Jedro

Za presojo utemeljenosti trditev o (ne)ustreznosti s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine je poleg primerljivosti utrpljenih poškodb enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljen.

Opredelitev poškodb po Fischerjevem sistemu, na katero se sklicuje pritožba, (sama za sebe) ni bistvena ne pri ugotavljanju obsega utrpljene nepremoženjske škode niti določanju primerne odškodnine zanjo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 2.253,96 EUR tečejo namesto od 26. 9. 2018 (pravilno) od 24. 3. 2019 dalje do plačila, v II. točki izreka pa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 2.253,96 EUR za čas od 26. 9. 2018 do vključno 23. 3. 2019. II. V preostalem se toženkina pritožba, v celoti pa tudi tožnikova pritožba zavrneta, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 9. 2020: - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v 30-ih dneh plačati odškodnino 2.253,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), - v presežku za znesek 3.843,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2018 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v 30-ih dneh od prejema sodbe plačati 672,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka Okrožnemu sodišču v Novem mestu, strokovni službi za brezplačno pravno pomoč, v 30-ih dneh od prejema sodbe plačati pravdne stroške v znesku 253,81 EUR, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, zviša za 3.000,00 EUR, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma pojasnjuje, kako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, in poudarja, da ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine glede odškodninskih postavk telesnih bolečin ter nevšečnosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo individualizacije. Odmerjena odškodnina naj bi bila nižja od prisojene v primerljivih zadevah. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino prvega in drugega odstavka 179. člena OZ ter izpostavlja poškodbe, ki jih je utrpel ob škodnem dogodku. Glede odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine naj bi bilo potrebno upoštevati sodno prakso v zadevah II Ips 540/2002, II Ips 258/2005, II Ips 541/2002, kjer naj bi bile odškodnine za to obliko nepremoženjske škode odmerjene v višini štirih povprečnih mesečnih plač v RS. Gre za poškodbe, ki sodijo po Fischerjevem sistemu razvrstitve telesnih bolečin med srednje hude primere. V nadaljevanju, sklicujoč se na svojo izpovedbo in izvedensko mnenje, pojasnjuje, koliko časa se je zdravil, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja je utrpel. Dejanske okoliščine, potrjenje z izvedenskim mnenjem in njegovo izpovedbo, naj bi dale podlago za odmero pravične odškodnine v znesku 4.000,00 EUR, ki odraža načelo individualizacije in je skladna tudi z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, saj naj bi oškodovanci v primerljivih zadevah (II Ips 540/2002, II Ips 258/2005, II Ips 541/2002) za to obliko nepremoženjske škode prejeli odškodnino v višini štirih povprečnih mesečnih plač RS. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravni standard pravične odškodnine predstavlja znesek treh povprečnih plač (pritožba izpostavlja zadeve II Ips 541/2002, II Ips 204/2006, II Ips 214/2006 in II Ips 258/2005). Na koncu še pojasnjuje, v katerih ozirih naj bi bile zaradi utrpljenih posledic zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za to obliko škode ustreza znesek 3.000,00 EUR. Pravično zadoščenje naj bi tako predstavljala odškodnina v višini 6,5 povprečnih plač, kar pomeni, da je upravičen do zneska 7.700,00 EUR (izpostavlja odškodnino prisojeno v zadevi VSL II Cp 1522/2018).

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni v skladu z njenimi navedbami ter dosojeno odškodnino ustrezno zniža (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka napačno opredelilo datum, od katerega naj bi bila dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice. Navedlo je namreč datum 26. 9. 2018, medtem ko iz 13. točke obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi toženka v zamudo prišla 24. 3. 2019, kar pomeni, da je šele od tega datuma dolžna plačati zamudne obresti. Izpodbija tudi višino prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ter dosojene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje naj bi tožniku glede na izvedensko mnenje priznalo previsoko odškodnino po postavki zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poleg načela individualizacije odškodnine bi moralo upoštevati tudi objektivno pogojenost odškodnine. Ta mora biti primerljiva z zneski, ki jih sodišče prisoja v drugih škodnih primerih (in sicer od najlažjih do najtežjih). Iz mnenja ne izhaja, da bi tožnik zaradi posledic poškodbe v takšni meri težje opravljal dela, kot je to ocenilo sodišče. Iz primerljivih zadev izhaja, da so sodišča škodo ovrednotila z nižjo odškodnino. Pravična odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj bi znašala 1.000,00 EUR. Glede na uspeh v pravdi naj bi bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, slednjemu prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot z zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ1), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike nepremoženjske škode (to je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu), kakor tudi glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode prisojen skupen znesek odškodnine. Očitki obeh pritožb o napačno (pretirano) odmerjeni odškodnini po posameznih postavkah so bodisi presplošni (in že zato neupoštevni) bodisi neprepričljivi.

9. Tako se tožnik v zvezi z odškodnino odmerjeno za pretrpljene in bodoče telesne bolečine (posplošeno) sklicuje na (po njegovem mnenju) primerljivo sodno prakso (in sicer se sklicuje na zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 540/2002, II Ips 258/2005 in II Ips 541/2002), v okviru katere naj bi bila odškodnina za to obliko nepremoženjske škode odmerjena v višini štirih povprečnih mesečnih plač v RS. Vendar pa ne uspe konkretno pojasniti, v čem naj bi obstajala relevantna primerljivost s predmetno zadevo, neustrezno pojasnjena pa je tudi trditev o (v omenjenih primerih) prisojenih štirih povprečnih mesečnih plačah v RS.2 Za presojo utemeljenosti trditev o (ne)ustreznosti s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine je poleg primerljivosti utrpljenih poškodb3 enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljen. V tem pogledu (torej glede primerljivosti/podobnosti utrpljene nepremoženjske škode, konkretno telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ugotovljene v obravnavanem in v postopkih, na katere se judikati, ki jih omenja, nanašajo) pritožba ne poda nobenih (potrebnih) konkretnih trditev. Na drugi strani opredelitev poškodb po Fischerjevem sistemu, na katero se sklicuje pritožba, (sama za sebe) ni bistvena ne pri ugotavljanju obsega utrpljene nepremoženjske škode niti določanju primerne odškodnine zanjo.4 Dvoma v pravilnost s strani sodišča prve stopnje (iz obravnavanega naslova) prisojene odškodnine ne poraja niti pritožnikovo sklicevanje na svojo izpovedbo oziroma izvedenčeve ugotovitve v zvezi z obsegom (intenzivnostjo) predmetne škode5 (pri čemer pritožba ne zatrjuje, da naj bi bile dejanske ugotovitve oziroma zaključki sodišča prve stopnje v tem oziru napačni/nepravilni).

10. Enaki zaključki veljajo tudi glede tožnikovega pritožbenega nasprotovanja odškodnini prisojeni iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (2.000,00 EUR), v zvezi s katero se pritožnik6 posplošeno sklicuje na izvedenčeve ugotovitve o naravi obstoječih omejitev (ki jih je izpostavilo/upoštevalo tudi sodišče prve stopnje) in na odločbe Vrhovnega sodišča RS, izdane v zadevah II Ips 541/2002, II Ips 204/2006, II Ips 214/2006 in II Ips 258/2005,7 z ozirom na katere naj bi pravično denarno odškodnino predstavljal znesek treh povprečnih plač.8 V zadevi tega sodišča II Cp 1522/2018 (sodba z dne 21. 11. 20189), kjer je bila iz tega naslova prisojena odškodnina 1.300,00 EUR (v obravnavanem primeru pa 2.000,00 EUR), je bilo izpostavljeno, da je bila utrpljena teža posledic podobna v prej omenjenih zadevah Vrhovnega sodišča RS (na katere se sklicuje pritožba). Glede na takšno posplošeno zatrjevanje (kamor sodi tudi poudarjanje, da se je v praksi oziroma v primerljivih zadevah prisojala višja odškodnina, da določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo ni matematična operacija ter da naj bi bil tožnik upravičen do odškodnine v skupni višini 7.700,00 EUR10) pritožba ne poraja nobenega pomisleka v ustreznost višine s strani sodišča prve stopnje prisojene (skupne) odškodnine.

11. Še bolj kot za tožnikovo pritožbo ugotovitve o posplošenosti očitkov (navedb) v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo (oziroma njene posamezne postavke) veljajo za toženkino pritožbo. Slednja namreč svojo trditev o prisoji previsoke odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljuje z izpostavljanjem svojih osebnih razmer, nekonkretizirano trditvijo, da naj bi bila odškodnina iz tega naslova glede na izvedensko mnenje ovrednotena previsoko, nadalje s sklicevanjem na načelo objektivne pogojenosti odškodnine in zahtevo po primerljivosti z zneski, ki so bili prisojeni v podobnih odškodninskih primerih (česar pa ne konkretizira). Na drugi strani je njeno izpostavljanje, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik zaradi posledice poškodbe v takšni meri težje opravljal delo, kakor je to ocenilo sodišče prve stopnje, ki pa naj bi (kot to hkrati zatrjuje pritožnica) pravilno povzelo vse navedbe iz izvedenskega mnenja, če že ne protislovno, pa vsaj nejasno. Sodišče prve stopnje je glede tožnikove oviranosti pri različnih opravilih, kjer naj bi bilo potrebno normalno čutenje in gibljivost prsta ter primerna moč roke (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), »zgolj« povzelo ugotovitve izvedenca iz njegovega mnenja z dne 1. 7. 2020. 12. Utemeljeno pa toženka opozarja, da je sodišče prve stopnje navkljub ugotovitvi, da je slednja v zamudo s plačilom prišla 24. 3. 2019 (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), odločilo, da je odškodnino v višini 2.253,96 EUR dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). V tem oziru je bilo zato potrebno njeni pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeniti tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 2.253,96 EUR tečejo namesto od 26. 9. 2018 (pravilno šele) od 24. 3. 2019 (dalje do plačila), v II. točki izreka pa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 2.253,96 EUR za čas od 26. 9. 2018 do vključno 23. 3. 2019 (358. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženkino pritožbo v preostalem, tožničino pa v celoti, zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je toženka s pritožbo uspela zgolj v manjšem delu,11 tožnik pa je z njo propadel v celoti, oba sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 V obravnavanem primeru je bila tožniku iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR, v zadevah, na katere se sklicuje pritožba, pa tolarska protivrednost 2.086,46 EUR (zadeva II Ips 540/2002), 2.503,75 EUR (zadeva II Ips 258/2005) in 1.043,23 EUR (zadeva II Ips 541/2002). Ne-nazadnje tudi sodba tega sodišča II Cp 1522/2018 z dne 21. 11. 2018, na katero se sklicuje pritožba, ob navajanju prej omenjenih zadev Vrhovnega sodišča RS izpostavlja, da so tožniki za obravnavano obliko škode prejeli odškodnino v višini 2 do 4 mesečnih plač v RS. 3 Konkretno poškodbe prsta. 4 Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 247/2015 z dne 5. 11. 2015 poudarilo, da predstavlja Fischerjev sistem (razvrščanje poškodb v šest temeljnih skupin glede na težo poškodbe) le okvirni pripomoček, ki sodiščem pomaga pri iskanju in primerjavi podobnih primerov in odmeri denarne odškodnine. 5 Kar naj bi po mnenju tožnika predstavljalo podlago za odmero pravične odškodnine v znesku 4.000,00 EUR. 6 Ki trdi, da pravnemu standardu pravične denarne odškodnine ustreza znesek 3.000,00 EUR. 7 V omenjenih zadevah je bila iz omenjenega naslova prisojena odškodnina v tolarski protivrednosti 1.460,52 EUR (zadeva II Ips 540/2002), 1.460,52 EUR (zadeva II Ips 204/2006), 1.043,23 EUR (zadeva II Ips 214/2008) in 1.251,88 EUR (zadeva II Ips 258/2005). 8 Kako je prišla do tega zaključka, pritožba prav tako (ustrezno) ne pojasni. 9 Na katero se sklicuje pritožba. 10 V zadevi tukajšnjega sodišča II Cp 1522/2018 takšna skupna odškodnina (kot bi bilo to iz pritožbe, ki se nanjo sklicuje, moč razbrati) ni bila prisojena (ampak, kakor je to razvidno iz sodbe z dne 21. 11. 2018, iz istih škodnih naslovov skupaj 5.800,00 EUR). 11 In sicer samo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice.