Jedro

Ureditev zemljišča, kot ga zatrjuje pritožnik (navozil in nasul naj bi zemljo), tudi sicer ne predstavlja gradbenega objekta v smislu 1. odstavka 24. člena ZTLR, ravno tako take narave ne more imeti kovinska garaža, ki jo je postavil toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičninah, parcelna št. 1014/3 neplodno v izmeri 1340 m2, vpisani v vložek št. 48, k.o. D. in parcelno št. 1014/33, neplodno v izmeri 301 m2, vpisani v vložek št. 636, k.o. D., še posebej pa je dolžna v roku 15 dni umakniti kovinsko garažo in vzpostaviti zemljiške v prejšnje stanje. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 88.440,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do dneva plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožnik poudarja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka postavila sedaj sporno garažo, niti ni sporno, da je tožena stranka, preden je sploh garažo lahko postavila, morala urediti zemljišče, ga nasuti, splanirati itd.. Verjetno niti ni sporno, vendar sodišče v tej smeri ni izvedlo dokazov in je zato dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, da je tožeča stranka vedela, da tožena stranka ureja zemljišče in končno, da je tam postavila garažo že leta 1993. Te navedbe ne bi smele biti sporne že iz golega dejstva, da garaža stoji v neposredni bližini občinske stavbe in gasilskega doma. Vsa dejstva za tožečo stranko več kot deset let niso bila sporna, še več, niti enkrat samkrat ni oporekala toženi stranki uporabe sedaj spornega zemljišča. Sporno tudi ne bi smelo biti dejstvo, da je s predmetnim zemljiščem upravljajo Gasilsko društvo, ki se je dejansko štelo za lastnika tega sveta od mnogo prej, kot je nastala Občina D.. Ravno to Gasilsko društvo je svojemu nadvse aktivnemu članu - tožencu, dalo sporno zemljišče in dovolilo, da ga uredi in nanj postavi garažo. Predlagane priče bi to prav gotovo potrdile, če bi jih sodišče zaslišalo. Zato je v tem delu dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno ter v posledici tega napačno uporabljeno materialno pravo. Po oceni pritožnika, bi moralo sodišče prve stopnje presojati zadevo po ZTLR, saj izvirajo upravičenja tožene stranke iz obdobja, ko je veljal ta predpis. Tožena stranka je namreč s tem, ko je zemljišče uredila (pred ureditvijo je bilo neuporabna kraška jama) v bistvu s svojim delom in vlaganji izdelala novo stvar, ki je dobila uporabno vrednost, na kateri je bilo nato mogoče postaviti objekt. S tem je tožena stranka postala najmanj solastnik tega zemljišča. Če pa bi se to zemljišče brez odškodnine vrnilo toženi stranki, bi ta bila obogatena. Pritožnik poudarja, da je tožena stranka z gradnjo na tujem svetu pridobila lastninsko pravico, saj ni vedela, da gradi na občinskem zemljišču in je bila prepričana, da je zemljišče last Gasilskega društva, Občina pa se tej gradnji ni oprla, še več, nanjo se je spomnila šele tedaj, ko se je leta 2003 pojavil kupec. Po oceni pritožnika tudi niso podani razlogi sodbe v odločilnih dejstvih, kot je dejstvo, da se je Gasilsko društvo štelo za lastnika spornega zemljišča, kar je bilo mogoče razbrati tudi iz 5. točke zapisnika tega društva, kjer je govora o uporabi tega zemljišča. Izpodbijana sodba po oceni pritožnika tudi ni presodila okoliščine ponudbe Občine prodati tovrstno zemljišče uporabnikom, torej tudi toženi stranki. Po prepričanju pritožnika gre za ponudbo tožeče stranke, ki jo je tožena stranka tudi sprejela. Občina D. bi lahko zavrnila prodajo le, če bi izkazala, da nima drugega interesa za izkoriščanje teh zemljišč. Da nima svojega interesa za izkoriščanje tega zemljišča pa izhaja iz dopisa Občine št. 1060/2003 z dne 16.8.2003, kjer navaja, da ga želi (nekomu) prodati za gradnjo poslovnega objekta in končno iz njenega dopisa št. OS 23/11-07 z dne 23.4.2005, ki je brez pravnega pouka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v celoti prereka navedbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi, navedb v odgovoru na tožbo in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Toženec s svojo pritožbo ni uspel omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, je tožba zaradi varstva lastninske pravice - negatorna tožba. Tako opustitveno tožbo ima na razpolago lastnik, ki lahko, če kdo povzroča vznemirjanje, zahteva prenehanje vznemirjanj (99. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Na podlagi izvedenih dokazov ter nespornega dejstva, da je toženec postavil kovinsko garažo na sporno nepremičnino in neizpodbitnega dejstva, ki ga dokazuje zemljiškoknjižni izpisek, da je tožeča stranka lastnica zemljišča, na katerem je postavljena navedena kovinska garaža, je sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, imelo dovolj podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženec ni izkazal, da bi imel pravno podlago za postavitev navedene garaže, zato je tožeča stranka, ki je dokazala, da je izključna lastnica te nepremičnine, utemeljeno zahtevala pravno varstvo s prepovedjo poseganja v njeno lastninsko pravico in odstranitev sporne garaže. Okoliščina, da tožeča stranka več kot deset let ni oporekala tožencu uporabe spornega zemljišča, za predmetni postopek ni pomembna, saj zahtevek, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje, ne zastara (3. odstavek 99. člena SPZ). Ravno tako ni pomembna okoliščina, ali je s predmetnim zemljiščem upravljalo Gasilsko društvo in tudi, ali se je to štelo za lastnika, saj je dokazni postopek nedvomno pokazal, da Gasilsko društvo ni bilo in ni lastnik nepremičnine, na katero je toženec postavil garažo. Pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavani spor presojati po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ker da je z gradnjo na tujem svetu pridobil (so)lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je postavil garažo in to v obdobju, ko je veljal prej navedeni predpis. Res je, da 1. odstavek 266. člena SPZ določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon in tako ostane veljavna tudi (so)lastninska pravica, pridobljena na podlagi gradnje na tujem svetu, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002, vendar toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal (vseh) dejstev in okoliščin, torej ni postavil ustreznih trditev, ki bi utemeljevale zaključek o navedeni pravni podlagi - gradnji na tujem svetu, temveč to (pa še ne v celoti) uveljavlja šele v pritožbi, kar pa predstavlja nova dejstva, ki jih pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Ureditev zemljišča, kot ga zatrjuje pritožnik (navozil in nasul naj bi zemljo, itd.), tudi sicer ne predstavlja gradbenega objekta v smislu 1. odstavka 24. člena ZTLR, ravno tako take narave ne more imeti kovinska garaža, ki jo je postavil toženec na navedeno nepremičnino. Tudi prepričanje pritožnika, da bi morala tožeča stranka sporno nepremičnino prodati tožencu, nima nobenega vpliva na odločitev v obravnavani zadevi, zato se sodišče prve stopnje o tem ni bilo dolžno posebej izjasnjevati.

Tako se pokaže, da pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).