Jedro

Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države zaradi protipravnega ravnanja sodišča je, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdijo sodba in sklep z dne 2. 2. 2018 ter sklep z dne 23. 1. 2018 sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. 1. 2018 zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica od toženke zahtevala odškodnino v višini 3.949,00 EUR za škodo, ker si ni mogla "kupiti stvari v akciji po nižji ceni", ker je tožba v tem delu nepopolna. Sodišče ugotavlja, da tožnica zahteva 5.000,00 EUR odškodnine za škodo, ki naj bi nastala s protipravnim ravnanjem državnih organov. Iz njenih trditev izhaja, da znesek 5.000,00 EUR predstavlja: (1) stroške izvršilnega postopka v višini 12,08 EUR in 0,92 EUR, kot so ji bili priznani v sklepu št. 2941 I 2779/2014, (2) terjatev, ki ji je bila priznana zoper toženko po sodbi Delovnega in socialnega sodišča II Ps 1786/2014 v višini 1.038,00 EUR in (3) škodo, ker si zaradi neizplačila zneskov pod 1. in 2. tč ni mogla "kupiti stvari v akciji po nižji ceni" . Tožba je nepopolna v delu, ki se nanaša na 3. tč., ki po višini predstavlja znesek 3.949,00 EUR odškodnine (5.000 - 12,08 – 0,92 – 1.038= 3.949,00 EUR). Sodišče pojasnjuje, da tožnica ni dala trditev o tem, katere stvari bi si kupila in za kakšno ceno ter računski prikaz, koliko znaša prikrajšanje, ker je morala te nakupe opraviti po višji ceni. Njene navedbe ne omogočajo individualizacija tega dela tožbenega zahtevka, ki bi ta zahtevek ločeval od morebitnih drugih denarnih zahtevkov med istima strankama.

2. Sodišče prve stopnje je s (sodbo in) sklepom z dne 2. 2. 2018 zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je toženka "odgovorna za kršitev in neizpolnitev svoje denarne obveznosti kot dolžnik po pravnomočni sodni odločbi Delovnega in socialnega sodišča II Ps 1786/2014 z dne 28. 1. 2015, ki je postala pravnomočna 8. 4. 2015 in izvršilnem sklepu 2941 I 2779/2014 z dne 6. 2. 2015 Okrajnega sodišča v Ljubljani do tožnice in posledično za odškodnino", ker ugotovitvena tožba, v kateri se zahteva ugotovitev le enega od elementov odškodninske odgovornosti ni dopustna.

3. S sodbo (in sklepom) z dne 2. 2. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek,da ji toženka plača odškodnino v višini 1.051,00 EUR v roku osmih dni po rumeni poštni nakaznici Pošte Slovenija, ker tožnica ni opredeljeno navedla višine škode. Tožnica tudi ni dokazala protipravnega ravnanja sodnikov, ki so vodili postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem in izvršilni postopek.

4. Sodišče je tožnici še naložilo, da je dolžna plačati toženki pravdne stroške v višini 577,92 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev plačila.

5. Tožnica v pritožbi zoper sklep z dne 23. 1. 2018 navaja, da je državno odvetništvo na naroku 24. 1. 2018 pristalo na izplačilo varstvenega dodatka v višini 1.051,00 EUR, ni pa pristalo na plačilo odškodninskega dela v višini 5.000,00 EUR. Tožnica sodne poravnave glede priznanega zneska ni želela podpisati, ker je sodnica želela, da podpiše prazen list papirja. Nenavadno je bilo ravnanje sodnice, ko je na naroku tožnici izročila sklep z dne 23. 1. 2018, kar glede na predlagano sodno poravnavo s strani toženke potrjuje, da je bila zadeva prejudicirana. Tožnica je natančno obrazložila odškodninski zahtevek v višini 5.000,00 EUR, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, kar izhaja tudi iz njene vloge z dne 5. 11. 2017. Tožnica v nadaljevanju podrobneje navaja materialnopravno podlago odškodninske odgovornosti toženke za nepremoženjsko škodo. Sklicuje se na 26. člen Ustave, opozarja pa tudi na 49. in 50. člen Ustave, ki določata pravice do socialne varnosti, v katere je toženka s svojimi odločitvami protipravno posegla. Tožnica se sklicuje tudi na sodbe ESČP in sicer: Krajnc v. Slovenija (št. 38775/14), Belane Nagy, Stefanetti in drugi proti Italiji (št. 21838/10), Ribać v. Slovenija (št. 57101/10), Stummer proti Avstriji ( št. 37452/02).

6. Tožnica v pritožbi zoper sodbo in sklep navaja, da je sodnica na naroku vodila sodno poravnavo, ne da bi upoštevala nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja tožnica s tožbenim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR, ni upoštevala terjatve iz naslova neplačila varstvenega dodatka v višini 1.038,00 EUR ter materialnih in potnih stroškov. S sodbo je bila tožnici priznana terjatev iz naslova varstvenega dodatka, toženka pa tožnici te terjatve ni plačala. Tožba se nanaša na premalo izplačan varstveni dodatek, kot je bil priznan v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Ps 1786/2014, v kateri sodnica namerno ni v izreku sodbe napisala glavnice dolga s številko, zato toženka ni pravočasno plačala tožnici te denarne obveznosti. Izvršilno sodišče posledično ni moglo opraviti izvršbe, ker ni vedelo, kakšna je višina terjatev tožnice zoper toženko na podlagi te sodbe. V sodbi so navedeni pravdni stroški brez zamudnih obresti, ki jih je toženka izplačala s šestmesečno zamudo. Odgovornost toženke je podana, ker pristojna delavka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) ni izplačala pravnomočno dosojene odškodnine. Škoda je bila povzročena namenoma, saj je toženka izplačala tožnici 359,00 EUR, ni pa plačala 1.038,00 EUR skupaj z obrestmi. ESČP je že zavzelo stališče, da nezmožnost izvršitve pravnomočne sodbe v korist tožnice pomeni vmešavanje v njeno pravico do mirnega uživanja posesti (zadeva Spahić and others v. Bosnia and Herzegovina št. 20514/15). Toženka je v postopku zatrjevala, kar izhaja tudi iz njene tabele, da ji je toženka dolgovala 97,81 EUR mesečno za obdobje od 1. 12. 2012 do 3. 6. 2013, toženka pa je samovoljno izračunala za to obdobje znesek 32,62 EUR mesečno. Za obdobje od decembra 2012 do oktobra 2013 je terjatev tožnice 1.075,91, tožnica pa je plačala 359,37 EUR. Skupaj z vsemi obrestmi do 2. 2. 2018 je toženka dolžna plačati tožnici 1.051,00 EUR s pripadki. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je imela tožnica možnost v izvršilnem postopku uveljaviti izplačilo terjatve, ki ji je bila priznana v sodbi, saj glavnica v sodbi ni bila določena, izvršilno sodišče pa ni pristojno, da bi glavnico izračunalo. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da izvršba ni bila uspešna iz razlogov na strani tožnice, ker ni imela tekočega računa. Ministrstvo tožnici plačuje denarne obveznosti preko Pošte Slovenija. Takšno ureditev predvideva tudi 132. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče zmotno nalaga breme dokazovanja skrbnega ravnanja na tožnico, čeprav je dokazno breme na toženki. Tožnica je v vlogi 5. 11. 2017 opredelila višino dolgovanega zneska, zato je sodišče zmotno zavrglo tožbo. Zmotno tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ni predložila dokaza, da je vložila pritožbo zoper sodbo Delovnega sodišča v Ljubljani. Dejstvo je, da se tožnica ni mogla pritožiti na sodbo Delovnega in socialnega sodišča, ker je izplačilo dolgovanega zneska dobila šele šest mesecev po pravnomočnosti. V sodbi so tudi protislovja, saj sodišče ugotavlja, da dolga ni, po drugi strani pa, da je izvršilno sodišče pristojno za izvršbo terjatve. Sodba tudi ni obrazložena na način, da bi omogočila kontradiktornost sojenja. Zmotna je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj toženka ni opravičena do nagrade po Odvetniški tarifi, ker državna odvetnica, ki je zastopala toženko nima statusa odvetnika. Kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, ima pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade, enako stališče je zavzelo ESČP v sodbi Cindrič and Bešlić v. Croatia (št. 72152/13). Državno odvetništvo se financira iz državnega proračuna in zato ni v istem položaju kot zagovornik, ki je odvetnik. Tožnica zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in toženki naloži „izplačilo materialne škode zaradi neizplačila varstvenega dodatka v višini 1.070,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi odmerjenimi in nakazanimi na UPN Pošta Slovenija in da toženki naloži plačilo nematerialne odškodnine v višini 5.000,00 EUR, po pravnomočnosti zakonite zamudne obresti odmerjene in nakazane UPN, Pošta Slovenija in da povrne tožnici materialne stroške.“

7. Toženka je v odgovoru na pritožbo zoper sklep predlagala njeno zavrnitev, priglasila je tudi pritožbene stroške.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da se ugotovi, da je toženka odgovorna za kršitev in neizpolnitev svoje denarne obveznosti kot dolžnik po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča II Ps 1786/2014 in ker so bila kršena pravila izvršilnega postopka, s tem, ko je bil izvršilni postopek na Okrajnem sodišču v Ljubljani 2941 I 2779/2014 ustavljen. Tožnica zato zahteva, da se ugotovi, da je toženka odgovorna za kršitev in neizpolnitev svoje denarne obveznosti (točka 1 tožbenega zahtevka). Pod točko 2 tožbenega zahtevka je tožnica zahtevala, da ji je toženka "dolžna plačati odškodnino v višini 5.000,00 EUR od izdaje sodbe pod izvršbo v roku osmih dni, po rumeni poštni nakaznici, Pošti Slovenije". Zatrjevala je, da je na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča upravičena do plačila 1.038,00 EUR s pp ter do plačila 12,08 EUR in stroškov 0,92 EUR po pravnomočnem sklepu o izvršbi 2941 I 2779/2014. Tožnica je zatrjevala, da toženka ni izpolnila prostovoljne obveznosti iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča, zato je vložila izvršbo. Postopanje sodnice in pripravnice v izvršilnem postopku je bilo nezakonito, ker je sodnica tožnico pozivala na dopolnitev vlog, hkrati pa ji je grozila, da bo predlog za izvršbo zavrgla. Toženka obveznosti ni želela prostovoljno plačati, zato je tožnici povzročila škodo, ker si tožnica „ v času popustov ne more kupiti več stvari po manjši ceni.“ Izvršilno sodišče je s svojimi ravnanji in interpretacijami zakonskih določb poseglo v temeljne človekove pravice tožnice. To dokazuje dopis izvršilne sodnice Upravi RS za javna plačila, v kateri sprašuje, ali je možno izplačilo izvršiti po pošti, kar sicer določa drugi odstavek 132. člena ZIZ in drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika. V pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2017 tožnica opisuje razloge, zaradi katerih je bila upravičena do izplačila varstvenega dodatka in pojasnjuje, da je bilo ravnanje sodnice Delovnega in socialnega sodišča arbitrarno in v korist toženke, ker v sodbi ni opredelila višine dolgovanega zneska. Toženka tudi ni ravnala v skladu z odločitvijo iz sodbe, saj obveznosti ni poravnala v sodbi določenem roku, saj je znesek izplačala šele šest mesecev po pravnomočnosti. Tožnica pa nekonsistentno pojasnjuje posamezna plačila toženke.

10. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago v tožbi tožnico s sklepom z dne 27. 11. 2017 utemeljeno pozvalo, da dopolni tožbo v delu, v katerem zahteva odškodnino za škodo, ker si zaradi neizplačil ni mogla kupiti stvari v akciji po nižji ceni in da natančno opredeli, iz katerih posameznih terjatev je sestavljen znesek 1.038,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica teh tožbenih navedb ni dopolnila, tudi ne s pripravljalno vlogo z dne 5. 11. 2017. Tožnica v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe z dne 23. 1. 2018 smiselno zatrjuje, da je bila tožba v tem delu formalno popolna, pa vendar že iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da tem trditvam ni moč slediti. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica zahteva povrnitev premoženjske škode, v pritožbah pa tožnica zatrjuje obstoj nepremoženjske škode, ki jo določno ne opredeli. Sodišče prve stopnje zato v sklepu z dne 23. 1. 2018 pravilno ugotavlja je bila tožba v delu, v katerem je bila zavržena, formalno pomanjkljiva, ker ni bila mogoča individualizacija tega dela tožbenega zahtevka, ki bi omogočala razločevanje od morebitnih drugih denarnih zahtevkov med istima strankama. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v tem delu tožba formalno in ne vsebinsko pomanjkljiva, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno poskušalo odpraviti to pomanjkljivost v okviru poziva tožnici iz 108. člena ZPP in zato ne gre za vsebinsko pomanjkljivost vloge oziroma za njeno nesklepčnost, ki je stvar materialnega prava. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbo v tem delu zavrglo.

11. Utemeljeno je bila zavržena tudi tožba v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je toženka odgovorna za kršitev in neizpolnitev svoje denarne obveznosti kot dolžnik po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča in sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bil izdan v izvršilnem postopku. V tem delu ne gre za vmesni ugotovitveni zahtevek, marveč za ugotovitev dejstva, takšna tožba na ugotovitev obstoja enega od elementov odškodninske odgovornosti pa ni dopustna.

12. Odgovornost države iz 26. člena Ustave za ravnanje sodnika je podana, kadar sodnik opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti, če odpovejo vsi drugi mehanizmi zagotavljanja zakonitosti in ustavnosti konkretnega ravnanja organov oblasti. Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države zaradi protipravnega ravnanja sodišča (prvi odstavek 26. člena Ustave) je, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe. Odškodninski spor in v njem (vnovično) odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, je skrajno sredstvo in je zato mogoče le, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.1 Prav zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev ali spremembo sporne sodne odločbe.2 Tožnica ne zatrjuje, da je vložila pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča, iz pritožbenih navedb pa izhaja, da pritožbe ni vložila. Tožnica zato ne more uveljavljati odškodninske odgovornosti države zaradi pomanjkljivega izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča. Ne glede na navedeno, pa je tožnica na podlagi te sodbe pridobila izvršilni naslov za terjatev iz naslova plačila varstvenega dodatka zoper toženko, zoper katero je na podlagi te sodbe tudi sprožila izvršilni postopek, ki pa ni bil ustavljen zaradi pomanjkljivega izreka, marveč iz razlogov na strani tožnice.

13. Glede protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča v postopku izvršbe za zneska 12,08 EUR in 0,92 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da je tožnica predlagala izvršbo z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima toženka pri organizacijah za plačilni promet in s prenosom teh sredstev na tožničin račun. Ob takšnem izvršilnem predlogu sta sodišči prve in druge stopnje v izvršilnem postopku pravilno pojasnili tožnici, da glede na njen predlog za izvršbo, ni mogoče nakazilo denarja upniku po pošti, zato uporaba določbe 132. člena ZIZ, ki upniku tako pravico sicer izjemoma daje, ne pride v poštev. V obravnavanem primeru torej ne gre za kvalificirano stopnjo napačnosti odločanja izvršilnega sodišča, ko izvršilno sodišče ni uporabilo jasne določbe zakona, čeprav bi jo moralo oziroma je zakonski predpis namenoma razlagalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma tudi ni prišlo do grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.3 Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, ta dejstva pa v obravnavanem postopku niso izkazana.

14. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo 1.038,00 EUR, saj utemeljenost plačila tega zneska ne izhaja iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča, pa tudi iz trditvene podlage tožnice v tožbi in pripravljalni vlogi ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je tožnica izračunala neplačani del obveznosti iz sodbe oziroma kolikšni del njene terjatve priznan s sodbo Delovnega in socialnega sodišča toženka ni plačala. Toženka je v vlogah podrobno predstavila, na kakšen način je poravnala terjatev tožnice, ki ji je bila priznana s sodbo Delovnega in socialnega sodišča. Na te trditve tožnica ni substancirano odgovorila. Pritožbene navedbe v tem delu, kjer tožnica navaja tudi povsem nove denarne zneske, le še dodatno potrjujejo, da so trditve tožnice it tožbe in pripravljalne vloge v tem delu nedoločne in da iz teh trditev ne izhaja utemeljenost njene terjatve, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tožnica namreč odškodninsko odgovornost države veže na nezakonitost ravnanja sodnikov, višino pa v tem delu opredeljuje z neplačilom celotne obveznosti, kot ji je bila priznana s sodbo Delovnega in socialnega sodišča oziroma ker je toženka plačala del obveznosti z zamudo. Dodatno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je navedeno terjatev tožnica uveljavljala v izvršilnem postopku, izvršilni postopek pa je bil iz enakih razlogov, kot je bilo že pojasnjeno glede izvršbe za zneska 12,08 EUR in 0,92 EUR, ustavljen zaradi ravnanja tožnice, zato je iz enakih razlogov, kot so bili že pojasnjeni, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni mogoče očitati izvršilnemu sodišču protipravnega ravnanja.

15. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje4 zaradi katerih je sodišče prve stopnje pravilno priznalo toženki stroške po Odvetniški tarifi, ker jo je zastopalo državno odvetništvo. Stroški zastopanja državnega odvetništva se v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve (8. člen Zakona o državnem odvetništvu).

16. Glede odločb ESČP, ki ji navaja tožnica v pritožbah, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile tožnici njene socialne pravice priznane in zavarovane s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, prav tako pa je imela možnost, da učinkovito v izvršilnem postopku izterja zatrjevani neplačani del terjatve. Na tožnici v teh postopkih, ki so se vodili zoper državo, ni bilo pretirano (nesorazmerno) breme pri uveljavljanju njenih pravic, čeprav je bila tožena država.

17. V odločbah sodišča prve stopnje ni nasprotij. V obrazložitvah odločb so navedeni odločilni razlogi, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ( drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

18. Pritožbi razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep ter sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 2. točko prvega odstavka 365. člena ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženke pa ni bil potreben glede na vsebinske razloge, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodba VSRS II Ips 275/2016. 2 Sodba VSRS II Ips 90/2016. 3 Sodba VSRS II Ips 49/2017. 4 Glej 22. tč. obrazložitve sodbe in sklepa.