Jedro

Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. S prevzemom dolga stopi prevzemnik namesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 10637/2014 z dne 29. 1. 2014 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka I. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.064,45 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Sodišču očita, da je bistveno kršilo določila postopka, ker ni opravilo poravnalnega naroka, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pravdni stranki sta se pogovarjali in je obstajala možnost poravnave, saj obstoj terjatve ni bil sporen. Dogovarjali pa so se o eventuelnem (ne)plačilu zakonitih zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Sodnica je prej predno je dala strankam možnost, da se o zadevi izjavita, povedala, da bo zahtevek zavrnila. Del terjatve do kupca O. d. o. o. je poravnala tožena stranka, tožeča stranka pa sedaj terja le še preostanek. Stališče sodišča, da dogovor med strankama ne predstavlja vsebine pogodbe o prevzemu dolga je napačno. Tožeča stranka nikoli ni trdila, da je tako pogodbo sklenila M. B., pač pa z njenim ravnanjem le dokazuje, da je do prevzema dolga dejansko prišlo. Sicer pa tožeča stranka vseskozi trdi, da sta tožena stranka in družba O. d. o. o. sklenili pogodbo o prevzemu dolga, tožeča stranka pa je s tem soglašala. Zakaj je D. B., ki je bil zakoniti zastopnik obeh firm (tožene in O.) ne bi mogel zastopati obeh strank, sodišče ni pojasnilo. Prav tako ni izvedlo dokaza z zaslišanjem D. B., ki bi situacijo lahko pojasnil, zato je ugotovljeno dejansko stanje nepravilno in nepopolno. S plačilom računov tožeča stranka dokazuje, da je tožena stranka želela plačati obveznost po treh računih kot svojo in ne kot tujo obveznost. S tem je pogodbo o prevzemu dolga deloma izpolnila. Dodaten dokaz za obstoj pogodbe o prevzemu blaga je tudi postopanje (elektronska pošta) vodje financ in kontrolinga M. B.. Tožena stranka računov, ki so bili izstavljeni nikoli ni zavrnila pač pa celo delno plačala (štiri različna nakazila). Na računih so bili navedeni firma, poslovni naslov in davčna številka tožene stranke. Ta se je nedvomno zavedala, da plačuje svoje in ne tuje obveznosti. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi lahko tožeča stranka terjala plačilo za dobavljeno blago (sodno) le od družbe O. d.o.o. in nima v sporu nikakršne teže. Glede odločitve o stroških pa pritožba meni, da niso obrazloženi (stroškovnika sodbi nista priložena) in se ne more preizkusiti, saj glede tega nima razlogov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka dobavila blago firmi O. d. o. o., za kar ji je izstavila tudi račun. Ta računa ni plačala. Nadalje pa tožeča stranka trdi, da se je zakoniti zastopnik firme – direktor O. d. o. o., ki je bil istočasno tudi zakoniti zastopnik – direktor tožene stranke, dogovoril s tožečo stranko, da za blago dostavljeno O. d. o. o. izstavi račun toženi stranki. Tožeča stranka je tako storila, tožena stranka pa je del dolga po teh računih tudi plačala. Ker pa ni plačala vsega, sedaj s predmetno tožbo to zahteva od tožene stranke, ta pa se plačilu protivi.

Tožeča stranka zatrjuje, da je bil med upnikom (tožečo stranko), dolžnikom (družba O. d. d., ki jo je zastopal D. B.) in tukaj toženo stranko (prevzemnik) ki ga je prav tako zastopal D. B. sklenjen dogovor – pogodba o prevzemu dolga. Pogodba ni bila pisna, a je tudi ustna pogodba lahko veljavna.

Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (prvi odstavek 428. člena OZ). S prevzemom dolga stopi prevzemnik namesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti (429. člen OZ).

Nesporno je tožeča stranka sprva izstavila račun firmi O. d. o. o., kateri je dobavila blago. Šele na prošnjo dolžnika pa nato toženi stranki. Kot je zapisalo prvo sodišče, OZ v 217. členu določa, da lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, ampak tudi kdo tretji. Tožena stranka je dolg delno plačala. Plačilu vtoževane razlike se protivi. Prvo sodišče je toženi stranki, ki je trdila, da ni sprejela nobene obveznosti plačila sledilo, ker je štelo, da v primeru zatrjevano sklenjene pogodbe niso bile izpolnjene vse predpostavke za sklenitev pogodbe. Zaključilo je, da v primeru, če bi pogodbo sklepala M. B. (tega tožeča stranka ne trdi) kot vodja financ niso bile izpolnjene vse predpostavke glede sposobnosti pogodbenih strank, saj B. ni bila pooblaščena sklepati take pogodbe. D. B. pa naj bi sklepal pogodbo sam s seboj, ker je bil pač direktor dveh firm. Gre torej za dogovor med dvema firmama O. d.o.o. in tožene stranke, katerih direktor pa je bila ena oseba. Ni razloga, da bi firmi ne mogli sklepat pogodb. Slediti je pritožbi, da bi nejasnosti v zvezi z zatrjevano pogodbo lahko zaslišan kot priča pojasnil D. B., ki je pogodbo sklepal in priča M. B., ki je komunicirala s tožečo stranko in izstavljane račune s strani tožeče stranke delno plačala iz računa tožene stranke. Dejansko stanje torej ni bilo popolno ugotovljeno (340. člen ZPP), zato se zadeva vrača prvemu sodišču, da dopolni dokazni postopek z zaslišanjem navedenih prič, ki naj pojasnita vse v zvezi z zatrjevano sklenjeno ustno pogodbo, nato pa na podlagi vseh izvedenih dokazov o zadevi ponovno odloči.