Jedro

Obdolženec se na vabilo na glavno obravnavo dne 26.9.2016 brez navedbe opravičenega razloga ni odzval. S tem se je obdolženec možnosti, da preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost zagovora soobdolženega N. B. oziroma, da je navzoč pri izvedbi tega dokaza, sam odrekel. Če storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolni zakonske znake prikrivanja, bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega P. P. se izpodbijana sodba glede tega obdolženca po uradni dolžnosti spremeni:

1. v pravni opredelitvi kaznivega dejanja tako, da se dejanje, opisano pod točkama 1. in 2. izreka, pravno opredeli kot kaznivo dejanje poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1;

2. v odločbi o kazenski sankciji tako, da se: - obdolžencu za dejanje, opisano pod točko 1. in 2. izreka, po prvem odstavku 209. člena KZ-1, izreče kazen 4 (štiri) mesece zapora, - pogojna obsodba, izrečena obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 40459/2014 z dne 8.7.2015, ne prekliče in - enotna kazen ne izreče. II. Pritožbi zagovornikov obdolženega P. P. in obdolženega N. B. se kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi N. B. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo obdolženega P. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, obdolženega N. B. pa storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obdolženemu P. P. je za kaznivo dejanje poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 izreklo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora, nato mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 60. člena in 62. člena KZ-1 je obdolženemu P. P. preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 40459/2014 z dne 8.7.2015 in izreklo v njej določeno kazen štiri mesece zapora, nato je obdolžencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevajoč preklicano kazen štiri mesece zapora in enotno kazen šest mesecev zapora, izrečeno v izpodbijani sodbi, izreklo skupno enotno kazen devet mesecev zapora. Obdolženemu N. B. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je, po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti izpodbijane sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 60. člena KZ-1 obdolženemu N. B. ni preklicalo pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Postojni I K 41485/2015 z dne 26.9.2016, s katero mu je bila po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, nakar je obdolžencu na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 upoštevajoč pravnomočno že določeno kazen in kazen, določeno v izpodbijani sodbi, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti izpodbijane sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovanemu podjetju V. d.o.o. v P. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača 5.996,20 EUR. Odločilo je, da odločba o dodatnem pogoju, določenem v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Postojni I K 41485/2015 z dne 26.9.2016, ostane v veljavi, prav tako odločitev o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka. Ugodilo je premoženjskopravnemu zahtevku podjetja V. d.o.o. in je obdolženi N. B. dolžan oškodovanemu podjetju plačati 5.996,20 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo. Obdolženemu P. P. je naložilo v plačilo sodno takso v znesku 150,00 EUR, obdolženemu N. B. pa stroške izvedenskega mnenja v znesku 352,21 EUR, sodno takso v znesku 200,00 EUR in sodno takso za premoženjskopravni zahtevek v znesku 95,00 EUR, medtem ko stroški tolmača bremenijo proračun sodišča. 2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega P. P. in obdolženi N. B.. Zagovorniki obdolženega P. P. navajajo, da vlagajo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega P. P. oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi N. B. pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zavzema se za ugodno rešitev pritožbe.

3. Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Glede pritožbe zagovornikov obdolženega P. P. in uradni preizkus:

4. Pritožniki nimajo prav, ko smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z navedbo v prvostopenjski sodbi, da je V. D. povedal, da je obdolženec prevažal gorivo, kar ne izhaja iz izpovedbe V. D.. Protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana samo takrat, ko se nasprotje nanaša na odločilna dejstva. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno nasprotje ni podano glede odločilnega dejstva.

5. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe s tem, ko je sodbo oprlo na zagovor soobdolženega N. B., do katerega se obdolženec ni mogel opredeliti. Poudarjajo, da je soobdolženi N. B. zagovor podal na glavni obravnavi dne 26.9.2016, na kateri obdolženec ni bil navzoč. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obdolženec na vabilo na glavno obravnavo dne 26.9.2016 brez navedbe opravičenega razloga ni odzval. S tem se je obdolženec možnosti, da preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost zagovora soobdolženega N. B. oziroma, da je navzoč pri izvedbi tega dokaza, sam odrekel. Ne glede na navedeno, zagovor soobdolženega N. B. ni odločilni dokaz za obsodbo. Zato uveljavljena kršitev pravice do obrambe ni podana.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravna jamstva obdolženca iz 29. člena Ustave RS tudi s tem, ko ni sledilo določenih dokaznim predlogom, saj teh dokaznih predlogov ni podal obdolženec.

7. V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavnega kaznivega dejanja poneverbe pravilno in popolno ugotovilo. Zagovorniki v pritožbi podajajo svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, ki jim ni kaj bistvenega dodati. Pritožniki ponavljajo obdolženčev zagovor, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo številne razloge, zakaj takega zagovora ni mogoče sprejeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. V izpodbijani sodbi je podana tudi celovita in kritična presoja izpovedb prič M. M., I. L. in B. Ž. ter listinskih dokazov, drugačni pritožbeni pogledi niso sprejemljivi. V ostalem pritožbene navedbe izpostavljajo dokaze in okoliščine, ki za presojo obstoja obravnavanega kaznivega dejanja poneverbe niso bistvene. Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke v obstoj subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo jasne in prepričljive razloge o vseh bistvenih okoliščinah obravnavanega kaznivega dejanja poneverbe.

8. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, opravljenem v mejah 383. člena ZKP, ugotovilo, da je bil v škodo obdolženega P. P. prekršen kazenski zakon (4. točka 372. člena ZKP) s tem, ko je sodišče prve stopnje obdolženca poleg kaznivega dejanja poneverbe spoznalo za krivega storitve tudi kaznivega dejanja prikrivanja. Če namreč storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolni zakonske znake prikrivanja, bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v pravni opredelitvi kaznivega dejanja glede obdolženega P. P. spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Glede pritožbe obdolženega N. B.:

9. Obdolženi N. B. s skopimi navedbami v svoji laični pritožbi očitno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko se ne strinja, da je storil obravnavano kaznivo dejanje tatvine, in ko zahteva soočenje s soobdolženim P. P., I. M. in V. D..

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja tatvine pravilno in popolno ugotovilo. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, tudi zagovor obdolženega N. B., analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, dokazno oceno pa pojasnilo in izrazilo logično in skladno do te mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Da bi obdolženec uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso take, saj ostajajo na ravni povsem posplošenih zatrjevanj, zato ne morejo biti deležne uspeha.

11. Obdolženec v pritožbi navaja tudi, da je bilo kršeno materialno pravo, da so bili dokazi pridobljeni protipravno in da so bile kršene določbe kazenskega postopka. Ostaja zgolj na ravni trditev in teh svojih navedb ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče pomanjkljivosti v obsegu, kot ga določa 383. člen ZKP, ni našlo.

Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah:

12. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v pravno opredelitev kaznivega dejanja glede obdolženega P. P. tako, da je dejanje, opisano pod točkama 1. in 2. izreka, opredelilo le kot kaznivo dejanje poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, je moralo obdolžencu tudi na novo izreči kazen za to kaznivo dejanje. Pri tem je upoštevalo težo dejanja, obdolženčevo krivdo ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in omejitvi, da izrečena kazen ostane v mejah kazni, ki je bila za kaznivo dejanje po 209. členu KZ-1 izrečena v prvostopenjski sodbi, je izreklo kazen štiri mesece zapora.

13. Pritožbeno sodišče je nadalje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izreku o kazenski sankciji prekršilo kazenski zakon, ko je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obdolženemu P. P. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 40459/2014 z dne 8.7.2015 in je postala pravnomočna istega dne in v kateri je bila obdolžencu določena preizkusna doba enega leta. Preizkusna doba po tej sodbi je potekla dne 8.7.2016. Kaznivo dejanje, za katero je bil ta obdolženec sedaj sojen z izpodbijano sodbo, je storil pred izrekom prej navedene pogojne obsodbe, zato je rok za preklic pogojne obsodbe potekel z iztekom preizkusne dobe. Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 62. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče odpravilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V tej posledici ter zaradi tega, ker je, kot pojasnjeno, obdolženi P. P. po tej sodbi storil le kaznivo dejanje poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, se tudi enotna kazen ne izreče. 14. Čeprav obdolženi N. B. ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi tako, da v odločbo o kazenski sankciji, izrečeni temu obdolžencu, ni potrebno poseči. Uradni preizkus drugih kršitev po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka:

15. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.

16. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbi zagovornikov obdolženega P. P. in obdolženega N. B. pa je zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede obdolženega P. P. odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist tega obdolženca. Ker obdolženi N. B. s pritožbo ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 300,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).