske retransmisije v letih 2000 in 2001 (B25) in Pregled računov, plačil in izplačil imetnikom, ki je priložen k dokumentu S-5808-1 z dne 15. 7. 2002 (B26) dokazujeta plačilna razmerja v letu 2000 in 2001, ko še ni bil upoštevan prenos pravic k dodatku. Tožena stranka tako ni uspela dokazati, da je uporabljeno delilno razmerje nepravilno, posledično pa tudi ne, da nadomestilo zaradi tega razloga ni več primerno. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na sodbi VSL II Cp 552/2021 z dne 7. 10. 2021 in VSL II Cp 1112/2021, saj gre za zgolj za dve odločbi, ki še ne vzpostavljata nove sodne prakse, hkrati pa je v mogoče najti tudi nasprotna stališča (npr. VSL Sodba II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, VSL Sodba V Cpg 4/2022 z dne 17. 2. 2022).

34.Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v zvezi s ponovno presojo delilnega razmerja obrazložilo, da bi ponovna presoja privedla do neenakega obravnavanja uporabnikov. Sodišče prve stopnje je tako izhajalo iz enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, s tem pa je tudi odgovorilo na ugovore tožene stranke. Zgolj zato, ker je na podlagi vzpostavljene sodne prakse pritožbenega sodišča upoštevalo zgolj spremembo enega vhodnega podatka, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, ni mogoče govoriti o kršitvah, ki jih navaja tožena stranka.

d) O nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

35.Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi tožeča stranka upravičena tudi do nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih v višini 0,03 EUR na mesec. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji izhaja, da je tožeča stranka upravičena do nadomestila za radijsko dejavnost v znesku 0,03 EUR na naročnika mesečno, pri čemer iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov ter na njegovi podlagi sklenjenih dveh licenčnih pogodbe ne izhaja, da se nanašajo tudi na kabelsko retransmisijo glasbe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je za presojo bistvena vsebina in ne naziv sklenjenih dogovorov. Ne Memorandum, ne Pogodba o zagotavljanju storitev v sami vsebini ne omenjata kabelske retransmisije radijskih programov. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih.

36.VSRS se do tega vprašanja v svojih odločbah ni konkretno opredelilo. V prvotnih zadevah s tega področja pred VSRS se vprašanje, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu ni obravnavalo. Sodno prakso je vzpostavilo pritožbeno sodišče. Zmotno je stališče tožene stranke, da je VSRS v zadevi II Ips 260/2018, ko je zavrnilo revizijo, konkretno presojalo tudi, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu. To iz obrazložitve navedene sodbe ne izhaja.

37.Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da je sodba nezakonita, zato ker ne sledi sodni praksi pritožbenega sodišča. Odstop od sodne prakse, kot je že bilo pojasnjeno, je namreč vedno mogoč, če sodišče "odkrije" za to utemeljene razloge in jih razumno obrazloži. To pa je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe niso utemeljeni. Tudi sicer pa je že pritožbeno sodišče pred izdajo te odločbe samo odstopilo od svoje dotedanje prakse.

Neupoštevanje prava Evropske unije

38.Kot je že bilo pojasnjeno sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Kaj mora sodišče pri tem upoštevati je bilo prav tako že pojasnjeno. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar enako izhaja tudi iz 87. točke sodbe Sodišča EU C-351/12. Prav zato, ker sodišče ne določa splošno veljavne tarife, so neutemeljene tudi navedbe tožene stranke, da je tarifa v ostalih državah določena kot odstotek prihodkov ali zneskovno. Ko je VSRS določilo primerno nadomestilo, je tako ravnalo s ciljem zapolniti pravno praznino na način, ki bo omogočal enostavno in predvidljivo pot za izračun višine nadomestila, pri čemer je upoštevalo, da mora biti sama višina primerna. Pri primerjavi s tarifami drugih držav članic EU pa ne gre za golo primerjavo višine nadomestil, saj ima vsaka kolektivna organizacija svoj način določanja tarif in delovanja in tako višje nadomestilo še ne pomeni nujno neprimernosti. Tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12 izhaja, da je višja tarifa v primerjavi s tarifami drugih držav sicer indic za zlorabo, kolektivna organizacija pa lahko dokaže, da za to obstojijo objektivni razlogi oziroma, da je cena razumno povezana z ekonomsko vrednostjo storitve. Vsakokratno upoštevanje spreminjajočih se tarif drugih držav članic EU bi onemogočilo, da bi sodišče na enostaven način zapolnilo pravno praznino, hkrati pa bi zaradi različnih trditvenih podlag lahko prišlo tudi do razlikovanja med kabelskimi operaterji.

Zakonske zamudne obresti

39.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka nepoštena, zato bi bila na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkom plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Tega pravdni stranki ne izpodbijata. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti od zneskov iztoževanih nadomestil, je sodišče prve stopnje sledilo temu ugovoru in navedlo, da zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zastara v 3 letih, saj gre za občasno terjatev (prvi odstavek 347. člena OZ) in presodilo, da so zastarale vse zakonske zamudne obresti do 7. 6. 2018. Pri tem pa ni upoštevalo zadržanja teka zastaralnega roka za 158 dni zaradi epidemije COVID-19. Tožeča stranka je tožbo vložila 8. 6. 2021. Glede na navedeno je tako zastaral zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti do vključno 31. 12. 2017 (tri leta plus 158 dni zaradi zadržanja teka zastaralnega roka med epidemijo COVID-19).

40.Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja tudi, da je njeno delno plačilo tožene stranke povzročilo pretrganje zastaranja. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka 6. 6. 2016 plačala tožeči stranki 178,24 EUR, pri čemer je bila tožba vložena 8. 6. 2021, delno plačilo glede na zastaralni rok 3 let, ne vpliva na odločitev o zastaranju zakonskih zamudnih obresti in se pritožbeno sodišče tako s tem ni ukvarjalo.

Sklepno

41.Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in v celoti potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbo (353. člen ZPP).

42.Kot predhodno pojasnjeno, je odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja iztoževane terjatve do vključno 5. 6. 2016 napačna. Pritožbeno sodišče pritrjuje metodologiji izračuna nadomestila, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pri čemer je tudi že odgovorilo na pritožbene očitke tožene stranke v zvezi s tem. Ker se nobena izmed strank ni pritožila zoper ugotovitev o številu naročnikov (1.147 naročnikov mesečno), je pritožbeno sodišče sledilo izračunu sodišča prve stopnje, da znaša mesečno nadomestilo 316,57 EUR. Nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih tako znaša za obdobje od 1. 1. 2016 do 5. 6. 2016 1.635,61 EUR in je tako utemeljen zahtevek še za ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje do plačila. Prav tako je zaradi zadržanja teka zastaranja dodatno (poleg že v I. točki izreka izpodbijane sodbe priznanega) tudi utemeljen zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 1.984,99 EUR od 1. 1. 2018 do 7. 6. 2018. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

43.Pritožbo tožeče stranke zoper preostal del II. točke izreka in izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe v preostalem delu potrdilo (353. člen ZPP).

44.Tožena stranka s pritožbo izpodbija tudi II. točko izreka (zavrnilni del), za katero zatrjuje, da je potrebna zaradi spremembe I. točke izreka izpodbijane sodbe (ugodilnega dela). Tožena stranka s pritožbo zoper ta del svojega položaja ne more izboljšati. Prav tako pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper ugodilni del ne posega v odločitev glede zavrnilnega dela in ga ne spreminja. Posebna pritožba zgolj zato, ker bi v primeru ugoditvi njeni pritožbi zoper ugodilni del bil zavrnjen dodaten del zahtevka, ni potrebna. Tožena stranka tako nima pravnega interesa za pritožbo v tem delu, kar narekuje njeno delno zavrženje (343. člena ZPP).

Odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka

45.Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, da je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

46.Ne glede na navedeno pa je bilo zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v skupni višini 3.620,60 EUR od zahtevanih 4.655,00 EUR, torej v 78 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 78 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 22 odstotkih, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 22 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

47.Tožeči stranki je priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (16,5 točk), kar skupaj znaša 841,5 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za 22-odstotni DDV pa 615,98 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo 150 točk za pregled listin, saj je to opravilo zajeto že v nagradi za sestavo tožbe oziroma drugih vlog. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 255,00 EUR in tako skupaj stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke znašajo 870,98 EUR. Ker je tožeča stranka uspela z 78 %, je upravičena do povračila 679,36 EUR.

48.Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 300 točk za pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (21,5 točk), kar skupaj znaša 1.146,25 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za 22-odstotni DDV pa 839,06 EUR. Ker je tožena stranka uspela z 22 %, je upravičena do povračila 184,59 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

49.Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povračila 679,36 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, tožena stranka pa do povračila 184,59 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Po pobotu obeh zahtev je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 494,77 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 13. 12. 2006).).

50.Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). S svojim odgovorom na pritožbo je delno uspela tudi tožena stranka, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

51.Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 350 točk za pritožbo, ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 7 točk, kar skupaj znaša 357 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za 22-odstotni DDV pa 261,32 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 180,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 441,32 EUR. Ker je tožeča stranka uspela v 61 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti 269,21 EUR.

52.Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 350 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 7 točk, kar skupaj znaša 357 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za 22-odstotni DDV pa 261,32 EUR. Ker je tožena stranka uspela v 39 %, ji je tožeča stranka dolžna povrniti 101,91 EUR.

53.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške.

54.Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Tožeči stranki je priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 7,50 točk, kar skupaj znaša 382,50 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR in povečano za 22-odstotni DDV pa 279,99 EUR.

55.Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve skupnega zneska 549,20 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 101,91 EUR pritožbenih stroškov. Po pobotu vseh zahtevkov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 447,29 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).

-------------------------------