Jedro

Kdor ve, da mora obračunavati prispevke, pa jih noče, ne ravna vestno.

Posebej se je sodišče ukvarjalo tudi s trditvami dolžnika, da je bila razlog za njegovo pasivnost le slaba finančna situacija, ki jih je kot neutemeljene zavrnilo. Pri tem je pravilno zaključilo, da tudi v primeru, če bi se izkazala finančna situacija za slabšo od tiste, ki izhaja iz podatkov poslovnega izida s. p., v konkretnem primeru slabo finančno stanje ne more biti opravičljiv razlog za kršitev obveznosti, ki jih je imel dolžnik v sistemu samozaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za prekinitev postopka (I. točka izreka), postopek odpusta obveznosti je ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (II. točka izreka).

2. Dolžnik je vložil „Pritožbo zoper sklep o ugovoru proti odpustu obveznosti z dne 11. 6. 2018“. V pritožbi je navedel, da sklep izpodbija v delu, v katerem je sodišče odločilo, da ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne dolžnikov predlog za odpust obveznosti. Uveljavljal je pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenega materialnega prava. Sodišču, ki bo odločalo o pritožbi, je predlagal, da pritožbi ugodi in ugovor upnice proti odpustu obveznosti zavrne.

3. Upnica Republika Slovenija je na pritožbo odgovorila, da ji nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 29. 1. 2016 začelo postopek odpusta obveznosti ter da je upnica Republika Slovenija 20. 9. 2017 vložila ugovor proti odpustu obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena zakona (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugovoru upnice ugodilo s sklepom 8. 1. 2018. Na podlagi pritožbe dolžnika je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 223/2018 z dne 16. maja 2018 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje opravilo narok za obravnavo ugovora upnice proti odpustu obveznosti, na katerem je zaslišalo stečajnega dolžnika in ponovno sklenilo, da postopek odpusta obveznosti ustavi in dolžnikov predlog za odpust obveznosti zavrne.

6. Sodišče prve stopnje je navedlo vsa relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo v postopku obravnave ugovora proti odpustu obveznosti in odločitev tudi obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti. Pritožnik je v pritožbi navedel, da iz sodne prakse ni sporno, da ovira za odpust obveznosti ni podana, če je davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali prispevek najmanj v višini 4.000,00 EUR, pač pa le v primeru, če ima opustitev predložitve podatkov davčnemu organu značilnost nevestnega in nepoštenega ravnanja. Pri tem se je skliceval na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cst 720/2017 z dne 9. 1. 2018. Sodišče je navedeni sklep prebralo in ugotovilo, da ni primerljiv z obravnavano zadevo, ker je v zadevi VSL sklep Cst 720/2017 višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti iz razloga, ker je ugotovilo, da upraviteljica ugovora proti odpustu obveznosti ni konkretizirala s konkretnimi dejstvi, pač pa je v ugovoru citirala le zakonsko dikcijo enega od najbolj tipičnih primerov zlorab. Pri tem je zavzelo stališče, da je vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, dejansko vprašanje, ki ga mora upravitelj ali upnik na konkretizirani ravni najprej zatrjevati, šele nato pa tudi dokazati. V obravnavanem primeru pa je upnica Republika Slovenija v ugovoru proti odpustu obveznosti konkretizirala očitke o nevestnem in nepoštenem ravnanju dolžnika (navedla je, da dolžnik navkljub večkratnim pozivom k samoprijavi in opozorilom na storitev prekrška, vztrajno ni niti obračunaval niti plačeval prispevkov za socialno varnost; da dodatno odmerjene obveznosti prispevkov za socialno varnost v zasebni družbi znašajo 7.318,21 EUR, za s. p. pa 11.385,42 EUR; da je bilo dolžniku izdanih kar 60 ugotovitvenih odločb; da je bil dolžnik pri tem vztrajen in da njegovega odnosa do izpolnjevanja zakonskih obveznosti ni mogoče pripisati pozabljivosti ali drugim opravičljivim okoliščinam, saj gre za izobraženo osebo, ki je po poklicu ekonomist in se ukvarja že dalj časa s podjetništvom). Zato primerjava z zadevo Cst 720/2017 z dne 9. 1. 2018 ni ustrezna.

7. Dolžnik se je proti upničinemu ugovoru branil s trditvami, da je bil v hudi finančni stiski ter da zato, ker ni imel denarja za plačevanje prispevkov iz zaposlitve, ne šteje niti za potrebno, da jih obračunava in podatke kam sporoča. Vendar z navedenimi trditvami niti v ponovljenem postopku ni prepričal sodišča prve stopnje, da dolžnikova opustitev predložitve podatkov davčnemu organu nima značilnosti nevestnega in nepoštenega ravnanja.

8. V zadevi VSL sklep Cst 648/2017 z dne 16. 11. 2017, na katero se je pritožnik prav tako skliceval v pritožbi, pa gre prav tako za drugačno situacijo od obravnavane. Iz točke 12. obrazložitve zgoraj citiranega sklepa izhaja, da upnik v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnikovo pasivnost glede oddaje obrazcev pripisati dejstvu, da je dolžnik prenehal poslovati, da je izgubil službo in da zaradi hude finančne krize ni bil sposoben poravnavati obveznosti do računovodje, ki je prenehal opravljati storitve za dolžnika. Ker upnik v pritožbi teh dejstev torej ni izpodbijal, jih pritožbeno sodišče ni smelo presojati in je bilo na njih vezano. V konkretnem primeru pa je vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti trditvam dolžnika obrazloženo nasprotovala in za svoje trditve predlagala dokaze, dolžnik pa v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ne gre za pomembna dejstva, ki jih sploh ne bi bilo treba ugotavljati. Tako stališče je zmotno, ker je treba v vsakem konkretnem primeru presojati trditve in dokaze, ki jih na eni strani ponudi vlagatelj ugovora proti odpustu obveznosti, na drugi strani pa dolžnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov v zvezi z obrambnimi trditvami dolžnika ugotovilo relevantna dejstva in na njihovi podlagi izvedlo ustrezne pravne zaključke, kar vse bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Dolžnik je v predlogu za začetek stečajnega postopka navedel, da je od 1. 6. 2009 brez zaposlitve in stalnih rednih dohodkov. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odpravilo dvom o zaposlitvah dolžnika. Ugotovilo je, da je bil zaposlen vse od 1. 6. 2009 do 3. 11. 2015 ter da iz zaposlitev v tem času izhaja tudi očitek upnice o ne oddajanju obračuna prispevkov. Ugotovilo je tudi, da se je dolžnik zavestno odločil, da ne bo obračunaval obveznih prispevkov, čeprav je vedel, da bi jih moral. Tega dejstva pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Zato neutemeljeno vztraja pri svojem stališču o vestnem ravnanju. Kdor ve, da mora obračunavati prispevke, pa jih noče, ne ravna vestno.

10. Posebej se je sodišče ukvarjalo tudi s trditvami dolžnika, da je bila razlog za njegovo pasivnost le slaba finančna situacija, ki jih je kot neutemeljene zavrnilo. Pri tem je pravilno zaključilo, da tudi v primeru, če bi se izkazala finančna situacija za slabšo od tiste, ki izhaja iz podatkov poslovnega izida s. p., v konkretnem primeru slabo finančno stanje ne more biti opravičljiv razlog za kršitev obveznosti, ki jih je imel dolžnik v sistemu samozaposlitve. Pritožniku je tudi odgovorilo, zakaj je zmotno njegovo stališče, da v primeru samozaposlitve neizpolnjevanje obveznosti do davčnih organov prav tako lahko predstavlja oviro za odpust obveznosti.

11. Dolžnik ni bil dolžan sodišču pojasniti razlogov, zakaj je pri samozaposlitvi pet let vztrajal kljub temu, da naj mu naročniki storitev za njih niso plačevali. Ne more pa pričakovati, da mora sodišče nekritično slediti njegovim pojasnilom, da od leta 2010 praktično ni imel nobenih prihodkov, da niti denarja za plačilo računovodkinje ni imel in da se je štiričlanska družina preživljala le z ženino plačo učiteljice, ob tem da je bilo treba odplačevati še kredit za stanovanje. Dokazov za te trditve ni predlagal (lahko bi jih dokazoval na primer z zaslišanjem prič). Ob nasprotovanju upnice pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, ki ga je zatrjevala, dolžnik pa ga ni zanikal, da je dolžnik mag. ekonomije z akademsko potjo in direktor družbe L. d. o. o. (po podatkih AJPES od 20. 12. 2012). Zato ni imelo sodišče prve stopnje nobene podlage niti za sklepanje, da dolžnik kot s. p. ne bi mogel zaslužiti 50,00 EUR mesečno za plačilo stroška računovodje, na kar se je dolžnik skliceval, ko je svoj položaj primerjal s položajem dolžnika iz zadeve Cst 648/2017. Nenazadnje dolžnik ni niti trdil, da obračunov ne bi znal sam izdelati. Posledično dolžnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja o dejstvih, ki so pomembna pri presoji dolžnikovih obrambnih trditev proti zatrjevanim oviram za odpust obveznosti po 399. členu ZFPPIPP.

12. Glede na navedeno se izkaže, da pritožnik s trditvami v pritožbi ni uspel omajati zaključka sodišča prve stopnje, da obstaja razlog, ki ga je upnica uveljavljala z ugovorom proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 406. člena pravilno ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijani II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).