Jedro

Carinski organ je družbo glede na okoliščine konkretne zadeve (glede na vsebino pooblastila, dotedanjo poslovno prakso strank ter njihova ravnanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe) na podlagi določb CZU upravičeno štel za carinskega zastopnika tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom, družbi A., d. o. o., povrniti stroške postopka v znesku 3.703,90 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

IV. V presežku se zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrne.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo št. 4242-107/2019-4 z dne 17. 6. 2019 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) ugodila zahtevku družbe A., d. o. o., ki ga je ta vložila za družbo B., d. d. kot deklaranta in uvoznika, in dovolila ponovni obračun ter popravek podatkov v izreku navedenih uvoznih carinskih deklaracijah (1. točka izreka). Zavezancu, družbi B., d. d., je po carinskih deklaracijah iz 1. točke izreka odločbe določila uvozne dajatve, in sicer carino v višini 39.747,32 EUR, DDV v višini 19.146,87 EUR ter obresti v višini 2.821,68 EUR, kar znaša skupaj 61.715,87 EUR. Odločila je, da je navedeni znesek treba vplačati v roku 10 dni po vročitvi te odločbe na prehodni podračun Finančnega urada Maribor, ki je naveden v izreku odločbe. Zavezanca je ob tem opozorila, da bo v primeru, če uvozne dajatve v navedenem roku ne bodo plačane, uveden postopek izvršbe v skladu z Zakonom o davčnem postopku, in da bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (2. točka izreka). Dolgovani znesek DDV v višini 370.194,64 EUR si davčni zavezanec B., d. d. vključi v popravek obračunanega DDV v tekoči obračun DDV oziroma v popravke napak iz preteklih davčnih obdobij v tekoči obračun DDV (3. točka izreka). Ugotovila je še, da stroški postopka niso bili priglašeni (4. točka izreka) in navedla, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe FURS pojasnjuje, da je družba A., d. o. o. kot zastopnik dne 28. 5. 2019 za deklaranta in uvoznika (to je družbo B., d. d.) vložila vlogo za ponovni obračun in popravek podatkov v izreku navedenih uvoznih carinskih deklaracij. Vloga je bila dopolnjena dne 31. 5. 2019. V zahtevku je zastopnik navedel, da pri uvoznih carinskih deklaracijah niso prijavljali vrednosti blaga, ki so ga predhodno izvozili. Računi so bili izdani za opravljeno storitev, vrednost uporabljenega blaga pa je bila prikazana ločeno, zato ni bila upoštevana pri carinski vrednosti blaga, ki se je prijavljala po carinskih deklaracijah. Družba A., d. o. o. je k zahtevku priložila kopije računov in deklaracij ter tabelo, iz katere je razvidno, na katero deklaracijo se nanaša dodaten račun in v kolikšnem znesku.

3. FURS, je v skladu z določbami 48. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 952/2013 z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju: CZU), zadevno deklaracijo in predloženo dokumentacijo ponovno pregledal ter ugotovil pravilne podatke, ki so navedeni v 1. točki izreka odločbe. Kot navaja, so izpolnjeni vsi pogoji iz tretjega odstavka 173. člena CZU za spremembo podatkov v carinski deklaraciji. Ugotovljeno je namreč bilo, da je deklarant, B., d. d., v časovnem obdobju od 20. 6. 2016 do 12. 2. 2018 vložil navedene uvozne carinske deklaracije, pri katerih je bilo treba popraviti podatke in ponovno obračunati dajatve. Uvoznik je predložil račune, iz katerih je razvidna vrednost blaga, ki je bilo uvoženo po navedenih carinskih deklaracijah.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) z odločbo št. DT-498-1-15/2019-6 z dne 7. 1. 2020 kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka), zavrnilo pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

5. V obrazložitvi odločbe ministrstvo ugotavlja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je pritožnik dne 24. 1. 2019 z dopisom Finančni urad Maribor seznanil z ugotovljenimi neskladji, ki jih je ugotovil pri uvoznih deklaracijah, v katerih se niso prijavljali stroški za material, ki ga je svojemu dobavitelju nudil brezplačno, in ki je bil uporabljen pri izdelavi uvoženega blaga, in sicer v primerih, ko je bilo blago predhodno izvoženo na osnovi proforma računov. V tujini je bilo blago dodelano, pri povratku pa se je v deklaraciji prijavila le vrednost opravljenega dela, ne pa tudi vrednost izvoženega materiala. Pritožnik je zato prosil za eventualno potrebno reguliranje zadeve. Ukrepi po ugotovljenem napačno vodenem postopku sprostitve blaga v prost promet (pri vrnitvi blaga iz obdelave v Republiki Srbiji) so bili dne 12. 2. 2019 tudi predmet sestanka pri Finančnem uradu Maribor, ki sta se ga udeležila direktorica pritožnika, C. C., in direktor družbe A., d. o. o., D. D. Na sestanku je bilo pritožniku predlagano, naj poda zahtevek za izdajo dovoljenja za postopek pasivnega oplemenitenja z možno veljavnostjo do največ enega leta nazaj od prejema zahtevka (kar je pritožnik tudi storil), glede starejših primerov sprostitve blaga v promet pa je bilo pojasnjeno, da bo izdana doplačilna odločba.

6. Po ugotovitvi ministrstva se v spisih zadeve nahaja tudi izjava pritožnika z dne 20. 8. 2001, ki jo je ta poslal takratni Carinarnici Maribor, s katero je družbo A., d. o. o. pooblastil, da ga kot pooblaščenec neposredno zastopa v postopkih za povračilo ali odpust carinskih dajatev in vračilo neustreznega blaga, da vlaga splošne popravke na ECL-u in druge prošnje za upravno-pravne postopke. Po ugotovitvi FURS pritožnik omenjenega pooblastila ni nikoli preklical. Na podlagi omenjenega pooblastila ter prošnje pritožnika za eventualno potrebno reguliranje zadeve, je družba A., d. o. o. dne 28. 5. 2019 in 31. 5. 2019 FURS-u poslala seznam carinskih deklaracij z navedbo podatkov, ki so v posamezni carinski deklaraciji napačni, navedla pa je tudi pravilne podatke, vključno z zneski dajatev. Na tej podlagi je FURS zahtevku, z izpodbijano odločbo, v celoti ugodil. 7. V pritožbenem postopku je bilo sporno vprašanje, ali predloženo pooblastilo carinskemu zastopniku družbo A., d. o. o. pooblašča za izvedbo dejanj v postopku, med drugim tudi za vložitev zahtevka za popravek podatkov v carinskih deklaracijah.

8. Po ugotovitvi ministrstva je pritožnik vpisan v polji št. 8 in 14 posameznih carinskih deklaracij, v polje št. 54 carinskih deklaracij, kamor se vpiše kraj in datum, podpis ter ime deklaranta ali njegovega zastopnika, pa je vpisana družba A., d. o. o. V polje št. 14 carinskih deklaracij je vpisana šifra 2, ki pomeni neposredno zastopanje zastopnika. V carinskih deklaracijah je pritožnik vpisan kot deklarant, v polju št. 8 carinske deklaracije pa je vpisan tudi kot prejemnik blaga.

9. Iz tako izpolnjenih carinskih deklaracij je po ugotovitvi ministrstva razvidno, da je špedicija A., d. o. o. nastopala kot carinski zastopnik v tujem imenu in za tuj račun. Organ na prvi stopnji v postopku kontrole carinskih deklaracij po prepustitvi blaga na zahtevo carinskega zastopnika po 48. členu CZU tako ni imel razloga za preverjanje pooblastila oziroma ni imel razloga, da bi zahteval predložitev posebnega pritožnikovega pooblastila za vloženi zahtevek, saj je bila pri organu na prvi stopnji deponirana izjava pritožnika z dne 20. 8. 2001, iz katere je razvidna vsebina pritožnikovega pooblastila družbi A., d. o. o., ki med drugim zajema tudi pooblastilo za vlaganje splošnih popravkov na ECL-u in druge prošnje za upravno-pravne postopke. Zato je bil pravilen zaključek organa na prvi stopnji, da družba A., d. o. o. kot carinski zastopnik ima pooblastilo za vlaganje zahtevka v imenu in za račun pritožnika. Po mnenju ministrstva se pritožnik ne more sklicevati na to, da pooblastilo, ki je bilo deponirano pri organu na prvi stopnji, in ni bilo preklicano, ne vsebuje pooblastila za dejanje iz tega postopka ter tudi ne more uspešno zatrjevati, da bi carinski zastopnik moral za zaprosilo imeti posebno pooblastilo. Tudi iz dopisa pritožnika z dne 24. 1. 2019, ki je bil poslan družbi A., d. o. o, namreč izhaja prošnja po reguliranju ugotovljenih nepravilnostih pri sproščanju blaga v promet. Omenjena družba se je pri organu prve stopnje dne 12. 2. 2019 tudi udeležila sestanka in sestavila tabele s seznamom carinskih deklaracij, katere podatke je treba spremeniti, pripravila pa je tudi izračune dajatev. Na podlagi navedenega je po mnenju ministrstva upravičeno mogoče šteti, da je bila družba A., d. o. o. kot carinski zastopnik na podlagi pooblastila pritožnika upravičena vložiti zahtevek za popravke podatkov v carinskih deklaracijah, na podlagi česar so bile naknadno obračunane razlike v uvoznih carinskih dajatvah.

_Tožbene navedbe_

10. Zoper odločitev, izdano na prvi stopnji, tožnik vlaga tožbo, v kateri zatrjuje, da družbe A., d. o. o. ni nikoli pooblastil za generalno zastopanje oziroma izvrševanje vseh dejanj in formalnosti, določenih s carinsko zakonodajo. Družba A., d. o. o. je tožnika pred carinskimi organi zastopala na podlagi izjave z dne 20. 8. 2001, iz katere izhaja, da je tožnika upravičena zastopati zgolj v primerih, ki so taksativno našteti v pooblastilu, za vsako drugo dejanje v okviru carinskih postopkov pa bi morala imeti posebno pooblastilo. Pojem splošnih popravkov v pooblastilu zajema po mnenju tožnika zgolj takšne popravke carinske deklaracije, ki se nanašajo na pomote v številkah in naslovih ter na druge formalne pomanjkljivosti formularja in ne zajema vsebinskih sprememb deklaracije, ki se nanašajo na carinske osnove in vrednost blaga. Dano pooblastilo z dne 20. 8. 2001 družbo pooblašča zgolj za ravnanja, katerih posledice so v povračilu in odpustu carinskih obveznosti in ne zajema ravnanj, ki bi brez danega posebnega pooblastila za tožnika ustvarjala nove carinske obveznosti. Ker torej družba A., d. o. o. ni imela pooblastila za vlaganje zahtevkov za ponovni obračun carinskih obveznosti, je izpodbijana odločba po mnenju tožnika nezakonita.

11. Kot še navaja, je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi zahtevka družbe A., d. o. o. z dne 28. 5. 2019 in njegove kasnejše dopolnitve z dne 31. 5. 2019 in ne na podlagi dopisa tožnika z dne 24. 1. 2019 ali na podlagi razgovora, ki sta se ga dne 12. 2. 2019 poleg predstavnika FURS-a udeležila tudi direktor družbe A., d. o. o. in predsednica uprave tožnika. Tožnik finančnega organa s svojim ravnanjem oziroma s konkludentnimi dejanji ni mogel zavesti do te mere, da je ta opustil preverjanje pravilnosti in ustreznosti pooblastila. Družba A., d. o. o. tožnika ni obvestila, da je vložila kakršnekoli zahtevke, za vložitev zahtevkov tožnik tudi ni nikoli podal soglasja.

12. Da se je tudi družba A., d. o. o. še v mesecu februarju leta 2019 zavedala, da ima pri zastopanju tožnika v carinskih postopkih omejena pooblastila, po mnenju tožnika izhaja tudi iz elektronskega sporočila direktorja družbe A., d. o. o. D. D. z dne 21. 2. 2019, v katerem je komercialistu družbe B., d. d. napisal, da lahko kot pomoč pri pripravi potrebne dokumentacije za carino pošlje svojo delavko E. E., carinsko deklarantko, tako da bi skupaj pripravili vso potrebno dokumentacijo in da bi ta delavka lahko videla papirje ter priporočila še kakšno zadevo, ki je delavci tožnika nehote ne bi opazili.

13. Ker družba A., d. o. o. ni imela pooblastila, da v obravnavani carinski zadevi nastopa kot carinski zastopnik tožnika, se na podlagi prvega odstavka 19. člena CZU, po mnenju tožnika šteje, da je navedena družba v postopku nastopala v svojem imenu in za svoj račun. Navedeno pomeni, da bi carinski organ moral z odločbo plačilo dajatev naložiti njej in ne tožniku.

14. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, naj zasliši njegovega komercialista, F. F. ter vpogleda v elektronsko sporočilo direktorja družbe A., d. o. o. z dne 21. 2. 2019 ter v upravni spis, nato pa naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo, izdano na prvi stopnji, odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV.

_Navedbe toženke v odgovoru na tožbo_

15. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim očitkom in vztraja pri razlogih, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih odločb. Kot pojasnjuje, je organ na prvi stopnji prejel vlogo zakonite zastopnice tožnika, C. C., s prošnjo za reguliranje zadeve, ki je bila nato predmet obravnave v tem postopku. Vse nadaljnje aktivnosti v postopku je nato vodila pooblaščena družba A., d. o. o. na podlagi izjave o zastopanju iz leta 2001, ki ni bila nikoli preklicana in jo ima organ deponirano v svojih evidencah. Postopek je bil tako začet na zahtevo tožnika, z vednostjo katerega je družba A., d. o. o. organu predložila dokumentacijo in pripravila izračune. Ker je po njenem mnenju izpodbijana odločitev pravilna, toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo_

16. Na tožbo je odgovorila tudi družba A., d. o. o. kot stranka z interesom, ki se v postopku pridružuje navedbam toženke. Poudarja, da je bil postopek pričet na pobudo tožnika s tem, ko je organ na prvi stopnji prejel prošnjo zakonite zastopnice tožnika za reguliranje zadeve. Zatrjuje, da je potrebno dokumentacijo in izračune v postopku predložila z vednostjo tožnika, ki v postopku ni podal nobenih pripomb, vloge pa tudi ni umaknil ali ji preklical pooblastila.

17. V nadaljevanju navedb pojasnjuje, da je FURS v začetku meseca januarja leta 2019 ugotovil, da je bil pri eni izmed pošiljk uporabljen napačen postopek, zaradi česar je bil zoper tožnika uveden postopek o prekršku. Tožnik je stranko z interesom o tem obvestil in po medsebojnem usklajevanju dne 24. 1. 2019 (z namenom, da bi se izognil postopku o prekršku) vložil samoprijavo, ki je bila z dopisom z dne 25. 1. 2019 poslana tudi stranki z interesom. V posledici navedenega je bil nato dne 12. 2. 2019 na FURS sklican sestanek, ki sta se ga poleg predstavnikov FURS-a udeležila tudi zakonita zastopnica tožnika ter zakoniti zastopnik stranke z interesom, na sestanku pa je bilo dogovorjeno, da se bodo vložili popravki carinskih deklaracij, kot je to predlagal tudi tožnik v dopisu z dne 24. 1. 2019. Stranka z interesom je nato, glede na svoje dolgoletno sodelovanje in strokovne izkušnje na področju carinjenja, tožniku dne 21. 2. 2019 ponudila vso potrebno pomoč pri reševanju zadeve, kar izhaja iz elektronske pošte, ki jo je v dokaz svojih navedb priložil tožnik. Dopis z dne 21. 2. 2019 po mnenju stranke z interesom dokazuje, da je bil tožnik seznanjen, da stranka z interesom ureja dokumentacijo v postopku pred FURS. Kolikor tožnik s takšnim načinom dela in s tem, da družba A., d. o. o. sodeluje v predmetnem postopku pred FURS, ne bi soglašal, bi lahko toženko in A., d. o. o. o tem kadarkoli obvestil in postopek nadaljeval sam, pa tega ni storil. 18. Stranka z interesom je tako FURS-u dokumentacijo, potrebno za reševanje zahtevka, ki ga je vložil tožnik, in za ponovni obračun ter popravek podatkov v uvoznih carinskih deklaracijah, poslala kot zastopnik tožnika z njegovo vednostjo in na podlagi veljavnega pooblastila z dne 20. 8. 2001, ki ga tožnik ni nikoli preklical. Iz navedenega pooblastila po mnenju stranke z interesom izhaja, da jo je tožnik pooblastil tudi za vlaganje prošenj (smiselno zahtevkov ali vlog) v upravno-pravnih postopkih, zaradi česar jo je organ pravilno štel za tožnikovega zastopnika. Da je v obravnavani zadevi nastopala zgolj v vlogi zastopnika tožnika, izhaja tudi iz priložene carinske deklaracije, v kateri je (v polju št. 54) navedena kot carinski zastopnik, kot deklarant pa je (v polju št. 14) naveden tožnik. Tožnik je bil tudi seznanjen z vsebino oddanih dokumentov, kar je po njenem mnenju razvidno iz dopisa z dne 26. 6. 2019, s katerim je stranka z interesom tožniku posredovala vso dokumentacijo popravkov, ki je bila dostavljena na FURS. Dolžnost, da je kot pooblaščenec tožnika carinskemu organu posredovala vso razpoložljivo dokumentacijo v zadevi, ki se je sicer vodila na zahtevo tožnika, pa je stranki z interesom nalagal tudi 15. člen CZU.

19. V dokaz svojih navedb se stranka z interesom sklicuje na predloženo listinsko dokumentacijo in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

_Nadaljnje navedbe tožeče stranke_

20. V vlogi, vloženi dne 29. 6. 2020, tožnik nasprotuje trditvi toženke v odgovoru na tožbo, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi njegovega zahtevka. Kot poudarja, dopis predsednice uprave z dne 24. 1. 2019, ki je bil poslan organu s prošnjo za reguliranje zadeve, nima nikakršne dejanske teže oziroma pomena in ne predstavlja zahteve za ponovni obračun carinskih dajatev in tudi ne zaveze tožnika, da bo tak zahtevek podal kadarkoli kasneje. Omenjeni dopis namreč predstavlja zgolj neformalen vljudnostni dopis, v katerem je predsednica uprave tožnika carinski organ prosila za nasvet, kako naj se uredijo ugotovljena neskladja. Tožnik nadalje zanika, da je bil z aktivnostmi družbe A., d. o. o. v postopku seznanjen in zatrjuje, da je navedena družba zahtevek vložila na podlagi dokumentacije, s katero je razpolagala, ne da bi o tem obvestila tožnika.

21. V vlogi, ki je bila vložena dne 11. 9. 2020, tožnik poudarja, da različni razgovori, ki so potekali pred dnem, ki ga je treba šteti za začetek upravnega postopka, na odločitev ne morejo vplivati. Nasprotuje tudi navedbi stranke z interesom, da je dopis tožnika z dne 24. 1. 2019 predstavljal samoprijavo. Ponavlja, da je navedeni dopis mogoče razumeti zgolj kot pobudo za razgovor, ki bi pomagal k razrešitvi nastalega problema. Ker ni bil seznanjen z vložitvijo zahtevka, ni mogel dati pripomb v upravnem postopku oziroma umakniti vloge. Meni, da družba A., d. o. o. napačno tolmači vsebino pooblastila z dne 20. 8. 2001, saj zapis, da je družba upravičena vlagati prošnje za upravno-pravne postopke ne pomeni, da ji je bilo pooblastilo dano za vlaganje vseh zahtevkov v upravno-pravnih zadevah.

22. Pojasnjuje, da je takoj, ko je prejel izpodbijano odločbo, s predstavniki stranke z interesom zahteval sestanek, na katerem je terjal pojasnila, na kakšni podlagi je bil vložen zahtevek, zahteval pa je tudi pojasnila o vsebini zahtevka.

23. Iz dopisa z dne 26. 6. 2019, ki ga je A., d. o. o. poslal tožniku, izhaja, da je stranka z interesom tožniku šele tega dne predstavila vloženo dokumentacijo na FURS, kar dokazuje, da tožnik pred sprejemom odločbe, izdane na prvi stopnji, ni vedel in tudi ni mogel vedeti za vloženo zahtevo. V dokaz svojih trditev tožnik predlaga zaslišanje mag. G. G., predsednika uprave tožnika.

_Glavna obravnava_

24. Sodišče je, v skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter v skladu z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožnik pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar je v skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

25. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaz z vpogledom v izpodbijano odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. 4242-107/2019-4 z dne 17. 6. 2019 ter v odločbo Ministrstva za finance, izdano v pritožbenem postopku, št. DT-498-1-15/2019-6 z dne 7. 1. 2020; v dopis D. D., poslan dne 21. 2. 2019 po elektronski pošti F. F. in E. E. (priloga A 3); v Izjavo št. SM/NŠ-76-01 z dne 20. 8. 2001 (v upravnem spisu); v zabeležko o sestanku št. 0900-4/2019-1 z dne 12. 2. 2019 (v upravnem spisu); v dopis B., d. d. Finančnemu uradu Maribor z dne 24. 1. 2019 (priloga C 2, tudi v upravnem spisu); v dopis B., d. d. z dne 25. 1. 2019, poslan A., d. o. o. (priloga C 3); v dopis D. D., poslan dne 12. 2. 2019 po elektronski C. C. (priloga C 5); v carinsko deklaracijo z dne 4. 1. 2016 (priloga C 7) ter v vse preostale listine sodnega in upravnega spisa, ter na glavni obravnavi zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika, mag. G. G. (predsednika uprave družbe) ter zakonitega zastopnika stranke z interesom, D. D. (direktorja družbe).

26. Sodišče pa je zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v dopisa mag. G. G., poslana dne 19. 6. 2019 ter dne 26. 6. 2019 po elektronski pošti D. D. (A 4 in A 5) ter v dopis A., d. o. o. družbi B., d. d. z dne 26. 6. 2019 (C 6), ki sta jih tožnik ter stranka z interesom v dokaz svojih navedb predložila šele v upravnem sporu. V upravnem sporu se lahko namreč nova dejstva in novi dokazi upoštevajo le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1). Ker navedena listinska dokazila v času izdaje izpodbijane odločbe na prvi stopnji (še) niso obstajala (nastala so kasneje), jih sodišče glede na obrazloženo pri odločanju ni upoštevalo. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče H. H., ker je štelo, da po izvajanjih tožeče stranke in stranke z interesom navedemo zaslišanje ni več potrebno in tudi ne skladno z načelom ekonomičnosti postopka. Dokazni predlog za zaslišanje F. F. je tožnik na glavni obravnavi umaknil. _Glede datuma odločitve_

27. Sodišče je na glavni obravnavi snemalo zaslišanje zakonitih zastopnikov tožnika ter stranke z interesom ter zaključno besedo strank. Prepis zvočnega posnetka dela glavne obravnave je bil po podatkih sodnega spisa strankam v postopku (tožniku, toženki ter stranki z interesom) vročen dne 19. 5. 2023. Sodišče je izdajo sodbe pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 dni), je tako sodišče sodbo izdalo prvi dan po dokončnosti zapisnika, to je dne 25. 5. 2023. **K točki I izreka:**

28. Tožba ni utemeljena.

29. Za odločitev v tej zadevi je bistveno vprašanje, ali je carinski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo (v postopku popravka podatkov v uvoznih carinskih deklaracijah) za zavezanca za plačilo naknadno obračunanih uvoznih carinskih dajatev štel tožnika kot uvoznika in deklaranta blaga, družbo A., d. o. o. pa za njegovega carinskega zastopnika.

30. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi določbe 173. člena CZU, po kateri se deklarantu na podlagi vloženega zahtevka dovoli, da spremeni eno ali več navedb v carinski deklaraciji potem, ko carinski organi to deklaracijo že sprejmejo (1. točka). Na podlagi zahtevka deklaranta se v treh letih po sprejemu carinske deklaracije lahko dovoli sprememba carinske deklaracije po prepustitvi blaga, da deklarant lahko izpolni svoje obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek (3. točka).

31. Po 3. točki 77. člena CZU je dolžnik oziroma zavezanec za plačilo uvoznih carinskih dajatev, ki nastanejo v trenutku, ko carinski organ sprejme carinsko deklaracijo, deklarant, pri posrednem zastopanju pa tudi oseba, za račun katere je bila carinska deklaracija izdelana. Carinskega deklaranta oziroma uvoznika blaga lahko v postopku pred carinskimi organi zastopa carinski zastopnik (1. točka 18. člena CZU), ki ga pooblastitelj za svoje poslovanje s carinskimi organi imenuje za izvrševanje dejanj in formalnosti, določenih s carinsko zakonodajo (6. točka 5. člena CZU). Carinski zastopnik lahko po 1. točki 18. člena CZU nastopa v tujem imenu in za tuj račun (neposredno zastopanje) ali pa v svojem imenu vendar za tuj račun (posredno zastopanje). Carinski zastopnik pri poslovanju s carinskimi organi poda izjavo, da nastopa za račun zastopane osebe, ter pojasni, ali gre za neposredno ali posredno zastopanje. Za osebe, ki ne izjavijo, da nastopajo kot carinski zastopnik, ali ki izjavijo, da nastopajo kot carinski deklarant, pa za to niso pooblaščene, se šteje, da nastopajo v svojem imenu in za svoj račun (1. točka 19. člena CZU). Carinski organi lahko od osebe, ki izjavi, da nastopa kot carinski zastopnik, zahtevajo predložitev dokazila o pooblastitvi s strani zastopane osebe. V posebnih primerih carinski organi ne zahtevajo predložitve takega dokazila (2. točka 19. člena CZU). Carinski organi od osebe, ki kot carinski zastopnik redno opravlja dejanja in formalnosti, ne zahtevajo, da ob vsaki priložnosti predloži dokazilo o pooblastitvi, če taka oseba lahko takšno dokazilo predloži na zahtevo carinskih organov (3. točka 19. člena CZU).

32. Med strankami v postopku ni sporno, da je tožnik z izjavo z dne 20. 8. 2001 družbo A., d. o. o. pooblastil, da ga kot njegov pooblaščenec neposredno zastopa v postopkih za povračilo ali odpust carinskih dajatev, vračila neustreznega blaga, vlaga splošne popravke na ECL-u in druge prošnje za upravno-pravne postopke. Prav tako ni sporno, da je z navedenim pooblastilom v postopku izdaje izpodbijane odločbe razpolagal oziroma ga imel v hrambi tudi carinski organ na prvi stopnji, in da je družba A., d. o. o., na podlagi navedenega pooblastila, tožnika kot deklaranta pred carinskimi organi neposredno zastopala že v postopku ob uvozu blaga, kar izhaja tudi iz predloženih uvoznih carinskih deklaracij.

33. Sporen pa je obseg danega pooblastila oziroma vprašanje, ali je bila družba A., d. o. o., na podlagi navedenega pooblastila, upravičena tožnika zastopati kot njegov carinski zastopnik tudi v postopku spremembe podatkov v uvoznih carinskih deklaracijah in naknadnega obračuna uvoznih carinskih dajatev, in ali je torej za njegov račun carinskemu organu upravičeno predložila podatke, ki jih je carinski organ potreboval za ponoven obračun carinskih dajatev.

34. Po stališču sodišča tožnik v postopku ne more uspeti s tožbeno navedbo, da carinski organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni preveril vsebine in obsega pooblastila z dne 20. 8. 2001, in da je zato družbo A., d. o. o. v postopku neutemeljeno štel za carinskega zastopnika tožnika. Iz vsebine danega pooblastila namreč izhaja, da je takratna predsednica uprave tožnika, C. C., z izjavo z dne 20. 8. 2001 družbo A., d. o. o. pooblastila, da tožnika kot njegova pooblaščenka neposredno zastopa v postopkih za povračilo ali odpust carinskih dajatev in postopkih vračila neustreznega blaga ter pri vlaganju splošnih popravkov na ECL-u, pooblastila pa jo je tudi za „druge prošnje za upravno-pravne postopke“. Na glavni obravnavi zaslišani mag. G. G. je potrdil trditev toženke ter stranke z interesom, da navedeno pooblastilo družbi A., d. o. o. ni bilo preklicano. Na podlagi tako splošnega pooblastila, ki ne vsebuje prav nobenih omejitev glede zastopanja tožnika v carinskih postopkih, in ki družbo A., d. o. o. izrecno pooblašča med drugim tudi za vlaganje drugih prošenj v upravno-pravnih postopkih, kar je mogoče razumeti, da jo pooblašča za vlaganje prošenj oziroma zahtev in opravljanje ostalih procesnih dejanj tudi v vseh ostalih carinskih zadevah, ki v pooblastilu niso izrecno naštete, carinski organ na prvi stopnji, upoštevaje tudi druge okoliščine konkretne zadeve, po presoji sodišča ni imel razlogov za dvom v to, da je družba A., d. o. o. od tožnika pooblaščena tudi za predložitev podatkov, ki jih je organ potreboval za popravo uvoznih carinskih deklaracij ter ponoven obračun carinskih dajatev. Tožnik zato ne more biti uspešen s tožbenim ugovorom, da družba A., na podlagi danega pooblastila z dne 20. 8. 2001, ni bila pooblaščena za ravnanja, ki bi za tožnika ustvarjala nove obveznosti, in da bi za predložitev podatkov carinskemu organu potrebovala posebno pooblastilo, ki pa ga ni imela.

35. Na glavni obravnavi zaslišani mag. G. G. je povedal, da je družba A., d. o. o. za tožnika v pretežni meri opravljala mednarodne prevoze blaga (le občasno so to zanj počele tudi druge družbe), da je zanj pripravljala tabele in izpolnjevala carinske deklaracije in jih nato za tožnika vlagala pri carinskih organih, ob tem je povedal tudi, da sta bili družbi v dolgotrajnejših in tesnih poslovnih odnosih. To je na zaslišanju potrdil tudi D. D., ki je pojasnil, da je bila družba A., d. o. o. pooblaščena za vlaganje vseh popravkov carinskih deklaracij, in da je za tožnika popravke lahko carinski upravi predložila le družba A., d. o. o. kot njegov carinski zastopnik, saj tožnik sam nima urejene povezave do sistema carinske uprave, ki bi mu omogočal, da bi carinskim organ sam posredoval potrebne podatke. Izvedeni dokazi tako po presoji sodišča dokazujejo, da je družba A., d. o. o. tožnika pred carinskimi organi redno zastopala že v času pred izdajo izpodbijane odločbe in zanj redno opravljala dejanja in vse carinske formalnosti, potrebne za obračun carinskih dajatev, na podlagi danega pooblastila z dne 20. 8. 2001 pa je zanj, če je bilo to potrebno, vlagala tudi carinske popravke.

36. Da je bila volja tožnika, da ga družba A., d. o. o. (kot je to redoma počela že pred tem) zastopa in s svojim dejanji zavezuje tudi v postopku popravka uvoznih carinskih deklaracij in ponovnega obračuna uvoznih carinskih dajatev (v postopku izdaje izpodbijane odločbe), pa je carinski organ poleg vsebine deponiranega pooblastila z dne 20. 8. 2001 in utečene poslovne prakse med tožnikom in družbo A., d. o. o. glede nastopanja v carinskih zadevah, upravičeno sklepal tudi na podlagi drugih okoliščin konkretne zadeve, zlasti upoštevaje ravnanje takratnega vodstva tožnika (njegove zakonite zastopnice, C. C.), ki je družbo A., d. o .o. seznanilo z ugotovljenimi nepravilnostmi v carinskih deklaracijah glede vrednosti uvoženega blaga in z vednostjo katerega je bila družba A., d.o.o. tudi vključena v pogovore tožnika s carinskimi organi o tem, kako ugotovljene nepravilnosti popraviti. Iz dopisa z dne 24. 1. 2019 (priloga C 2), ki ga je C. C. naslovila na FURS s prošnjo po eventualno potrebnem reguliranju zadeve, na osnovi katerega so bile začete aktivnosti v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe, namreč izhaja, da je bil dopis v vednost poslan tudi družbi A., d. o. o., kar potrjuje tudi dopis, ki ga je tožnik dne 25. 1. 2019 poslal direktorju družbe A., d. o. o. (priloga C 3). Sestanka o tem, kako rešiti nastalo situacijo, ki je pri FURS potekal dne 12. 2. 2019, se je poleg uradnih oseb carinskega organa in C. C. kot takratne direktorice tožnika udeležil tudi D. D., direktor družbe A., d. o. o. V zabeležki o tem sestanku št. 0900-4/2019-1 z dne 12. 2. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu, je družba A., d. o. o. navedena kot carinska zastopnica tožnika, na sestanku pa je carinski organ zastopnikoma tožnika ter družbe A., d. o. o. predstavil predlagano rešitev, to je vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za postopek pasivnega oplemenitenja ter zahteve za popravek uvoznih carinskih deklaracij, vse z namenom, da se tožnik s tem (s t.i. samoprijavo) izogne dodatnemu obračunu uvoznih dajatev za določen čas od dneva pravnomočnosti odločbe ter postopku o prekršku, kar je na zaslišanju na glavni obravnavi potrdil tudi D. D. Sodelovanje med takratnim vodstvom tožnika in vodstvom družbe A., d. o. o. pri reševanju nastale situacije in pri zbiranju dokumentacije, potrebne za ponovni obračun uvoznih carinskih dajatev, pa potrjujeta tudi dopisa z dne 12. 2. 2019 (priloga C 5) ter dne 21. 2. 2019 (priloga A 3), v katerih je D. D. na podlagi skupnega sestanka pri carinskem organu C. C. ter F. F. (komercialistu tožnika) ponudil pomoč svoje sodelavke, carinske deklarantke, gospe E. E., pri pripravi dokumentacije, ki je bila potrebna za popravke ugotovljenih napak v uvoznih carinskih deklaracijah.

37. V upravnem sporu izvedeni dokazi po ugotovitvi sodišča ne dokazujejo trditve tožnika, da družba A., d. o. o. ni imela pooblastila za popravek uvoznih carinskih deklaracij oziroma za posredovanje dokumentacije carinskemu organu, ki jo je ta potreboval za naknaden obračun uvoznih carinskih dajatev. Carinski organ je družbo A., d. o. o. glede na okoliščine konkretne zadeve (glede na vsebino pooblastila z dne 20. 8. 2001, dotedanjo poslovno prakso strank ter njihova ravnanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe), po prepričanju sodišča, na podlagi določb CZU upravičeno štel za carinskega zastopnika tožnika. Glede na navedeno za odločitev tudi ni relevantno, ali je bil tožnik seznanjen z vsebino dokumentacije, ki jo je družba A., d. o. o., na podlagi pooblastila, kot njegov carinski zastopnik dne 28. 5. 2019 in nato še dne 31. 5. 2019 posredovala carinskemu organu. Dolžnost medsebojnega obveščanja o ravnanju, na podlagi danega pooblastila, je namreč stvar internega razmerja udeležencev pooblastilnega razmerja, kar pomeni, da tudi morebitna opustitev te dolžnosti med strankama pooblastilnega razmerja na veljavnost ravnanj pooblaščenca navzven (v odnosu do upravnega organa) ne more imeti učinka. Ker splošnega pooblastila z dne 20. 8. 2001 tožnik družbi A., d. o. o. ni nikoli preklical, carinski organ pa tudi glede na ostale, že opisane okoliščine konkretne zadeve ni imel razloga za dvom v obstoj in obseg pooblastilnega razmerja, je carinski organ tudi po presoji sodišča glede na določbo 19. člena CZU družbo A., d. o. o. upravičeno štel za tožnikovega carinskega zastopnika, ki je bila organu v imenu in za račun tožnika upravičena posredovati vso dokumentacijo, potrebno za popravek uvoznih carinskih deklaracij in za naknaden obračun uvoznih carinskih dajatev.

38. Ker je torej izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen (carinske obveznosti so bile z izpodbijano odločbo pravilno naložene v plačilo tožniku), je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

39. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi stranka, če sodišče tožbo zavrne, svoje stroške postopka.

**K točki III in IV izreka:**

40. Stroške je priglasila tudi stranka z interesom, ki se je v postopku zavzemala za zavrnitev tožbe. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 in niti s kakšno drugo določbo ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom v primeru njenega uspeha v upravnem sporu, zato je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu.1

41. Po prvem odstavku 154. člena ZPP sta do povrnitve stroškov postopka upravičena stranka in njen intervenient, ki sta v postopku uspela. Stranka z interesom, ki je v postopku sodelovala na strani toženke, ta pa je v postopku uspela, je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka.

42. Po prvem odstavku 155. člena ZPP se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški po drugem odstavku 155. člena ZPP odmerijo po tarifi.

43. V obravnavani zadevi je sodišče stranki z interesom priznalo stroške, ki so ji nastali v postopku zaradi zastopanja po odvetniku, in sicer nagrado odvetniku za sestavo odgovora na tožbo z dne 16. 6. 2020 v višini 2500 točk (prva alineja 1. točke tarifne številke 30 OT v povezavi s 1. točko tarifne številke 18 OT, Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19, ki je veljala v času odgovora na tožbo) in nagrado odvetniku za zastopanje na naroku glavne obravnave dne 12. 5. 2023 v višini 2500 točk (prva alineja 3. točke v povezavi s 1. točko tarifne številke 34 OT, Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19, 79/2022, ki je veljala v času glavne obravnave). Pri priznanju stroškov je sodišče upoštevalo, da se je stranka z interesom v odgovoru na tožbo vsebinsko opredelila do navedb tožnika, zaradi česar je bil ta strošek koristen za postopek.

44. Od tako priznanih stroškov v skupni višini 5000 točk oziroma 3.000,00 EUR je sodišče obračunalo še materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (20 točk; tretji odstavek 11. člena OT) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (40 točk; tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša skupaj 60 točk oziroma 36,00 EUR. K znesku 3.036,00 EUR je bilo treba prišteti še 22 % DDV (667,90 EUR), saj je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Skupni priznani znesek stroškov, ki ga je tožnik dolžan povrniti stranki z interesom, tako znaša 3.703,90 EUR.

45. V presežku nad priznanimi stroški za odgovor na tožbo in za zastopanje na naroku glavne 0bravnave (to je v višini nad priznanimi 2.500 točkami) pa je sodišče zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov zavrnilo, saj glede na vrednost spornega predmeta zadeve, ki jo je tožnik navedel v tožbi (431.910,51 EUR), do višje nagrade od priznane stranka z interesom po določbah OT, ki so bile veljavi v času izvedbe storitve, ni upravičena. Stranka pravne podlage, na kateri uveljavlja plačilo višje nagrade od priznane, tudi ni z ničemer dodatno utemeljila.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.