Jedro

Časopisni članki so bili opozorilo toženi stranki, da bi pred sklenitvijo cesijske pogodbe morala preveriti ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke in je s tem podan subjektivni element izpodbojnosti.

Aktivno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe ima stečajni dolžnik in ne stečajni upravitelj.

Stranki sta sklenili cesijsko pogodbo in ne mandatne pogodbe, zato določilo 770. člena ZOR ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je cesijska pogodba, sklenjena dne 30.6.1990 med tožečo stranko in prvotoženo stranko, brez pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke v stečaju. Naložilo je prvotoženi stranki, da mora plačati v stečajno maso tožeče stranke 462.400,00 SIT z obrestmi ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko pa je zavrnilo.

Prvotožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo, v kateri navaja, da jo izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja pri vseh svojih dotedanjih navedbah. S kreditnimi pogodbami so bili tožeči stranki odobreni likvidnostni medbančni krediti, ki so v poslovanju bank nekaj povsem običajnega. Ekonomsko finančna situacija tožeče stranke je bila običajna, zato se prvotožena stranka ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala prav zaradi odobritve likvidnostnih kreditov vedeti za neugodno ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Tožena stranka pa tudi v času sklenitve cesijske pogodbe ni vedela in ni mogla vedeti, da je tožeča stranka zašla v takšno situacijo, ki je imela potem za posledico uvedbo stečaja. Občasne likvidnostne težave so imele tudi druge poslovne banke in se o stečaju nad tožečo stranko sploh ni razmišljalo. Dejansko stanje se je pokazalo šele kasneje v zvezi s stečajnim postopkom E. Zato subjektivni element izpodbojnosti ni podan. Plačilo s cesijo terjatve pa tudi ni neobičajno plačilo, kar dokazuje mnenje Zveznega sekretariata za finance. Pritožnica sodišču očita, da ni obravnavalo ugovora tožene stranke v zvezi z uporabo določila 770. člena ZOR in ponavlja svojo trditev, da cesijska pogodba ni izpodbojna. V pritožbi ponavlja ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabilo. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožena stranka zaradi tega, ker je odobrila tožeči stranki likvidnostne kredite, morala vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Kaj takega sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zaključilo. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti (1. točka 3. odst. 112. čl. ZPPSL) izvajalo iz listin, časopisnih člankov, ki so v spisu in pravilno zaključilo, da bi tožena stranka morala vedeti za neugodno ekonomsko finančno stanje tožeče stranke, če bi ob sklepanju cesijske pogodbe (odločilen je namreč čas sklenitve te pogodbe in ne čas sklepanja kreditnih pogodb) ravnala kot dober gospodarstvenik. Sicer pa je podana tudi zakonska domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti po 1. točki 113. čl. ZPPSL, ne glede na mnenje Zveznega sekretariata za finance z dne 25.6.1990. Dejstvo je, da je tožeča stranka banka, ki je do prvotožene stranke imela denarno obveznost in je bila le-tej dolžna le-to poravnati v denarju. Poravnala pa jo je s cesijo terjatve. Tak način poravnave denarne obveznosti je za banko sicer dopusten, je pa vsekakor neobičajen. Pritožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 770. člena ZOR. S tožečo stranko je prvotožena stranka sklenila cesijsko pogodbo in ne mandatne pogodbe, zato določbe 770. člena ZOR ni bilo mogoče v tem primeru uporabiti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno ponavljanje glede pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi glede tega pravilna. Temelji pa na določbi 1. odst. 112. člena ZPPSL, po kateri stečajni upravitelj izpodbija pravno dejanje v imenu stečajnega dolžnika in na določbi 2. odst. 116. ZPPSL, iz katere izhaja, da je tožnik stečajni dolžnik in ne stečajni upravitelj.

Iz vseh navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, drugih kršitev pa prvotožena stranka konkretno ni navedla, je pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.