Jedro

ZDR v 2. odstavku 83. člena med drugim določa, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če se delavec neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V sodni praksi je bilo v podobnih primerih že zavzeto stališče, da to v primeru bolniškega staleža prvenstveno pomeni, da mora delavec svojo odsotnost opravičiti, vendar pri tem ne zadošča zgolj obvestilo o bolniškem staležu. Bolniški stalež sam po sebi ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora. Zato ne zadošča le obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze - ustrezno medicinsko dokumentacijo o tem, da se iz zdravstvenih razlogov zagovora ne more udeležiti.

Vsak delodajalec od svojih zaposlenih pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih. Glede na obravnavano konfliktno obnašanje tožnice (neprimerno vedenje, kričanje, žaljenje nadrejenih in sodelavcev) je nezaupanje nadrejenih in sodelavcev do tožnice logično in legitimno. Tožnica je s takšnim svojim ravnanjem nedvomno ovirala nemoteno delovanje delovnega procesa in medsebojno komunikacijo, ki je nujna za učinkovito izvajanje delovnega procesa. Tožnica odnosa do dela in sodelavcev (niti po formalnem pisnem opozorilu na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve) ni spremenila. Zato je bil ob ponovni podobni kršitvi (v obeh primerih je šlo za nespoštljiv odnos do nadrejenih in sodelavcev), ki ju je tožnica tudi sicer storila v krajšem časovnem obdobju, utemeljen zaključek, da so podani tudi pogoji iz drugega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je šlo za utemeljen odpovedni razlog, ker je kršitev onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 9. 2011, nezakonita in se razveljavita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 9. 2011 na podlagi sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke, št. … z dne 4. 8. 2011, ampak je trajalo z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne bi prišlo, do vključno 7. 11. 2011; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno dne 7. 11. 2011 obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 16. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 16.049,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožničin podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 9. 2011 nezakonita in se razveljavita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 9. 2011 na podlagi sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke, št. ... z dne 4. 8. 2011, ampak še vedno traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne bi prišlo; da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto „analitik V“ v sektorju za priznavanje izobraževanja (v Direktoratu za A.visoko šolstvo), ki ustreza stopnji tožničine izobrazbe, znanju in zmožnostim, in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter s krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca do kraja bivanja tožnice, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice na delo ter ji zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco ZPIZ tako, da se tožnici prizna delovna doba od dne prenehanja teka odpovednega roka dalje, vse v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve oziroma vrnitve tožnice nazaj na delo pri toženi stranki obračunati bruto znesek nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati in plačati davek in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, in sicer od vsakega 16. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala neupravičena oseba. Iz pooblastila z dne 16. 3. 2009 je razvidno, da je pooblastilo podal minister A.A.. Tožena stranka pooblastila dr. B.B. ni predložila. Tožena stranka je kršila tožničino pravico do zagovora. Tožnica je zaradi zdravstvenih razlogov pravočasno predlagala preložitev zagovora. Hkrati se je zavezala, da bo po zaključku bolniškega staleža toženi stranki predložila ustrezno zdravniško potrdilo. Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da je bila tožnica zdravstveno sposobna zato, ker se je na dan zagovora zglasila v pisarni svojega pooblaščenca, kjer je podpisala pooblastilo. Tožena stranka je bila z domnevnimi kršitvami tožnice seznanjena 7. 6. 2011, vabilo na zagovor pa je tožnici posredovala 50 dni kasneje. Tožnica izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 199/2009 z dne 19. 4. 2011, iz katere izhaja, da je treba izjeme od pravice do zagovora obravnavati ozko. V zvezi z dogodkom z dne 8. 3. 2011 sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Tožnica je svoji nadrejeni mirno pojasnila, da je 11 mesecev delala v Direktoratu B., zato bi letni razgovor z njo moral opraviti C.C.. Tožnica se pri tem ni neprimerno obnašala in ni vpila na nadrejeno. Tudi sicer zaslišana mag. D.D. ni potrdila, da je tožnica nanjo vpila, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je opozorilo z dne 25. 3. 2011 utemeljeno, napačen. Iz zaslišanja navedene priče izhaja, da je tožnica utemeljeno opozarjala svojo nadrejeno na nepravilnosti pri svojem delu. Tožena stranka ni upoštevala ocene zdravnika glede tožničinih omejitev pri delu (priloga A1). Tožnica se prav tako ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz elektronskih sporočil, izjav in izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je tožnica z istovrstnimi kršitvami nadaljevala tudi po prejemu opozorila z dne 25. 3. 2011. Na sestanku dne 28. 6. 2011 tožnica ni bila žaljiva in ni imela neprimernega odnosa do sodelavcev. Z oponašanjem E.E. in F.F. je želela pojasniti dejansko stanje. E.E. in F.F. na zaslišanju tudi nista potrdila navedb tožene stranke, da je bila tožnica pri tem žaljiva. F.F. je izpovedal, da je v primeru zapletov s tožnico glede odprave pošte udaril po mizi in s povzdignjenim glasom rekel, da ima zdaj tega dosti, kar kaže na njegov neprimeren odnos v razmerju do tožnice. Ta je od sodelavcev želela le, da odpravijo svoje napake, ker jih sama ni mogla. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je G.G. obdolžila, da krade, ne drži, ker je ta na zaslišanju sam pojasnil, da mu je tožnica dejala, da naj bi on rekel, da tožnica krade. Tožnica dne 31. 3. 2011 H.H. in I.I. ni podila iz sobe. Želela je imeti miren delovni prostor, zato je navedenima dejala, da ima telefonski pogovor. I.I. v svoji izpovedbi ni potrdila, da je tožnica nanju kričala, kot je to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj tožničino izpoved ne šteje za verodostojno. Glede zatrjevanega verbalnega napada na WC-ju tožnica navaja, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. E.E. se je ob tem srečanju ustrašila, tožnica pa ji je dejala „slaba vest“, nakar je E.E. začela na tožnico na hodniku vpiti. Glede trditve, da naj bi tožnica E.E. dejala, da je „SS vojak“ oziroma paznica v taborišču, je treba upoštevati tožničino izpoved, da tega izraza sploh ni poznala. Tudi sicer ta trditev tožene stranke ni bila potrjena s strani oseb, ki naj bi bile prisotne pri tem incidentu. E.E. je imela interes pričati v tožničino škodo, ker je (po tem, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki) zasedla tožničino delovno mesto. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da so trditve tožnice, da ji tožena stranka ni omogočila ustreznega delovnega okolja, za ta spor nepomembne zato, ker se v zvezi s tem vodi drug sodni spor. S temi navedbami je tožnica želela dokazati, da ni bila ona tista, ki je pri toženi stranki ustvarila neugodno delovno klimo. V prostor, kjer je delala tožnica, so sodelavci hodili na kavo in jedli kosila. F.F. je tožnici pred nosom zaklenil vrata. Z ozirom na navedeno je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločiti tudi o odškodnini, ki jo tožnica vtožuje na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja določno, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 8. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožnici.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek (primarni in podredni), ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na sodno razvezo in odškodnino po 118. členu ZDR oziroma reintegracijo in reparacijo, ker je ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami ZDR. Ugotovilo je, da je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga je tožena stranka podala tožnici 25. 3. 2011, utemeljeno, da je tožena stranka tožnici pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga omogočila zagovor, da je bil razlog za to odpoved utemeljen, da je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba in da je bila ta podana tudi v roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje. Razloge izpodbijane odločitve sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 4 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila: Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti pisnega opozorila tožene stranke z dne 9. 6. 2009 (priloga A2). V tem pisnem opozorilu je tožena stranka tožnici očitala, da je dne 8. 3. 2011 ob povabilu nadrejene na letni razgovor zelo glasno in razburjeno obtoževala nadrejeno mag. D.D., da ji ne priznajo njene izobrazbe, da mora opravljati fizično in poniževalno delo, nanjo vpila in s tem povzročila nelagodje tako pri vodji kot pri sodelavcih ter s takšnim načinom komuniciranja ustvarila neprimerno delovno okolje za opravljanje dela ter nato istega dne še dvakrat prišla v pisarno nadrejene ter jo obtoževala in vpila nanjo, o čemer je nadrejena obvestila generalnega direktorja. Tožnica je bila v tem opozorilu tudi opozorjena na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe mag. D.D. ugotovilo, da je tožnica navedene kršitve dejansko storila, saj je navedena priča potrdila, da letnega razgovora s tožnico sploh ni mogla opraviti, ker ga je tožnica večkrat zavrnila, vsakič z obtožbami glede nepriznavanja izobrazbe, neprimernega dela, znižanja plače in neprimernih delovnih pogojev. Tožena stranka je tudi po oceni pritožbenega sodišča uspela dokazati kršitve, ki so se nanašale na obtoževanje nadrejene mag. D.D., da tožnici ne priznajo njene izobrazbe, da mora opravljati fizično in poniževalno delo, zaradi česar je bilo moteno delo in zaradi česar nadrejena tudi ni mogla opraviti nujnih strokovnih nalog (letnega razgovora). Te kršitve pa zadostujejo za zaključek, da je bilo pisno opozorilo z dne 9. 6. 2009, v katerem tožena stranka tožnici očita neprimeren odnos do nadrejene, utemeljeno. Zato niti ni pomembno, da se navedena priča v svoji izpovedbi ni izrecno opredelila do tega, ali je tožnica pri tem dogodku nanjo vpila. Sicer pa je priča mag. D.D. izpovedala, da je bila tožnica zelo glasna in je vse preglasila, da je pri vsakem primeru uporabila toliko besed, se osorno obnašala, in da komunikacija ni bila mogoča. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala upravičena oseba (vodja kadrovskega poslovanja mag. J.J.). ZDR v drugem odstavku 18. člena določa, da v primeru, če je delodajalec državni organ, nastopa v imenu delodajalca njegov predstojnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba, če z zakonom ni drugače določeno. Iz pooblastila z dne 16. 3. 2009 (priloga B22) izhaja, da je takratni minister mag. J.J. pooblastil za izvrševanje vseh pravic in dolžnosti, ki jih ima minister kot delodajalec po Zakonu o javnih uslužbencih. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je odpoved podpisala neupravičena oseba zato, ker tožena stranka v postopku ni predložila pooblastila ministra, ki je nastopil funkcijo v času podaje sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prenehanje mandata ministra namreč ne vpliva na veljavnost takšnega pooblastila. Sicer pa je v pooblastilu z dne 16. 3. 2009 tudi izrecno določeno, da velja do preklica. Tožnica pa tudi ni trdila, da je bilo navedeno pooblastilo preklicano.

Delodajalec mora po drugem odstavku 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor, to pa izhaja tudi iz določbe 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in spremljajočega priporočila MOD št. 166. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka storila vse, kar je potrebno, da bi tožnici zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz 2. odstavka 83. člena ZDR. ZDR v 2. odstavku 83. člena med drugim določa, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če se delavec neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da to v primeru bolniškega staleža prvenstveno pomeni, da mora delavec svojo odsotnost opravičiti, vendar pri tem ne zadošča zgolj obvestilo o staležu. Dejstvo bolniškega staleža namreč še ne pomeni ali predpostavlja, da se delavec ne more udeležiti tudi zagovora. Zato ne zadošča le obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze - ustrezno medicinsko dokumentacijo o tem, da so bili prav zdravstveni razlogi tisti, ki so onemogočili delavcu, da se zagovora udeleži.(1) Tožnica v predlogu za preložitev zagovora, ki ga je toženi stranki posredovala na dan zagovora (priloga A6), svojega izostanka ni opravičila z navedbo pomembnih okoliščin, zato že iz tega razloga tožena stranka ni bila dolžna preložiti zagovora, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi preložitev zagovora lahko glede na kratke prekluzivne roke za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preprečila možnost zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Ker torej le obvestilo o bolniškem staležu delavca, brez vsakih konkretnejših pojasnil (in ustrezne dokumentacije), še ne dokazuje, da se delavec upravičeno ni odzval na zagovor, je tožena stranka lahko izvedla postopek in tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.(2) Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene in tega zaključka ne uspejo izpodbiti. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 199/2009 z dne 19. 4. 2011, saj je bilo v omenjenem primeru ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem primeru (tožnica je predložila poročilo zdravnika iz A., iz katerega izhaja, da je bila tam zdravljena; ugotovljeno je bilo, da je tožnica v času odsotnosti poklicala toženo stranko in ji povedala, da bo zaradi bolezni šla v A. k zdravniku idr.).

Tožena stranka je tožnici v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je motila delovni proces s tem, ko ni upoštevala navodil nadrejenih, da je s sodelavci komunicirala na nespoštljiv in neprimeren način, s svojimi verbalnimi in neverbalnimi ravnanji, ki temeljijo na osebnih okoliščinah, ustvarjala zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno in žaljivo delovno okolje, žalila dostojanstvo vodje in sodelavcev in s takšnim načinom komuniciranja ustvarjala neprimerno delovno okolje. V potrditev svojih očitkov je v nadaljevanju opisala različne konfliktne situacije (priloga A9).

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica storila očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s svojim obnašanjem in nespoštljivim odnosom do sodelavcev ustvarjala neugodno klimo, ponižujoče, sovražno in žaljivo delovno okolje za sodelavce ter žalila njihovo dostojanstvo, kar je imelo za posledico upad kvalitete dela. Tožnica prav tako ni izpolnjevala svojih delovnih nalog (npr. ni razdeljevala pošte, napačno odpremljala pošto). Z neprimernim vedenjem, kričanjem, žaljenjem nadrejenih in sodelavcev je kršila delovne obveznosti (pogodbene in zakonske: 32. in 35. člena ZDR). Pritožbeno sodišče se s temi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o kršitvah pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 7 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotne pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene.

V zvezi s kršitvijo z dne 28. 6. 2011 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnica na sestanku, ki ga je sklicala vodja sektorja mag. D.D., neprimerno obnašala. Ko je dobila besedo, je poniževalno, žaljivo in posmehljivo oponašala E.E. in F.F.. Kljub temu, E.E. IN F.F. tega dogodka na zaslišanju nista posebej omenjala, je sodišče prve stopnje za to svojo ugotovitev imelo zadostno podlago v izvedenih dokazih. Iz dopisa E.E. z dne 29. 6. 2011 (priloga B19) namreč izhaja takšno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer sta obe navedeni priči na zaslišanju potrdili, da sta imeli s tožnico kar nekaj konfliktov.

Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (dopis G.G. z dne 2. 6. 2011 – priloga B15 in izpovedba G.G.) napačno povzelo, da je tožnica G.G. obdolžila, da krade, saj iz navedenih dokazov izhaja, da je tožnica G.G. in F.F. obdolžila, da sta jo obdolžila, da krade, vendar pa ta okoliščina niti ni bistvena za ta spor. Zato omenjena ugotovitev ne uspe izpodbiti pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

V zvezi s kršitvijo z dne 31. 3. 2011 je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta H.H. in I.I. v izpovedbi potrdili, da je tožnica nanju, medtem, ko sta v tožničini sobi pregledovali osnutek zakona, začela vpiti in ju poditi iz sobe (dopis I.I. z dne 31. 3. 2011 – priloga B12). Tožnica te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene izpovedbe, da je I.I. govorila glasno in moteče, zaradi česar je bilo nemogoče delati. Ker je želela miren delovni prostor, je tožnica dejala, da ima zasebni razgovor. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pod tč. 12 pojasnilo, da je tožnica v izpovedbi zanikala očitke neprimernega obnašanja do sodelavcev, vendar ji ni verjelo, ker so vse priče izpovedale drugače. S takšno presojo izvedenih dokazov soglaša tudi pritožbeno sodišče. Vse zaslišane priče (mag. D.D., I.I., G.G., F.F., E.E. in H.H.) so skladno izpovedale o neprimernem odnosu tožnice do nadrejenih in sodelavcev, zato nasprotna izpovedba tožnice tudi po oceni pritožbenega sodišča ni prepričljiva. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da I.I. na zaslišanju ni potrdila, da je tožnica nanju kričala, vendar pa je H.H. na zaslišanju izpovedala, da ju je tožnica glasno pozvala, naj gresta ven iz sobe, zato ta njen pritožbeni očitek ne uspe izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

V zvezi s kršitvijo z dne 20. 6. 2011 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica E.E. na ženskem WC-ju grobo verbalno napadla, jo žalila, zmerjala in se ji posmehovala (izjava E.E. z dne 21. 6. 2011 – priloga B20). Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri tem ni upoštevalo njene izpovedbe, da se je E.E. tožnice ustrašila, nakar ji je sama dejala le „slaba vest“, saj tožničina izpovedba ni podprta z drugimi dokazi.

Tožnica prav tako neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica E.E. zmerjala z „SS vojakom“, saj je tožničina izpovedba, da tega izraza sploh ni poznala, v razmerju do izpovedbe E.E., ki je na zaslišanju izrecno navedla, da jo je tožnica večkrat žalila, jo obtoževala in zmerjala z „SS vojakom“ glede na ostale izvedene dokaze manj prepričljiva. Dejstvo, da tožena stranka ni predlagala zaslišanja oseb, ki naj bi bile prisotne pri tem konfliktu, te dokazne ocene ne uspe izpodbiti. Očitana kršitev je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča s potrebno stopnjo prepričanja dokazana z izpovedbo zaslišane priče E.E.. Glede na navedeno verodostojnosti izpovedbe te priče tožnica tudi ne uspe izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da je imela E.E. interes pričati v korist tožene stranke, ker je po odhodu tožnice zasedla njeno delovno mesto.

Glede na pritožbene navedbe, v katerih tožnica oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri presoji izpodbijane odločitve treba upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami, komu verjeti in komu ne ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Vse priče so skladno izpovedale o tožničinem neprimernem odnosu do dela, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni bila tista, ki bi s svojim obnašanjem ustvarjala neugodno delovno klimo, ponižujoče, sovražno in žaljivo delovno okolje in žalila dostojanstvo svojih nadrejenih in sodelavcev. Tudi okoliščini, da je F.F. v svoji izpovedbi sam navedel, da je (po tem, ko ni bil uspešen pri pojasnjevanju glede odpremljanja pošte) udaril po mizi in tožnici dejal „sedaj pa imam tega dosti...“ ni mogoče pripisati takšnih posledic, kot jih navaja tožnica v pritožbi, da bi uspela izpodbiti navedeni zaključek sodišča prve stopnje o tožničinem neprimernem odnosu.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnica želela nadrejeno le opozoriti na neprimerno delovno okolje, da tožena stranka ni spoštovala njenih omejitev pri delu, da sama ni mogla odpraviti napak pri odpremljanju pošte,... pritožbeno sodišče ugotavlja, da delavec ima pravico, da v primeru, če meni, da delodajalec krši njegovo pravico, od delodajalca zahteva, da kršitev odpravi. Če delodajalec kršitve ne odpravi, ima delavec na voljo sodno varstvo. Tožnica je tako vsekakor imela pravico, da svojo nadrejeno opozori na morebitne kršitve. Prav tako je tožnica od sodelavcev povsem utemeljeno zahtevala, da morebitne napake odpravijo. Pri tem pa je bistveno, da bi tožnica to morala storiti na primeren način, ki ni žaljiv. Vsak delodajalec namreč od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih.(3) Glede na obravnavano konfliktno obnašanje tožnice (neprimerno vedenje, kričanje, žaljenje nadrejenih in sodelavcev) je nezaupanje nadrejenih in sodelavcev do tožnice povsem logično in legitimno. Tožnica je s takšnim svojim ravnanjem nedvomno ovirala nemoteno delovanje delovnega procesa in medsebojno komunikacijo, ki je nujna za učinkovito izvajanje delovnega procesa. Upoštevaje navedena izhodišča je v obravnavani zadevi šlo za primer delavke, ki odnosa do dela in sodelavcev (niti po formalnem pisnem opozorilu na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve) ni spremenila. Zato je bil ob ponovni v bistvu podobni kršitvi (v obeh primerih je šlo za nespoštljiv odnos do nadrejenih in sodelavcev), ki ju je tožnica tudi sicer storila v krajšem časovnem obdobju, utemeljen zaključek, da so bili ob tožničini kršitvi podani tudi pogoji iz drugega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je šlo za utemeljen odpovedni razlog, ker je kršitev onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, so brezpredmetne tožničine pritožbene navedbe glede prisoje odškodnine po 118. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni (360/1 člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako VS RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 25. 9. 2006; primerjaj tudi sodbo VIII Ips 179/2003 z dne 3.2.2004, sodbo in sklep II Ips 28/99 z dne 21.10.1999, sodbo VIII Ips 52/2000 z dne 10.10.2000 in sodbo II Ips 626/2003 z dne 9.12.2004. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 25. 9. 2006. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 87/2010 z dne 5. 12. 2011.