Jedro

Dokazovanje višine deležev zakoncev na skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju pravdnih strank 60%, toženkin pa 40%, pri čemer je drugačna tožbena zahtevka obeh pravdnih strank zavrnilo. Ugotovilo je, da spada v skupno premoženje: - znesek 66.000 nemških mark s pripadajočimi obrestmi, ki so bile shranjene na toženkino ime pri Kartner Sparkasse AG v Celovcu, v Avstriji, - stanovanje št. 25 v 5. nadstropju hiše v I., - oprema v stanovanjski hiši v M., - oprema v vikend hiši pravdnih strank na C. in - osebno vozilo R 14. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako ni štelo v skupno premoženje vozil VW Golf in Ford Escort, tožnikovih prihrankov v znesku vsaj 65.321 nemških mark (ustvarjenih od 31.12.1990 dalje) in 520.576 nemških mark (od avtorskih honorarjev) ter kupnine 42.152 nemških mark za hišo v D. Preostale tožbene zahtevke, ki jih je oblikovala tožena stranka v nasprotni tožbi, je sodišče v 10. točki izreka zavrnilo, poleg tega pa je s sklepom v točkah od 3. do vključno 9. zavrglo več tožb, ki jih je oblikovala tožena stranka kot nasprotne tožbe. V zvezi s tožbenim zahtevkom tožene stranke, češ da znaša vrednost skupnih osebnih avtomobilov 40.000 nemških mark in se razdeli tako, da pripade tožniku četrtina, toženki pa tri četrtine zneska ter ji mora tožnik zato plačati 30.000 nemških mark v tolarski protivrednosti, je v 11. točki izreka ustavilo in sklenilo, da se bo nadaljeval v nepravdnem postopku, toženko pa je v 12. točki izreka obsodilo še na povrnitev pravdnih stroškov.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo toženkini pritožbi in razveljavilo odločitev, češ da spada v skupno premoženje pravdnih strank znesek 66.000 nemških mark s pripadajočimi obrestmi, ki so bile shranjene na toženkino ime pri Kartner Sparkasse v Celovcu; in odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da spadata v skupno premoženje pravdnih strank avtomobila VW Golf in Ford Escort ter predlog za njuno delitev oz. plačilo protivrednosti 30.000 nemških mark toženki. Razveljavilo je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka tožene stranke, da ji mora tožnik plačati uporabnino za njen solastninski delež na stanovanjski hiši v Medvodah in odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo trpi, ker ne more uporabljati skupnega premoženja. V tem obsegu in v odločitvi o pravdnih stroških je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (pri čemer je zavrnilo toženkin predlog, da se zadeva dodeli v obravnavanje drugemu sodniku). V ostalem je zavrnilo toženkino pritožbo, tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo v celoti ter je v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje, je toženka pravočasno vložila revizijo. Naslovila jo je "revizija sklepov in sodb Višjega sodišča v Kopru", vsebinsko pa izraža nestrinjanje s sodbo, s katero je bila potrjena odločitev, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 60%, toženkin pa 40%. Reviziji, ki jo je napisala sama, na 13 straneh, prilaga podroben opis zakonskega, družinskega in finančnega življenja pravdnih strank, izjave prič in številne listine ter predlaga ponovno zaslišanje strank in prič. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in očitno tudi bistvenih kršitev postopkovnih določil. Navaja, da je sodišče ni enakopravno obravnavalo, ker je verjelo le tožniku in je upoštevalo samo njegove dokaze. Sodnici, ki je odločila na prvi stopnji, očita pristranskost, zaradi česar želi, naj v zadevi odloča drug sodnik. V zvezi z odločitvijo o tem, da pripada tožniku 60% skupnega premoženja, njej pa 40% predlaga, naj sodišče to razmerje obrne, tako da prisodi tožniku 40% delež na skupnem premoženju, njej pa 60%. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da je toženec več prispeval v denarju. Pri tem navaja, da je bila tudi sama zaposlena, da je delala na vodilnih delovnih mestih in da je od leta 1972 do leta 1981 zaslužila toliko kot tožnik. Upira se ugotovitvi, da je tožnik veliko zaslužil z avtorskimi deli in trdi, da cenitev sodnega izvedenca ni realna, saj temelji na spornih bibiliografskih podatkih o avtorskih delih in na podatkih o avtorskih honorarjih, ki v resnici niso bili tako visoki. Dodaja, da z navedenimi avtorskimi honorarji nikoli ni imela možnosti razpolagati in da je zanje izvedela šele med sodnim postopkom. Zaradi tega, ker tožnikovi honorarji niso bili tako visoki, kot jih prikazuje, je vikend na C. zidal 10 let in pretežno sam. Družinska hiša v M. pa je bila zgrajena izključno z bančnimi posojili, ki sta jih nato odplačevali pravdni stranki. Ob tem toženka opozarja na tožnikovo izpoved, da je ona opravljala vse finančne posle in trdi, da je sama organiziral-a vso gradnjo stanovanjske hiše. Poudarja, da finančni prispevek za pridobitev skupnega življenja ni bil odločilen in da je življenjsko energijo in ustvarjalnost vlagala predvsem toženka. Sodišču očita, da je zanemarilo njeno vlogo žene in matere, ki je skrbela za dom in za bolehna otroka ter gospodinjila. Obširno pojasnjuje, da je tožnik za svoje delo potreboval mir in je vlagal vase, medtem ko je bilo doma vse delo pretežno na njej. Zato po letu 1981, ko je zbolela na očeh (glavkom) tožnik kljub velikim zaslužkom ni pridobival premoženja, ker za to ni nikoli pokazal ustvarjalnosti. Sama se je iztrošila, je bolna in zadolžena, tožnik pa jo je pred 9 leti pognal z doma. S silo in grožnjami ji onemogoča uporabo solastnega deleža, sam uporablja skupno premoženje ter se z njim okorišča in služi. Po izteku roka za revizijo je toženka na sodišče naslovila še več vlog, katerih vsebine revizijsko sodišče ne povzema.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. L. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Po njegovem navedbe, ki se navezujejo na ugotovitev dejanskega stanja niso dopustne. Z njimi skuša toženka razvrednotiti tožnikov prispevek. V zvezi s publicistično dejavnostjo pojasnjuje njen obseg in opozarja, da toženka med postopkom ni imela pripomb k izvedenčevemu mnenju, da je to mnenje zgolj pomagalo k objektivni presoji in odločanju ter da sodišče ni opravilo zgolj matematičnega izračuna. Prilaga še tožnikovo osebno pojasnilo o družinskem življenju, ki ni bilo tako težavno, kot ga opisuje toženka, temveč nasprotno.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče ni povzemalo podrobnih navedb pravdnih strank v zvezi z njim in nanje ne bo odgovarjalo. Poleg tega je treba pojasniti, da po prvem odstavku 382. člena ZPP 1977 lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve sodbe in da sodišče upošteva le tiste vloge, ki so bile vložene v tem roku.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revidentka, niso podane. Iz zapisnikov z glavnih obravnav in sodb izhaja, da je sodišče upoštevalo vse navedbe pravdnih strank in njune tožbene zahtevke. Dokaze je izvajalo v skladu s predlogi pravdnih strank in določili procesnega zakona. Zato ni podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Tudi trditev o pristranskosti sodnice, ki je sodila na prvi stopnji, ni konkretizirana in ni izkazana. Ker ob tem revizijsko sodišče ni ugotovilo niti kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, ni utemeljena trditev o tem, da bi sodišče tako hudo kršilo procesna pravila, da sodba ne bi bila pravilna in zakonita.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo do Uradni list RS št. 82/94) spada v skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. V primeru delitve skupnega premoženja se domneva, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V konkretni zadevi sta tako tožnik, kot toženka uveljavljala večji delež, zato je moralo sodišče po drugem odstavku 59. člena ZZZDR ugotavljati njun dohodek, pa tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter vsako obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ker je bilo skupno življenje pravdnih strank relativno dolgo in so se v njem zvrstila različna lepa in ne lepa obdobja, v katerih sta si zakonca medsebojno pomagala tako, da sta različno nosila finančno in delovno breme, je bilo treba njuno ravnanje presojati celovito.

Vrhovno sodišče verjame toženki, da je poleg redne zaposlitve vlagala ogromno energije v skrb za otroka, da je znala dobro gospodariti z denarjem in da je možu omogočila, da se je v miru lahko posvečal svojemu strokovnemu in znanstvenemu delu. Vseeno pa je treba priznati tudi tožniku, ki se je zanimal za družino in je sodeloval pri pridobivanju skupnega premoženja, da je svoj prosti čas plodovito uporabil in ustvaril veliko število različno obsežnih bibliografskih enot. Zato kljub toženkini sposobnosti, marljivosti in požrtvovalnosti vendarle ni mogoče mimo ugotovitve, da je tožnik ustvaril velik dohodek tudi z obsežnim publicističnim opusom, zaradi česar mu je sodišče priznalo, da je prispeval k pridobitvi in ohranitvi skupnega premoženja za 10% več, kot predvideva zakonska domneva.

V zvezi z revizijskimi navedbami o tem, da je toženka že več let zdoma in ji tožnik odteguje možnost, da bi upravljala skupno premoženje in uživala njegove plodove, pa je treba pojasniti, da je višje sodišče razveljavilo tisti del sodbe, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo toženkin tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za solastninski delež na stanovanjski hiši v M. in odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo trpi, ker ne more uporabljati dela hiše. Ker bo o tem ponovno odločalo sodišče prve stopnje, ni pravnomočne sodbe in ni revizije (382. člen ZPP 1977).

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Tožena stranka ni priglasila revizijskih stroškov, sicer pa zaradi tega, ker revizija ni bila uspešna, ne bi bila upravičena do njihove povrnitve. Tožnik pa je priglasil stroške za odgovor na revizijo, toda ker v njej ni navedel nič novega in ni prispeval k odločitvi o reviziji, odgovor na revizijo ni bil potreben, zaradi česar ni upravičen do povrnitve teh stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP 1977).