Jedro

Pred pravdo in s sodelovanjem le ene stranke pridobljeno izvedensko mnenje procesno gledano ni dokaz niti kot izvedensko mnenje niti kot listina. Upošteva se lahko le kot del strankinih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za nerazdelno povrnitev vrednosti njenih vlaganj v hišo tožencev, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta presodili, da tožnica ni navedla zadostne trditvene podlage o svojem prikrajšanju, da ni dokazala višine, ker se zaradi upiranja tožencev ni mogoče opreti na cenitev, ki jo je tožnica naročila pred pravdo, in da tožnici tudi ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju.

2. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Glede razlogov v zvezi z vrednostjo izvedenih del zatrjuje, da jo je dokazovala z listinskim dokazom, in sicer s cenitvijo sodnega izvedenca, ki sta jo toženca prejela, ugovarjala pa sta ji le pavšalno, saj vsebine nista izpodbijala z nobenih dokazom. Imela sta možnost sama predlagati izvedenca. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne določa pravil, da cenitev pred pravdo ni sposobna za obravnavo niti kot listinski dokaz v postopku. Prvo sodišče je nepravilno uporabilo 244. člen ZPP, ker ni šlo za dokaz z izvedencem, temveč za listino po 224. do 228. členu ZPP. Če njegovo stališče drži, potem pa bi moralo izvedenca postaviti, ne pa da je tožnici odvzelo možnost dokazovanja višine s pavšalnim izgovorom, da bi prav ona morala predlagati pritegnitev novega izvedenca. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa je samo storilo procesno kršitev z zmotno uporabo določb ZPP o kontradiktornosti, ki naj bi jo lahko kršilo prvo sodišče, če bi uporabilo sporno cenitev. Pritožbeno sodišče teh razlogov ni pojasnilo, so pa protispisni, saj sta toženca mnenje dobila. Tožnica vztraja pri stališču, da bi toženca morala predlagati novega izvedenca. V nadaljevanju izpodbija tudi razloge sodišč o deležih na skupnem premoženju in o trditveni podlagi.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Dejanska podlaga, na katero so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v tej fazi postopka vezani stranke in revizijsko sodišče, je naslednja: - tožnica in njen mož sta s soglasjem tožencev (mati in očim tožničinega moža) preuredila kletne prostore v hiši tožencev v stanovanjske; - tožnica se je konec leta 1994 odselila, prišlo je do razveze zakonske zveze; - sredstva za adaptacijo sta najela oba zakonca, fizično naj bi sicer več delala tožnica, vendar večjega deleža pri tej adaptaciji ni dokazala; - tožnica je bila glede na večletno bivanje v stanovanju tudi sama deležna koristi, trditve o njenem prikrajšanju pa so premalo določne; - tožnica ni dokazala višine tožbenega zahtevka, ker predpravdne cenitve ni mogoče upoštevati, izvedenca v pravdi pa ni predlagala.

6. Pravna podlaga za odločanje o podlagi tožbenega zahtevka je glede na povzete dejanske ugotovitve res v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), višino pa je tožnica dokazovala s cenitvijo sodnega izvedenca, ki jo je brez soglasja in sodelovanja (in vednosti) tožencev pridobila sama pred pravdo. Te cenitve sodišči utemeljeno nista upoštevali niti kot izvedensko mnenje niti kot listino. Nepravilna je tožničina trditev, da naj bi bil ugovor tožencev proti sporni cenitvi samo pavšalen. Po prejemu cenitve sta ji toženca na naroku 2. 9. 1997 ugovarjala, ker je bila pridobljena privatno, ker v njej ni vse točno zajeto, ker si cenilec hiše ni ogledal, cenitev pa je opravil le na podlagi tožničinih trditev, nadalje, ker je obseg ocenjenih del sporen, ker je napačna metoda upoštevati vrednost vlaganj namesto le povečanje vrednosti nepremičnine, neprofesionalnost dela pa sta utemeljevala z dejstvom, da so celo zemljiškoknjižni podatki napačni. Tožnica je na tem naroku izjavila, da se ne strinja s postavitvijo novega cenilca in izvedenca gradbene stroke, saj gre za zapriseženega sodnega izvedenca. Njeno stališče, da bi morala v taki situaciji izvedenca predlagati toženca, je zmotno, saj je višino tožbenega zahtevka dolžna dokazati ona, cenitev pred pravdo pa ni dokaz. Na tožničini strani je bilo dokazno breme glede višine tožbenega zahtevka, vendar ni hotela predlagati pritegnitev sodnega izvedenca v pravdi. Brez dokaznega predloga sodišče samo ni moglo postaviti izvedenca in zato tudi ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tako v literaturi (Zobec: Komentar ZPP, druga knjiga, str. 475 in 492) kot v sodni praksi (II Ips 748/2005 in druge) je sprejeto stališče, da izvedensko mnenje, ki je pridobljeno po naročilu ene stranke pred pravdo, nasprotna stranka pa ga ves čas obrazloženo odklanja, nima neposredne dokazne vrednosti in nanj ni mogoče opreti odločitve o tožbenem zahtevku. Upošteva se lahko le kot del strankinih navedb. Izvedenec po strankinem naročilu procesno gledano ni izvedenec, ki deluje v funkciji sodnikovega pomočnika, pač pa gre za pomočnika same stranke. Dela po strankinih navodilih in v njeno korist. Formalnost določb ZPP o dokazovanju z izvedencem zagotavlja nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza. To pri predpravdnem izvedencu ni varovano. Sodni postopek za pridobivanje izvedenskega mnenja je predpisan tako, da lahko obe stranki enakopravno sodelujeta že pri samem določanju izvedenca, nato ob ogledu na primer hiše in dajanju potrebnih pojasnil, po pridobitvi mnenja mu lahko enakopravno ugovarjata, zahtevata dopolnila, postavljata pisna in ustna vprašanja itd. Vseh teh zagotovil pri pridobitvi mnenja pred pravdo s sodelovanjem samo ene stranke ni. Zato tožnica neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča, da bi prvostopenjsko sodišče z upoštevanjem sporne cenitve kršilo načelo kontradiktornosti. Tudi upoštevanje takega mnenja "samo" kot dokazne listine bi pripeljalo do nesprejemljivega rezultata, ker bi prav tako pomenilo obid določb 243. do 256. člena ZPP, najmanj pa kršitev načela kontradiktornosti. Zato se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da se tako mnenje upošteva le kot del strankinih navedb. Tožnica se torej neutemeljeno zavzema tudi za pristop, da naj se predpravdno mnenje oziroma cenitev obravnava vsaj kot zasebna listina.

8. Ker je utemeljen že ta razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, pritožbe in revizije, revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na ostale revizijske trditve v zvezi z vprašanjem dokazanosti večjega tožničinega deleža na skupnem premoženju in vprašanjem zadostnosti trditvene podlage o njenem prikrajšanju. Na kratko le pojasnjuje, da prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče obiti z uveljavljanjem procesnih kršitev, ki vsebinsko pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ker gre v takem primeru le za navidezne procesne kršitve.

9. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.