Jedro

Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini dolžnika. Odločilo je še, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka in da je dolžan upniku v osmih dneh povrniti stroške zavarovanja v znesku 459,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi navaja, da kazenska sodba X K 29402/2013 z dne 26. 6. 2013, ki je podlaga zavarovanja v obravnavani zadevi, ni izvršilni naslov, saj mora po 131. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sodbo glede odvzema premoženjske koristi izvršiti pristojni davčni organ po pravilih davčnega postopka, kazensko sodišče pa je le predlagatelj. Šele izdan sklep o izvršbi davčnega organa predstavlja izvršilni naslov. Sklicuje se na sodbo VS RS IV Ips 6/2020 z dne 20. 2. 2020. Postopek ne sme teči neposredno po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče za navedeno zadevo sploh ni pristojno. Glede zastaranja bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določila 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker kazenska zakonodaja določb o zastaranju odvzema premoženjske koristi nima. Meni, da obravnavano zavarovanje ni dopustno, saj ne gre za dolg, zaradi katerega bi lahko sodišče poseglo na njegovo celotno premoženje. Izpostavi, da iz izreka obravnavane kazenske sodbe ne izhaja kot nadomestno premoženje dolžnikove nepremičnine, ampak le denar, osebna vozila in vrednostni papirji. Uporabiti se mora 76. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ne 75. člen KZ-1. Navaja sodno prakso v tej zvezi. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in priglaša strošek odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve st0pnje se je pravilno oprlo na obravnavano kazensko sodbo X K 29402/2013 z dne 26. 6. 2013 kot izvršilni naslov in dovolilo zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah.

6. Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).

7. Izvršilni naslov ni izdan sklep o izvršbi davčnega organa (ta je zgolj odločitev o prisilni izvršbi; torej le glede uporabe izvršilnih sredstev v konkretnem postopku), ampak pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, s katero je bilo dolžniku naloženo, da plača denarno obveznost (drugi odstavek 17. člena ZIZ).

8. Dolžnik namreč ne upošteva, da je v VI. točki izreka obravnavane kazenske sodbe opredeljeno več zakonskih načinov odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Ob odvzemu zaseženega denarja, osebnih vozil in vrednostnih papirjev, kar izpostavlja dolžnik, je bilo dolžniku po drugem odstavku 75. člena KZ-11 naloženo tudi plačilo denarnega zneska 188.000,00 EUR (razlika od celotne odvzete premoženjske koristi 336.000,00 EUR in 148.000,00 EUR delnega odvzema po prvem odstavku 75. člena KZ-1).

9. Po pojasnjenem se dolžnik neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki je v zvezi z načinoma odvzema po prvem odstavku 75. člena KZ-1 (odvzem neposredne koristi in odvzem premoženja, ki ustreza koristi). Naložena obveznost plačila denarnega zneska kot tretji način odvzema premoženjske koristi se izterja enako kot druge denarne obveznosti; prisilno s poplačilom iz vsega dolžnikovega premoženja (144. člen ZDavP-2). Dopustno je tudi zavarovanje s prisilno zastavno pravico na nepremičninah, kot je bilo že pojasnjeno (113. člen ZDavP-2 in enaindvajseto poglavje ZIZ).

10. Določila 76. člena KZ-1 ne pridejo v poštev v obravnavani zadevi, saj se nanašajo na premoženjskopravni zahtevek, o katerem v kazenski sodbi ni bilo odločeno.

11. Četudi bi sodišče prve stopnje uporabilo določila 125. in 126. člena ZDavP-2 in s tem petletni zastaralni rok (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), je v obravnavani zadevi bilo pretrgano zastaranje zaradi teka davčnega postopka izvršbe (sklep o izvršbi z dne 17. 2. 2017, drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Dveletni rok za izpolnitev obveznosti plačila iz obravnavane kazenske sodbe se je iztekel v letu 2015, tako petletni rok še ni potekel pred pretrganjem zastaranja, zaradi katerega je pričel zastaralni rok ponovno teči (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ta pa se tudi ni iztekel do začetka obravnavanega postopka zavarovanja v letu 2021, s katerim je bil zastaralni rok spet pretrgan. Po pojasnjenem tudi s sklicevanjem na določila glede zastaranja davkov po ZDavP-2 dolžnik ne more biti uspešen.

12. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Strošek upnikovega odgovora na pritožbo, v katerem je bilo podano strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi.