Jedro

Dolžnik ne uveljavlja nobenega razloga, ki bi preprečeval izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ, temveč navaja ugovore, ki bi jih moral uveljavljati že v postopku, ki je pripeljal do izdaje izvršilnega naslova. V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, takih ugovorov ne more več uspešno uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik mora sam nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 19.5.1998, izdan na podlagi izvršilnega naslova.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da njegov direktor sploh ni bil povabljen na glavno obravnavo, vsled česar ni mogel kreativno in strokovno vplivati na odločitev sodišča. V nadaljevanju pritožbe podaja svojo razlago pogodbe med strankama, razpravlja o potovanju na Slovaško in obrazlaga svoje izračune medsebojnih obveznosti.

Upnik je na pritožbo odgovoril, da se dolžnik že spet sklicuje na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, čeprav mu je sodišče že nekajkrat poskušalo dopovedati, da se zadeva zdaj obravnava v izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi pravnomočne sodbe, zato je tovrstno razpravljanje zamujeno.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani izvršilni postopek se vodi na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. ... z dne 4.2.1998. Ker je dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal še pred nastopom veljavnosti Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da dolžnik ni izkazal utemeljenosti svojega ugovora v smislu takrat veljavnega 50. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Dolžnik je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi polemiziral z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodni odločbi, na podlagi katere se vodi zadevni izvršilni postopek. Tudi v obravnavani pritožbi obširno navaja, da pravdno sodišče ni zaslišalo direktorja tožene stranke (sedanjega dolžnika), da pogodba med strankama ne vsebuje nabavne cene mesa, nadalje, kaj, kje in kdaj sta se dogovarjala direktorja pravdnih strank in kakšna bi potrditvah tožene stranke morala biti cena in zakaj. Vse navedeno se nanaša na pravno razmerje, zaradi katerega je med strankama prišlo do pravde, v kateri je upnik pridobil izvršilni naslov. Izvršilni naslov je postal pravnomočen dne 9.4.1998, na pravnomočnost izvršilnega naslova pa je izvršilno sodišče vezano, vse dokler pravnomočni izvršilni naslov ni z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen. Česa takega pa dolžnik po ugotovitvah pritožbenega sodišča sploh ne trdi, niti ne uveljavlja katerega koli drugega razloga, ki bi preprečeval izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ, temveč navaja ugovore, ki bi jih moral uveljavljati že v postopku, ki je pripeljal do izdaje izvršilnega naslova. V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, takih ugovorov ne more več uspešno uveljavljati, kot je povsem pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in na kar se utemeljeno sklicuje tudi upnik. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžnikovega ugovora povsem pravilna.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Upnikovi stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, saj pri pritožbi zoper sklep ni predvideno vročanje le-te upniku v odgovor (366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), pritožba pa je bila upniku poslana samo zaradi obvestila. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora upnik navedene stroške nositi sam.