Jedro

Vrednost spornega zemljišča je bila med strankama sporna, zato bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj je sledilo navedbi nasprotne udeleženke. Hkrati bi moralo tudi glede na razpon ocenjene vrednosti zemljišča s strani nasprotne udeleženke, ugotoviti vsaj za kakšno vrsto zemljišča gre ((nezazidano) stavbno zemljišče ali kmetijsko zemljišče).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje določilo 42m dolgo mejno linijo v ravni črti med parcelo št. 429/2 k.o. S., ki je v lasti I. E. (v nadaljevanju predlagatelj), in parcelo št. 428/1 k.o. S., ki je v lasti M. G. (v nadaljevanju nasprotna udeleženka). Hkrati je ugotovilo, da velikost sporne površine meri 147 m2 ter da je vrednost spornega predmeta 7.350,00 EUR in da imata zato stranki pravico uveljavljati močnejšo pravico do spornega zemljišča v roku treh mesecev, računajoč od dne pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil predlagatelj, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl., v nadaljevanju ZNP) in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z ustrezno stroškovno posledico za nasprotno udeleženko. V svoji pritožbi opozarja na pisno pomoto v izpodbijanem sklepu, kjer je v drugem odstavku izpuščena oznaka točke B, sicer pa izpostavlja, da 77. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ) ne pozna določitve meje „po načelu sodniške ocene“. Sodišče sicer lahko uredi mejo na podlagi močnejše pravice, vendar se v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, to mogoče le, če predlagatelj in oseba proti kateri je vložen predlog s tem soglašata. Sodišče je ocenilo vrednost spornega predmeta na 7.350,00 EUR, kar je več kot dvakratna vrednost spora majhne vrednosti, stranki pa v konkretni zadevi soglasja za rešitev zadeve na podlagi močnejše pravice nista podali, zato bi moralo sodišče primarno urediti mejo po četrtem odstavku 77. člena SPZ, šele če zadnje mirne posesti ne bi moglo ugotoviti, pa bi lahko sporni prostor razdelilo po pravični oceni. Predlagatelj meni, da bi moralo sodišče mejo urediti po zadnji mirni posesti, ki bi jo v konkretni zadevi, ob izvedbi in pravilni oceni vseh predlaganih dokazov s strani predlagatelja, lahko ugotovilo, zato zanj ni sprejemljiva razdelitev po pravični oceni, če je sodišče prve stopnje imelo to v mislih, ko je zapisalo, da je mejo določilo „po načelu sodniške ocene“. Sodišče prve stopnje je po mnenju predlagatelja nekritično v celoti sledilo navedbam nasprotne udeleženke in ga z izpodbijano določitvijo meje oškodovalo predlagatelja za 147m2, kar seveda nenazadnje tudi ni pravično. Predlagatelj izrecno izpodbija tudi izrek izpodbijanega sklepa v 3. odstavku, kjer je določena vrednost spornega zemljišča. Predlagatelj je namreč navajal vrednost 0,75 EUR za 1 m2 zemljišča, kar je po njegovem mnenju splošno znana vrednost za travniško parcelo. Ob tem izpostavlja, da je samo sodišče v zapisnikih na več mestih zapisalo, da gre za travnik. Sodišče ni razpolagalo z nobeno uradno cenitvijo, nasprotna udeleženka pa je navajala različne vrednosti: na naroku 13.9.2007 je trdila, da je 1 m2 sporne površine vreden 130,00 EUR, na kasnejšem naroku pa zopet brez kakršnekoli obrazložitve, da je vrednost preko 50,00 EUR za m2 oziroma če bi sporno površino šteli kot kmetijsko zemljišče pa naj bi bilo vredno najmanj 10 EUR za m2. Odločitve sodišča prve stopnje, da vrednost m2 spornega zemljišča znaša 50 EUR zato ni mogoče preizkusiti. Po mnenju predlagatelja že različne ocene vrednosti za m2 spornega zemljišča kažejo na to, da cena zemljišč ni splošno znano dejstvo ter da o tem obstaja med strankama spor, sodišče prve stopnje pa tudi ni usposobljeno, da samo odloča o vrednosti, sploh pa ne na način, da to vrednost določi arbitrarno, brez navedbe odločilnih dejstev oziroma razlogov zakaj ravno takšna vrednost zemljišča. Predlagatelj nadalje izpostavlja, da nek star katastrski postopek in mnenje izvedenca geodetske stroke v neki drugi zadevi ne moreta biti osnova za odločitev v obravnavanem nepravdnem postopku. V postopku ureditve meje bi moralo, po mnenju predlagatelja, sodišče upoštevati zgolj mnenje izvedenca, ki je bil postavljen v nepravdnem postopku in tudi sicer ni res, da bi se meritve in izračuni izvedenca P. (postavljen v drugi zadevi) in izvedenca Z. (postavljen v tem postopku) ujemali oziroma, da se ne razlikujejo. Predlagatelj očita sodišču prve stopnje še bistveno kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je dopustilo, da je bil J. G., ki se je narokov udeleževal kot pooblaščenec nasprotne stranke, zaslišan kot priča. Nasprotna udeleženka na vročeno pritožbo predlagatelja ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da zaslišanje J.G. na naroku 1.10.2008, moža nasprotne udeleženke, katerega je slednja pooblastila, da jo polnopravno nadomešča na naroku 7.3.2006 (priloga B12), na katerem jo je sicer zastopal tudi pooblaščenec odvetnik B. J., ne predstavlja absolutne bistvene kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sicer pa materialnopravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavlja 77. člen SPZ, v skladu s katerim se meja uredi na podlagi močnejše pravice (1. odstavek), pri čemer se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (2. odstavek). V kolikor vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti je za ureditev meje po močnejši pravici potrebno soglasje predlagatelja in nasprotnega udeleženca. Ob izostanku takega soglasja sodišče primarno uredi mejo po zadnji mirni posesti (4. odstavek), šele če se zadnje mirne posesti ne da ugotoviti, pa sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni (5. odstavek).

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje ni moglo določiti in urediti meje po načelu zadnje mirne posesti in jo je zato uredilo po „načelu sodniške ocene“, in sicer tako, da je upoštevalo mejno linijo ugotovljeno po prvotnih meritvah ob delitvi prvotne parcele št. 429 k.o. S.. Pri tem pa je izhajalo tako iz meritev izvedenca Z., postavljenega v tem postopku, kot tudi dodatno iz preverljivih in verodostojnih meritev in izračunov izvedenca P., ki so potrdili, da sta mejnika v točkah A in B postavljena na mestih prvotne meritve iz leta 1974. Sodišče prve stopnje je ocenjeno vrednost spornega zemljišča s strani predlagatelja v višini 0,75 EUR za m2 štelo za nerealno in je zato vzelo kot vrednost spornega zemljišča 50 EUR za m2, upoštevajoč sporno površino to pomeni, da je vrednost celotnega spornega zemljišča ocenilo na 7.350,00 EUR.

Glede slednjega pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelj sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ocenjene vrednosti zemljišča ne da preizkusiti. Očitno je, da je sodišče prve stopnje, po tem, ko od Občine D. ni uspela pridobiti podatkov tržnih cen ali zemljišč na spornem območju kot osnovo vzelo kar vrednost, ki jo je navedla nasprotna udeleženka. Nasprotna udeleženka je sicer najprej navajala kot vrednost 130 EUR/m2 (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 13.9.2007 na listovni številki 50) in nato 50 EUR/m2 oziroma najmanj 10 EUR/m2, če bi šlo za kmetijsko zemljišče (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 1.10.2008 na listovni številki 94). Vrednost spornega zemljišča je bila med strankama sporna, zato bi moralo sodišče prve stopnje natančneje obrazložiti, zakaj je sledilo navedbi nasprotne udeleženke. Hkrati bi moralo, tudi glede na razpon ocenjene vrednosti zemljišča s strani nasprotne udeleženke, ugotoviti vsaj za kakšno vrsto zemljišča gre ((nezazidano) stavbno zemljišče ali kmetijsko zemljišče).

Ker je vrednost spornega zemljišča odločilnega pomena za nadaljnji postopek ureditve meje oziroma uporabo materialnopravnega kriterija po katerem se določa meja, pritožbeno sodišče, zaradi zgoraj navedenega, na more preizkusiti niti pravilnosti uporabe materialnega prava oziroma odločanja po „načelu sodniške ocene“. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena oziroma 355. člena ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej na ustrezen način ugotoviti in obrazložiti kakšna je vrednost spornega zemljišča (v okviru tega pa prav tako ugotoviti za kakšno vrsto zemljišča gre). V kolikor bo ugotovilo, da vrednost spornega zemljišča ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti (1669,18 EUR) bo lahko tudi brez soglasja strank uredilo mejo na podlagi močnejše pravice, sicer pa bo moralo, ob nadaljnjem izostanku soglasja strank za ureditev meje na podlagi močnejše pravice, mejo urediti po zadnji mirni posesti oziroma, če to ne bo mogoče, sporno zemljišče razdeliti po pravični oceni. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep iz zgoraj navedenih razlogov razveljavilo, se do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

Odločitev o stroških postopka je bila sprejeta na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP.