Jedro

Sodišči bi ob pravilni uporabi materialnega prava spričo sklepa, da funkcionalno zemljišče ni bilo odmerjeno, morali ugotoviti, kdo je imel na spornem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe, ali je (celotno) sporno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče večstanovanjske hiše glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajnih pogodb, oziroma ugotoviti obseg zemljišča, na katerem so tožniki z nakupom stanovanj pridobili pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. O tem bo sodišče presojalo na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba, v kateri živijo tožniki, zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče oziroma upoštevaje merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.

Izrek

Revizija sedmega tožnika se glede primarnega zahtevka zavrže. Revizija vseh tožnikov se glede podrejenega tožbenega zahtevka zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu glede odločitve o primarnem zahtevku ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki (vseh sedem) so s tožbo zahtevali plačilo odškodnine za škodo (za uničeno sadno drevje, okrasno grmovje, živo mejo, uničen zelenjavni vrt, uničeno ograjo, odpeljan humus in vrtno zemljo) v višini 17.943,58 EUR (prej 4,300.000 SIT). Prvih šest tožnikov (razen sedmega tožnika) je zahtevalo tudi plačilo za izgubo pridelka vsakemu po 2.315,97 EUR, ker so morali zelenjavo kupovati. Podrejeno so zahtevali, naj toženka uredi sadni in zelenjavni vrt ter zelenico na način, kot izhaja iz izreka sodbe sodišče prve stopnje.

2. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila toženka lastnica zemljišča parc. št. 1409/1 k.o. ..., zato njen poseg ni bil protipraven.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo. Presodilo je, da odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ni bila pravnomočna. V zemljiški knjigi je na nepremičnini parc. št. 1409/1 k.o. ... vknjižena lastninska pravica v korist toženke.

4. Tožniki so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo. V njej uveljavljajo kršitve Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), ker naj bi sodišče samo odločalo o predhodnem vprašanju, o katerem je pristojni organ že pravnomočno odločil. Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev oprlo na dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale (da funkcionalno zemljišče ni določeno). Toženka temu dejstvu ni oporekala, zato tožniki tega dejstva niso dodatno dokazovali. Izpovedba priče ni pravočasna trditev o dejstvu. Stranke so dokaze predlagale z namenom dokazovanja povsem drugih navedb, in ne dejstev, da funkcionalno zemljišče ni določeno oziroma da odločba ni pravnomočna. Podana je kršitev 285. člena ZPP. Gre za sodbo presenečenja, višje sodišče se do tega očitka ni opredelilo. Ker so bili tožniki prepričani, da je dejstvo pravnomočnosti nesporno, ves čas postopka niso predložili dodatnih dokazov o pravnomočnosti odločbe UE Ljubljana in jih zato skladno s 372. členom ZPP prilagajo reviziji. V nasprotju z vsebino prodajnih pogodb je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki hkrati s stanovanji niso postali lastniki pripadajočih skupnih delov in naprav – tudi funkcionalnega zemljišča. 5. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da iz zemljiške knjige izhaja, da je lastnica ona.

6. Sodišče je revizijo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

7. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem pa je utemeljena.

K točki I. Izreka:

8. V tej pravdni zadevi na aktivni strani nastopa sedem tožnikov. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 41. člena določa, da če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon sicer ne določa, da velja to pravilo tudi za aktivno sosporništvo. Ker pa se morajo enaki procesni položaji enako obravnavati, je v sodni praksi ustaljeno stališče, da pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v zvezi s pasivnim sosporništvom velja tudi za aktivno sosporništvo(1). Kadar je na upniški strani več oseb, se solidarnost upnikov ne domneva (primerjaj 406. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001; v nadaljevanju OZ). Solidarne so le, če je solidarnost dogovorjena ali določena z zakonom, kar pa v postopku ni bilo ne zatrjevano ne uveljavljano. Zato gre pri uveljavljanju terjatve za plačilo 17.943,58 EUR za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se, ker ni določeno kaj drugega, deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ). Navedeno s procesnega vidika pomeni, da gre na strani tožeče stranke za navadno sosporništvo, saj bi lahko vsak tožnik vložil samostojno tožbo za svoj del terjatve, tj. znesek 2.563,37 EUR. Za prvih šest tožnikov je ob ugotavljanju vrednosti spornega predmeta temu znesku treba prišteti še 2.315,97 EUR, kolikor zahtevajo kot odškodnino za izgubo pridelka. Ker tako vrednost zahtevka sedmega tožnika (2.563,37 EUR) ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT), revizija sedmega tožnika zoper izpodbijano sodbo glede primarnega zahtevka za plačilo ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).

K točki II. Izreka:

9. Tožniki so s tožbo uveljavljali tudi podrejeni nedenarni zahtevek. Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena ZPP). Ker tožniki niso ravnali v skladu z omenjenim pravilom in niso označili vrednosti spornega predmeta glede podrejenega zahtevka, nimajo pravice do revizije. Ker revizija glede podrejenega zahtevka ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

K točki III. Izreka:

10. Toženka odškodninsko odgovarja tožnikom, če obstajajo kumulativno naslednji elementi: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani toženke kot povzročiteljice škode. Po presoji revizijskega sodišče je stališče o tem, da pogoj protipravnosti ni podan, kot je zavzeto v sodbah prve in druge stopnje, preuranjeno.

11. Za presojo protipravnosti je pomembna najprej ugotovitev o tem, ali je ob toženkinih posegih dne 30. 3. 2002 in 2. 4. 2002 odločba UE Ljubljana z dne 12. 10. 2000 bila pravnomočna ali ne. Morebitne kasnejše spremembe odločbe na podlagi izrednih pravnih sredstev za presojo protipravnosti posega marca in aprila 2002 niso pravno pomembne. Dne 13. 7. 2001 je Ministrstvo za okolje in prostor pravnomočno odločbo UE razveljavilo(2), kar pomeni, da je ugotovitev sodišča, da odločba UE (dne 30. 3. 2002 in 2. 4. 2002) ni bila pravnomočna, pravilna.

12. Napačna pa je nadaljnja presoja sodišč, da je za odločitev o protipravnosti ključna vknjižba lastninske pravice v toženkino korist v zemljiški knjigi. Ker so se prenosi pravice uporabe lahko odvijali izvenknjižno in vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, ni odločilno, kdo je kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi, pač pa je bistveno, kdo je imel 25. 7. 1997 dejansko pravico uporabe. Ustavno sodišče je v odločbi Up-138/08 z dne 23. 9. 2009 opozorilo na določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/1997, v nadaljevanju ZLNDL) pri odločanju o (so)lastninski pravici na funkcionalnem zemljišču. Tej odločbi je sledila tudi sodna praksa.(3) Sodišči bi ob pravilni uporabi materialnega prava spričo sklepa, da funkcionalno zemljišče ni bilo odmerjeno, morali ugotoviti, kdo je imel na spornem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe, ali je (celotno) sporno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče večstanovanjske hiše glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajnih pogodb, oziroma ugotoviti obseg zemljišča, na katerem so tožniki z nakupom stanovanj pridobili pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. O tem bo sodišče presojalo na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba, v kateri živijo tožniki, zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče oziroma upoštevaje merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe (primerjaj šesti odstavek 30. člena ZVEtL(4), smiselno enako je določal 190/3 SZ-1(5), ki je prenehal veljati 24. 5. 2008 v tem delu z uveljavitvijo ZVEtL).

13. Ker so se šele na revizijski stopnji pokazali novi pravni vidiki, ki jih tožniki ob vsej skrbnosti niso mogli predvideti, po tej pravni kvalifikaciji pa so pomembna druga dejstva in dokazi, ki jih tožniki v pričakovanju drugačne pravne ocene niso navajali, tožnikom ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti morali in mogli računati na možnost uporabe ZLNDL ter pravočasno dopolniti dejanske navedbe in predlagati dokaze (prostorske in druge upravne akte ter upravna dovoljenja). Zato jim je treba v novem sojenju omogočiti, da navajajo nova dejstva in dokaze z vidika pravne kvalifikacije revizijskega sodišča. 14. Očitek revidentov, da je v nasprotju z vsebino prodajnih pogodb ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki hkrati s stanovanji niso postali lastniki pripadajočih skupnih delov in naprav – tudi funkcionalnega zemljišča, je utemeljen. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči zmotno razlagali prodajne pogodbe v delu glede besedne zveze „pravica souporabe skupnih prostorov, delov in naprav, ki služijo stanovanjskemu bloku, kot celota in stoječega na parc. št. 1409/1 k.o. ...“. Tožniki stanovanj v večstanovanjski hiši niso mogli kupiti brez ustreznega solastninskega deleža na skupnih prostorih, delih, objektih, napravah in funkcionalnem zemljišču.(6) Z nakupom stanovanj so tožniki pridobili pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču po sili zakona (primerjaj 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami in 12. člen ZTLR(7)). V kakšnem obsegu so tožniki pridobili lastninsko pravica na zemljišču parc. št. 1409/1 k.o. ..., pa bo sodišče ob podani trditveni in dokazni podlagi ugotavljalo v novem sojenju.

15. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče s sklepom ugodilo reviziji in v delu, v katerem revizija ni bila zavržena kot nedovoljena, razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Ips 851/2008, II Ips 446/2007, II Ips 838/2008, II Ips 540/2008. Op. št. (2): Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/1999, v nadaljevanju ZUP) kot eno izmed izrednih pravnih sredstev ureja tudi razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (225. člen ZUP).

Op. št. (3): Primerjaj sklep II Ips 785/2009 z dne 9. 11. 2009, sklep II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009, sodbo II Ips 110/2011 z dne 26. 5. 2011 in sklep II Ips 634/2007 z dne 1. 7. 2010. Op. št. (4): Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS št. 45/2008, v nadaljevanju ZVEtL).

Op. št. (5): Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 69/03, v nadaljevanju SZ-1).

Op. št. (6): Primerjaj sodbo II Ips 607/2002, sklep II Ips 785/2009, sklep II Ips 262/2009 in sklep II Ips 397/1997. Op. št. (7): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/1980, v nadaljevanju ZTLR).