Jedro

Ker je bilo tožniku že dne 11. 1. 1992, kar je pred začetkom veljavnosti Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992, odvzeto državljanstvo s pravnomočno in javno objavljeno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, in tožnik od tega datuma dalje ni bil več voden v registru stalnega prebivalstva, dne 26. 2. 1992 torej tudi ni bil izbrisan iz omenjenega registra, kar pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za priznanje statusa upravičenca do povrnitve škode po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

V obravnavanem primeru tožba kot nesporno že sama izpostavlja, da dne 26. 2. 1992 v register stalnega prebivalstva za tožnika ni bila vnesena odjava stalnega prebivališča, saj je tožniku že pred tem datumom prenehala prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva na podlagi pravnomočne odločbe Ministrstva za notranje zadeve o odvzemu državljanstva, iz česar jasno izhaja, da tožniku prijava stalnega prebivališča ni prenehala zaradi uveljavitve Zakona o tujcih, temveč zaradi odvzema državljanstva RS na podlagi določil Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), upravna organa pa sta zato pravilno presodila, da tožnik po določbah ZPŠOIRSP ni upravičenec za povrnitev škode zaradi izbrisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo je tožnik podal dne 12. 8. 2014 v skladu z določbo 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo po vpogledu v uradne evidence (register stalnega prebivalstva) ugotovljeno, da tožnik ni bil odjavljen iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik je imel dne 17. 4. 1985 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X., odjava stalnega prebivališča ni zabeležena, razvidna pa je zabeležka odvzema državljanstva na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, ki je postala pravnomočna dne 11. 1. 1992 in bila objavljena v Uradnem listu. Od dne 15. 7. 1998 do dne 30. 12. 2003 je imel tožnik prijavljeno začasno prebivališče na naslovu Y., od 30. 12. 2003 pa ima na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče. Prvostopenjski organ navaja, da iz evidence registra stalnega prebivalstva ni razvidno, da bi bil tožnik dne 26. 2. 1992 odjavljen iz registra stalnega prebivalstva, zaradi česar se po ZPŠOIRSP ne šteje za upravičenca do povračila škode in je bilo potrebno njegovo zahtevo za določitev denarne odškodnine zavrniti.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil ter z dopolnitvijo razlogov potrdil odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, zaradi česar v konkretnem primeru ni izpolnjen eden izmed osnovnih pogojev iz prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, to je, da je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva.

3. Tožnik zoper sprejeto odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa nepravilno govorita o „izbrisu“ tožnika iz evidence, 1. člen ZPŠOIRSP pa govori o osebah, ki jim je v registru stalnega prebivalstva „prenehala prijava stalnega prebivališča“. Prav za to gre pri tožniku in ne gre torej za nikakršen izbris, temveč za prenehanje prijave v registru stalnega prebivalstva, ki jo predstavlja izločitev osebnega kartona občana iz kartoteke stalnega prebivalstva. Da v obravnavanem primeru ni šlo samo za nekakšno administrativno izločitev osebnega kartona iz kartoteke stalnega prebivalstva, ampak za dejansko prenehanje statusa stalnega prebivalca tožnika, kaže dejstvo, da je tožnik šele 15. 7. 1998 pridobil začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in dne 30. 12. 2003 stalno prebivališče. Razumljivo je, da dne 26. 2. 1992 v register stalnega prebivalstva za tožnika ni bila vnesena odjava stalnega prebivališča, saj je tožniku že pred tem datumom prenehala prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva. V tem času pa je že veljal tudi Zakon o tujcih, na podlagi katerega je prišlo do „izbrisa“ tudi pri drugih tujcih s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožniku gredo zato vse pravice, ki mu jih daje ZPŠOIRSP. Glede na navedeno sta odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa neutemeljeni, tožniku pa pripada odškodnina po določbah ZPŠOIRSP, zaradi česar predlaga odpravo obeh odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sprejeto odločitev.

6. Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (v nadaljnjem besedilu: izbris iz registra stalnega prebivalstva; prvi odstavek 1. člena ZPŠOIRSP). Po prvem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču) ali ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

7. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine po 2. členu ZPŠOIRSP, in sicer, da ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, pravilna in zakonita. Odločitev obeh upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi z vpogledom v uradne evidence, da je imel tožnik od dne 17. 4. 1985 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X., da v registru stalnega prebivalstva odjava stalnega prebivališča ni zabeležena, in da je iz registra razvidna zabeležka odvzem državljanstva na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, ki je bila objavljena v Uradnem listu in je postala pravnomočna dne 11. 1. 1992. Ker je bilo tožniku že dne 11. 1. 1992, kar je pred začetkom veljavnosti Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992, odvzeto državljanstvo s pravnomočno in javno objavljeno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, in tožnik od tega datuma dalje ni bil več voden v registru stalnega prebivalstva, dne 26. 2. 1992 torej tudi ni bil izbrisan iz omenjenega registra, kar pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za priznanje statusa upravičenca do povrnitve škode po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Oba upravna organa sta tako v obravnavani sporni zadevi pravilno odločila.

8. Tožnik se zmotno sklicuje na določbo prvega odstavka 1. člena ZPŠOIRSP, da povrnitev škode pripada vsem osebam, ki jim je v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, saj zakonodajalec v tej določbi kot upravičence do povrnitve škode določa zgolj osebe, ki jim je v registru stalnega prebivalstva prijava stalnega prebivališča prenehala v trenutku, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih. Zakonska ureditev povračila škode po ZPŠOIRSP namreč sledi odločitvam Ustavnega sodišča RS ter sodbi Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, iz katerih izhaja, da za izbris oseb iz registra stalnega prebivalstva po začetku veljavnosti Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992 ni bilo zakonske podlage in da so bile izbrisanim osebam kršene temeljne človekove pravice, ter tako velja le za osebe, ki jim je prijava stalnega prebivališča (dne 26. 2. 1992 oziroma pozneje) prenehala zaradi uveljavitve takratnega Zakona o tujcih, ne pa tudi za osebe, ki jim je prijava stalnega prebivališča pred tem prenehala na drugih pravnih podlagah, v konkretnem primeru zaradi odvzema slovenskega državljanstva na podlagi pravnomočne odločbe, ki je bila javno objavljena v Uradnem listu RS (št. 1/92), kar med strankama niti ni sporno, saj teh ugotovitev upravnega organa tožnik v tožbi niti ne izpodbija in glede tega ničesar ne navaja kakorkoli drugače. 9. V obravnavanem primeru tožba kot nesporno že sama izpostavlja, da dne 26. 2. 1992 v register stalnega prebivalstva za tožnika ni bila vnesena odjava stalnega prebivališča, saj je tožniku že pred tem datumom prenehala prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva na podlagi pravnomočne odločbe Ministrstva za notranje zadeve o odvzemu državljanstva (št. 011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991, ki je postala pravnomočna z dnem njene javne objave v Uradnem listu RS št. 1/92 dne 11. 2. 1992), iz česar jasno izhaja, da tožniku prijava stalnega prebivališča ni prenehala zaradi uveljavitve Zakona o tujcih, temveč zaradi odvzema državljanstva RS na podlagi določil Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), upravna organa pa sta zato pravilno presodila, da tožnik po določbah ZPŠOIRSP ni upravičenec za povrnitev škode zaradi izbrisa. V skladu s 5. odstavkom 26. člena ZDRS osebi, ki ji je odvzeto državljanstvo RS, to preneha z dnem vročitve odločbe; če odločbe ni mogoče vročiti, ji državljanstvo preneha z dnem objave v Uradnem listu RS. Ker so bile določbe 26. člena ZDRS podlaga za odvzem slovenskega državljanstva tožniku s citirano odločbo tožene stranke, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 1/92, je navedeni podatek relevanten tudi z vidika določil 2. člena ZPŠOIRSP, na katerih je utemeljena v konkretnem primeru izpodbijana odločitev upravnih organov prve in druge stopnje.

10. Tožnik z navedbo, da v obravnavanem primeru ne gre za nikakršen „izbris“, pravzaprav sam priznava, da ni upravičenec za povrnitev škode zaradi izbrisa po določbah ZPŠOIRSP, pri čemer zmotno meni, da so do odškodnine po določbah tega zakona upravičene vse osebe, ki jim je kadarkoli in ne glede na pravno podlago v začetku leta 1992 prenehala prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva, saj je bilo že pojasnjeno, da odškodnina po ZPŠOIRSP pripada le osebam, ki so bile „izbrisane“ zaradi uveljavitve določb Zakona o tujcih.

11. Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa je glede na navedeno pravilna in zakonita, zaradi česar je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).