Jedro

V konkretnem primeru je tožnik od toženca s tožbo zahteval plačilo odškodnine za negmotno in gmotno škodo, ki jo je utrpel, ko ga je toženec dne 4.9.1999 hudo telesno poškodoval, s tem, da ga je s pestmi večkrat udaril v obraz in ga nato ležečega na tleh še večkrat z nogami brcnil v predel obraza, pri čemer je tožnik utrpel zlom desne čeljustne kosti, zlom desne ličnice, zlom nosne kosti ter rano na nosu in nad desno obrvjo. Po oceni pritožbenega sodišča je priznana odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT znotraj (na spodnjem robu) odškodnin, ki jo sodišča prisojajo oškodovancem v drugih podobnih primerih glede na take hude poškodbe, kot jih je utrpel tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter mu povrniti 101.600,00 SIT stroškov pravdnega postopka. Sodbo je izdalo na podlagi 318. čl. ZPP (zamudna sodba) potem, ko toženec, kljub temu, da mu je bila tožba pravilno vročena, nanjo v 30-tih dneh ni odgovoril. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki v svoji pritožbi pojasnjuje, da je na prestajanju zaporne kazni v trajanju osmih mesecev. Zatrjuje, da je sodišče v zadevi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj nikoli ni prejel nikakršne tožbe, zato tudi ni imel možnosti nanjo v 30-tih dneh odgovoriti. V kolikor bi jo dobil, bi nedvomno nanjo v danem roku odgovoril. Zato predlaga razveljavitev zamudne sodbe in še prosi naj se mu dovoli odškodnino tožniku plačati šele po prestani zaporni kazni, ker trenutno nima možnosti zaslužiti potrebnih sredstev. Pritožba ni utemeljena. Povratnica v spisu izkazuje, da je bila tožencu vročena tožba s pozivom na odgovor dne 9.1.2003. Povratnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, v konkretnem primeru to, da je bila navedenega dne tožba s pozivom na odgovor vročena tožencu. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (3. odst. 224. čl. ZPP), vendar toženec svoje trditve, da tožbe ni prejel in da podpis na povratnici ni njegov, ne izpodbija z ničemer, razen s pavšalnim zanikanjem, da je prejel tožbo. Zato pritožbenemu sodišču ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost vročene tožbe. Nenazadnje pa tudi podpis prejemnika na povratnici ne odstopa od toženčevega podpisa na vročilnici, ki izkazuje vročitev sodbe in od podpisa na lastnoročno napisani pritožbi. Po 2. odst. 350. čl. ZPP mora sodišče druge stopnje, ko preizkuša sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, paziti po uradni dolžnosti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takšnem uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjska sodba s takšnimi kršitvami ni obremenjena, pa tudi materialno pravo je bilo v zadevi pravilno uporabljeno. Zamudno sodbo je mogoče izdati (ob predpostavki, da je bila tožba pravilno vročena) v primeru, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V konkretnem primeru je tožnik od toženca s tožbo zahteval plačilo odškodnine za negmotno in gmotno škodo, ki jo je utrpel, ko ga je toženec dne 4.9.1999 hudo telesno poškodoval, s tem, da ga je s pestmi večkrat udaril v obraz in ga nato ležečega na tleh še večkrat z nogami brcnil v predel obraza, pri čemer je tožnik utrpel zlom desne čeljustne kosti, zlom desne ličnice, zlom nosne kosti ter rano na nosu in nad desno obrvjo. Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in obsojen na zaporno kazen v trajanju osmih mesecev. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je bil zaradi povzročenih poškodb bolnišnično zdravljen, operiran, izpostavljen rentgenskemu žarčenju, narkozi pri operaciji in daljši neprijetni rehabilitaciji. Ob samem dogodku je utrpel intenziven primarni strah v trajanju 30-tih minut, sekundarni strah (za izzid zdravljenja) pa je trajal 30 dni, saj je bil tožnik prestrašen in zaskrbljen zaradi poškodb. Poškodba mu je zapustila skaženost v obliki brazgotine na obrazu in asimetrične lažje funkcionalne spremembe desne strani obraza. Njegove življenske aktivnosti so zmanjšane za 15 %, kar se kaže v tem, da ga boli desna stran lica, da ga desno oko peče in se solzi, da ima težave pri uživanju hrane in pijače ter da je postal nestrpen in razburljiv. Po poškodbi je potreboval tujo pomoč 20-tih dni pri pripravi hrane in napitkov ter pri zdravniških pregledih in kontrolah ter dražjo hrano (raznovrsto tekočo pasirano večkrat na dan). Za vse navedene oblike škode je zahteval plačilo odškodnine v višini 2.000.000,00 SIT, ki mu jo je prvostopenjsko sodišče v celoti priznalo. Po oceni pritožbenega sodišča je tako priznana odškodnina znotraj (na spodnjem robu) odškodnin, ki jo sodišča prisojajo oškodovancem v drugih podobnih primerih glede na take hude poškodbe, kot jih je utrpel tožnik. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).