Jedro

Zakoncu, ki ne živi skupaj s svojim zakonskim partnerjem in ni materialno odvisen od njega, preživnina ne gre, ker se šteje, da je s svojim načinom življenja dokazal sposobnost preživljanja.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2., 3. in 4. odstavku izreka (odločitev o preživnini in stroških postopka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 5. odstavku izreka (delna zavrnitev preživninskega zahtevka) potrdi.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter tožniku naložilo plačilo mesečne preživnine tožnici v višini 40.000,00 SIT od 1.2.2005 dalje s pripadajočimi zakonskimi obrestmi v primeru zamude in plačilo njenih stroškov postopka v višini 60.930,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranki se z razvezo zakonske zveze strinjata. S pritožbama, vloženima po njunih pooblaščencih, izpodbijata le odločitev o preživnini, tožnik pa tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega je pritožbo vložil tudi tožnik sam.

Tožnik v pritožbi, podani po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge in v prvi vrsti vztraja, da bivši ženi iz naslova prežinivne ne dolguje ničesar. Po eni strani zato, ker bi bilo zanj to krivično, po drugi strani zato, ker je bil med pravdnima strankama ob sklenitvi darilne pogodbe z otrokoma dosežen sporazum, da toženka od tožnika ne bo ničesar več terjala, torej tudi morebitne preživnine ne, pa tudi zato, ker je krivda za nezaposlenost v celoti na toženkini strani. Pri tem navaja, da je v postopku navedel, zakaj se je odselil, sodišče prve stopnje pa teh dejstev ni razčiščevalo in ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo določila 3. odstavka 81.a člena ZZZDR, po katerem lahko sodišče preživninski zahtevek zavrne, če bi bilo to glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred, med ali po postopku za razvezo storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, njegovega otroka ali starše. Toženka se je do tožnika in njegove mame ves čas grdo vedla in ju žalila. Ko sta začela z gradnjo hiše, je službo pustila, češ da že ne bo garala pri gradnji hiše, če bo morala hoditi še v službo, nato ji je tožnik plačeval pokojninsko, socialno in zdravstveno zavarovanje. Sam je veliko delal, porabil ves dohodek za gradnjo hiše in za vzdrževanje družine. Vendar je bilo toženki denarja še vedno premalo. Tožniku je prigovarjala, da bi šel delati v tujino, kar je za eno leto res storil, vendar je sprevidel, da ga nima več rada, zato je po večletnem enostranskem trudu izgubil upanje v izboljšanje odnosov. Z ničemer ni torej sam prispeval k razpadu njune zakonske zveze. Toženka je nato še brez razloga fizično napadla partnerko tožnika J. F. in ji prizadejala telesne poškodbe.

Toženka obdeluje svoj vrt in pomaga na bratovi kmetiji, zato je fizično sposobna delati praktično katerokoli delo. Lahko bi torej proti plačilu pomagala otrokoma (kuhala, pospravljala), kot to počne sam. Poleg tega pa bi se lahko izobraževala, da bi se lahko zaposlila. Krivda za nezaposlenost je torej v celoti na njej. Nadalje sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da toženka ni uveljavljala vseh pravic, ki ji gredo. Lahko bi zaprosila za varstveni dodatek ali denarno pomoč oziroma zahtevek na preživljanje naslovila tudi na svoja otroka. Končno pa je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede njegovih prihodkov in odhodkov. Odhodki tožnika so višji, kot jih je upoštevalo sodišče, saj ni ocenilo njegove pomoči hčerki pri prevozih v knjižnico in v šolo v Koper, poleg tega ni upoštevalo, da bo njegova partnerka J. F. takoj, ko bo izpolnjen pogoj za priznanje izvenzakonske skupnosti, izgubila pravico do denarne socialne pomoči v znesku 37.000,00 SIT mesečno in bo tako v celoti odvisna od dohodkov tožnika.

Z dvema dopolnitvama pritožbe s strani pooblaščenca je tožnik sodišče nato še obvestil, da je dne 24. 8. 2005 z J. F. sklenil zakonsko zvezo in je tako sedaj dolžan preživljati tudi njo, kar naj sodišče upošteva pri oceni njegove zmožnosti ter predložil različna dokazila, med drugim fotografije stanovanjske hiše, v kateri toženka živi.

Tožnik v laični pritožbi navaja, da mu je bila s sodbo prizadejana velika krivica. Prizadeto poudarja, da je že pred sprejeto odločitvijo sodišča prve stopnje otrokoma in toženki prepustil vse, vključno z vsemi nepremičninami, zase je zadržal le pokojnino, zato meni, da tožnici sedaj ni dolžan plačevati še preživnine. Pri tem podrobno opisuje razmere, ki so pripeljale do nevzdržnosti zakonske zveze, oporeka ugotovitvi, da toženka ni sposobna za delo in trdi, da je toženka preskrbljena oziroma da ji nič ne manjka.

Toženka se nasprotno ne strinja z višino prisojene preživnine in sodišču prve stopnje očita, da je v tem pogledu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Trdi, da ji pokojnina in prisojena preživnina ne zadoščata za preživetje. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je toženka brez vsakega premoženja, da ima tako kot tožnik tudi ona stroške s stanovanjem in da je za vsako pridobitno delo nesposobna v nasprotju s tožnikom. Le-ta sedaj živi s svojo partnerico, ki dela kot čistilka v vrtcu in zasluži okoli 70.000,00 SIT, tako da si oba lahko delita skupne stroške. Partnerica tožnika je stara 55 let in je delovna sposobna, toženka pa 66 let in obnemogla. Poleg tega ima tožnik še vedno možnost dodatnega zaslužka, veliko pa porabi tudi za luksuz in vzdrževanje avtomobila. Nekaj mu plačuje tudi sin pravdnih strank, zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo stroški za toženkino preživljanje zgolj 80.000,00 SIT ni utemeljena, temveč občutno presegajo 100.000,00 SIT. Hkrati predlaga, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožnik je po svojem pooblaščencu podal tudi odgovor na toženkino pritožbo in v njem s podobnimi razlogi kot v obeh pritožbah oporeka njenim trditvam.

Pritožba tožnika in pritožba njegovega pooblaščenca sta utemeljeni.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Po stališču sodne prakse zakoncu, ki ne živi skupaj s svojim zakonskim partnerjem in ni materialno odvisen od njega, preživnina ne gre, ker se šteje, da je s svojim načinom življenja dokazal sposobnost preživljanja. Tožnik je v tožbi navedel, da s toženko že štiri leta ne živi več skupaj in z njo od takrat nima praktično nobenih stikov. To je potrdil tudi v svojem zaslišanju, enako pa navaja sedaj v pritožbi. Hkrati je ves čas postopka zatrjeval, da je tožnica preskrbljena. Enako to poudarja v svoji laični pritožbi. Taka trditvena in dokazna podlaga, kateri toženka več ali manj niti ne nasprotuje, pa kaže na to, da se njen premoženjski položaj z razvezo ne bo v ničemer spremenil, saj sta pravdni stranki že dalj časa živeli narazen in sta bili v tem času med seboj ekonomsko neodvisni druga od druge, zaradi česar toženkin zahtevek po plačevanju preživnine ne bi bil utemeljen. O tem bistvenem vprašanju sodišče prve stopnje razlogov v sodbi nima, zato je bila razveljavitev izpodbijane sodbe potrebna v prvi vrsti iz tega razloga.

Je pa sodba sodišča prve stopnje tudi sicer pomanjkljiva v dejanskih ugotovitvah glede vprašanja o višini preživninskega zahtevka. Če torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bo ugotovilo, da se z razvezo toženkino premoženjsko stanje ne bo spremenilo in da zato ni upravičena do zahtevane preživnine, bo moralo v dokaznem postopku odpraviti še nekatere pomanjkljivosti v zvezi z višino preživninskega zahtevka ter tudi v tej smeri dopolniti dokazni postopek.

S tem v zvezi tožnik in njegov pooblaščenec pravilno opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegovih preživninskih zmožnostih upoštevati in raziskati navedbo, da bo moral s trenutkom razveze po zakonu skrbeti za svojo (sedaj tudi že zakonsko) partnerko, ki naj ne bi imela dovolj lastnih sredstev za preživljanje. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da na odločitev o preživnini ne more vplivati navedba, da je vrsto let skrbel za hčerko L. Za odločitev o preživninskem zahtevku, ki se od njega terja od 1. 2. 2005, je relevantno le, ali tožnik tudi še sedaj skrbi za preživljanje hčerke, ki je že polnoletna, pa se še vedno redno šola, česar pa ni dokazal. Za leto 2005 je namreč izkazal le prispevek v višini 5.000,00 SIT, ki pa sam zase, brez drugih dokazov (npr. zaslišanja njegove hčerke) ne izkazuje, da je tožnik še vedno dolžan preživljati hčerko (starši so dolžni preživljati svoje polnoletne otroke le do njihovega 26. leta, če se redno šolajo) in da jo tudi dejansko preživlja.

Prav ima tožnik tudi v tem, da se je toženka, kot vsak preživninski upravičenec, dolžna po svojih močeh potruditi, da svoje premoženjske razmere izboljša. Nesprejemljivo je zato njeno stališče, da varstvenega dodatka ne bo zahtevala, ker šteje, da jo je dolžan preživljati mož. Ni pa pravilna tožnikova trditev, da bi morala za svoje preživljanje terjati tudi svoja otroka. Preživljanje zakonca je primarna dolžnost drugega zakonca oziroma bivšega zakonca, ne pa drugih sorodnikov.

Prav tako tožnik ne more uspeti s trditvijo, da tožnici ne dolguje ničesar, ker bi bilo to bodisi krivično do njega, bodisi v nasprotju z dogovorom ob sklenitvi darilne pogodbe z otrokoma ali pa ne zato, ker je krivda za nepreskrbljenost v celoti na njeni strani. Vse to so namreč nova dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 28. 1. 2005 sicer izhaja, da je v svojem zaslišanju navajal vrsto razlogov, zakaj se je odselil, vendar sodišče prve stopnje tega v zapisniku ni konkretno povzelo in tega tudi ni bilo dolžno storiti, saj za ugotavljanje teh dejstev ni imelo ustrezne trditvene podlage.

Iz enakega razloga pa tudi ni utemeljena toženkina pritožba, ki napada ugotovitve o višini njenih potreb in premoženjskih zmožnostih obeh strank. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala svojih potreb. Navedla je le, da mesečno prispeva hčerki po 10.000,00 SIT. Tudi pritožba je v tem delu zgolj pavšalna, nekonkretizirana. Nova pa je tudi trditev, da tožnikova partnerica (sedaj že žena) zasluži 70.000,00 SIT mesečno. Njeni pritožbi zato ni mogoče slediti.

Glede na vse zgoraj navedeno je višje sodišče pritožbi tožnika in pritožbi njegovega pooblaščenca ugodilo ter izpodbijano sodbo v 2. in

3. odstavku (odločitev o preživnini) ter v 4. odstavku (stroški postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in tudi 355. člen ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 5. odstavku izreka (zavrnilni del) potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. in

4. odstavka 165. člena ZPP.