Jedro

Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar narekuje restriktiven pristop1. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS sme takšno začasno odredbo sodišče izdati samo izjemoma, saj začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez ugotovitve pravic druge stranke do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku in tako prejudiciralo odločitev o zahtevku. Iz teh razlogov mora sodišče, ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke, zelo omejevalno razlagati pojme nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Upnik je dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti dolžniku 149,28 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo in sklep o začasni odredbi Z 37/2019 z dne 6. 9. 2019 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), upniku naložilo, da povrne dolžniku 477,98 EUR ugovornih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka) ter sklenilo, da upnik sam nosi stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču očita, da se povsem neutemeljeno sklicuje na določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter se ukvarja z vprašanjem posestnega varstva, saj upnik ni vložil tožbe zaradi motenja posesti, temveč je predlagal začasno odredbo v zvezi z nadomestitvijo soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje. Vsled navedenemu zatrjuje, da je nepomembno, ali je bil poseg v posest protipraven ter izpostavlja, da je relevantno le, da je dolžnik odklonil izdajo soglasja, vsled česar je prišlo do odklopa uporabnika sistema št. 1307. Sodišču očita, da je pavšalno obrazložilo, zakaj je ugovoru dolžnika ugodilo, ter da se do številnih ugovornih navedb sploh ni opredelilo. Poudarja, da je izkazal vse predpostavke za izdajo začasne odredbe po prvem in drugem odstavku 272. člena ZIZ. Zatrjuje, da je že v predlogu za izvršbo navedel konkretne trditve o škodi ter da je že v predlogu za izdajo začasne oderdbe navedel vse trditve o škodi, za katere mu sodišče prve stopnje očita, da jih je navedel šele v odgovoru na ugovor. Poudarja, da v kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je predlog nepopoln, bi mu ga moralo vrniti v dopolnitev. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zaključilo, da zneski, ki jih je upnik navedel, ne morejo predstavljati težko nadomestljive škode ter poudarja, da mu je nastala tako premoženjska kot nepremoženjska škoda ter da mu ni jasno, kako v 21. stoletju odklop elektrike ne predstavlja težko nadomestljive škode. Izpostavlja, da je težko nadomestljiva škoda pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem primeru posebej, vendar pa je pri tem potrebno presojati tudi zmožnost in lastnosti upnika, kateremu tako visok materialni strošek, kot tudi nezmožnost, da kot dober gospodar poskrbi za nujna popravila, predstavlja težko nadomestljivo škodo. Zatrjuje, da bi ob odsotnosti elektrike prišlo do zamrznitve vseh vodovodnih napeljav, da bi popokali ventili, cevi in bi sledila ogromna verižna škoda na celem objektu ter očita, da je sodišče povsem nekritično sledilo navedbam dolžnika o debelini izolacije ter temperaturi v hiši, ki jih je dolžnik podal šele na naroku in ne v ugovoru. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o uporabnosti agregata. Zatrjuje, da ni jasno, v čem bi dolžniku nastala škoda, če bi objekt imel električno energijo ter pojasnjuje, da se je na zakonske določbe glede tega skliceval že v predlogu. Poudarja, da pogojev za izdajo začasne odredbe ne potrebuje izkazati s stopnjo gotovosti, temveč le s stopnjo verjetnosti, kar pa je nedvomno storil. Predlaga ugoditev pritožbi, zavrnitev ugovora zoper predlog za izdajo začasne odredbe ter ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnik konkretizirano prereka pritožbene trditve in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je poudariti, da je bila v predmetnem postopku s strani solastnika zoper drugega solastnika predlagana in izdana regulacijska začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve, pri tem pa postopek za ureditev razmerij med solastniki v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ni bil začet. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar narekuje restriktiven pristop1. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS2 sme takšno začasno odredbo sodišče izdati samo izjemoma, saj začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez ugotovitve pravic druge stranke do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku in tako prejudiciralo odločitev o zahtevku. Iz teh razlogov mora sodišče, ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke, zelo omejevalno razlagati pojme nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda.

6. Glede na dikcijo določbe 272. člena ZIZ morata biti za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve kumulativno izpolnjena dva pogoja, poleg izkazane verjetnosti obstoja oziroma nastanka terjatve, še pogoj iz drugega odstavka navedenega člena ZIZ, v konkretnem primeru torej zatrjevana nevarnost nastanka težko nadomestljive škode oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa, odločitev sodišča prve stopnje temelji na zaključku, da upnik ni izkazal niti verjetnosti terjatve niti težko nadomestljive škode oziroma trditev, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, v kolikor bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Razlogi sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih so konkretni, jasni in prepričljivi, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so razlogi sodišča prve stopnje povsem pavšalni in smiselno očitana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, in ti kršitvi nista podani. V kolikor pa se pritožba z razlogi ne strinja, pa lahko to predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava3. 8. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je upnik škodo, ki je nastala in ki nastaja njemu, konkretiziral prepozno. Spisovni podatki ne potrjujejo pritožbenih trditev, da je upnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal konkretna dejstva v zvezi z nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Sicer pritožba pravilno izpostavlja, da je upnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da lahko pride do vloma in kraje zaradi nedelovanja nadzornega sistema, vendar ob pritožbeno nespornem dejstvu, da upnik v navedeni stanovanjski hiši ne prebiva, navedeno ne zadostuje za zaključek, da je nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, ki lahko nastane upniku, zadostno konkretizirana, saj upnik ne pojasni in ne ovrednoti škode, ki bi njemu konkretno lahko v tem primeru nastala. Enako velja za pritožbeno izpostavljane trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe, da upnik kot dober gospodar in solastnik brez elektrike ne more poskrbeti za nujna popravila in redno vzdrževanje hiše, saj konkretnih opravil ki jih ne more opravljati ni zatrjeval, prav tako pa ni zatrjeval škodnih posledic te nezmožnosti. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je konkretizacija te škode v odgovoru na ugovor prepozna, pritožba neutemeljeno izpostavlja vse ostale trditve v zvezi z nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, saj le te glede na razloge sodišča prve stopnje ter spisovne podatke, v predlogu za izdajo začasne odredbe niso bile zatrjevane. Ker pa zgolj pomanjkljivost konkretizacije enega izmed sicer zatrjevanih pogojev za izdajo začasne odredbe ne povzroči nepopolnosti predloga za izdajo začasne odredbe, so očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo upniku predlog za izdajo začasne odredbe poslati v dopolnitev, neutemeljeni. Vsled navedenemu je zaključek sodišča prve stopnje, da je zatrjevano nevarnost nastanka težko upnik konkretiziral prepozno, pravilen.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom in zaključku sodišča prve stopnje, da s tem, ko je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zgolj povzel zakonsko dikcijo, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ni pa podal nobenih navedb v zvezi s tem in predlagal dokazov, ni izkazal pogoja po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

10. Ker je pritožbeno sodišče potrdilo zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti ene izmed zakonsko določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe, se z vprašanjem pravilnosti zaključka o neobstoju predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve), ki mora biti podana kumulativno, niti ni ukvarjalo in vsled temu na pritožbene trditve in očitke v zvezi s tem ni odgovarjalo, saj zaradi zahtevane kumulativnosti že potrjena neizkazanost ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe narekuje potrditev izpodbijane odločitve.

11. Pritožbene trditve so neutemeljene, prav tako pa niso podane tiste kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker upnik s pritožbo ni uspel, pritožbeni stroški za izvršbo niso bili potrebni, in jih zato krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

13. Ker je odgovor na pritožbo pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, pritožba pa je bila zavrnjena, sodišče druge stopnje zaključuje, da je upnik dolžniku potrebne stroške odgovora na pritožbo povzročil neutemeljeno in mu jih mora zato skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ povrniti. Sodišče druge stopnje jih je dolžniku priznalo skladno z določbami veljavne Odvetniške tarife (OT), in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 200 točk (saj 6. točka tar. št. 27 v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT nagrade v priglašenem znesku 250 točk ne predvideva), za materialne stroške 4 točke (in ne priglašenih 5 točk, 2 % od 200; tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 149,28 EUR stroškov odgovora na pritožbo, ki mu jih mora povrniti upnik v roku 8 dni od prejema tega sklepa, sicer pa z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Primerjaj npr.: VS RS sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008, VSL sklep II Cp 2191/2017 z dne 4. 10. 2017. 2 Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. 3 Primerjaj tudi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309.