Jedro

Aktivna legitimacija Republike Slovenije za izterjavo oziroma za zavarovanje za zagotovitev izterjave terjatve temelji na 6. in 13. členu Direktive 2008/55/ES in se na tej podlagi terjatev, za katero je bilo vloženo zaprosilo, obravnava kot terjatev države članice, v kateri ima zaprošeni organ sedež (razen v primeru iz 12. člena Direktive).

Višje sodišče zavrača pritožbeno stališče, v skladu s katerim bi zaprosilo za izterjavo dajalo Republiki Sloveniji kot upnici aktivno legitimacijo tudi za zavarovanje plačila davčne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnice za zavarovanje denarne terjatve na podlagi zaprosila za izterjavo zapadlih davčnih obveznosti, upravnih kazni in glob v skupni višini 7.178,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je na Davčni urad Republike Slovenije naslovil pristojni organ Republike Avstrije. Zavrnilo je tudi predlog upnice za povračilo stroškov zavarovanja.

Proti sklepu se je upnica pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb postopka. Uveljavlja, da je bila na podlagi prejetega zaprosila organa države prosilke dolžna storiti vse potrebne ukrepe za izterjavo dolga. Med te ukrepe pa je mogoče šteti tudi ukrep zavarovanja terjatve. Zato je upnica v skladu z določbo 111. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) vložila predlog za zavarovanje dolga z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah. Poudarja, da davčni organ (organ zaprošene države) lahko kljub temu, da pristojni davčni organ države prosilke ni zahteval zavarovanja na nepremičnini, za čas, ko mora opraviti druga dejanja v postopku davčne izvršbe, zavaruje svoje terjatve na dolžnikovi nepremičnini. Če dolžnik svojega dolga ne poravna oziroma drugi načini davčne izvršbe niso uspešni, v nadaljevanju predlaga izvršbo na dolžnikove nepremičnine. Davčni organ opravi davčno izvršbo na podlagi odstopljenega zaprosila pristojnega davčnega organa države prosilke v skladu z določbo 231. člena ZDavP-2, ki določa, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščine iz 215. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. V 232. členu ZDavP-2 pa je določeno, da na podlagi utemeljenega zaprosila organa države prosilke davčni organ zavaruje plačilo davčne obveznosti v skladu s 111. oziroma 113. členom tega zakona. Uporabijo se določbe tega poglavja, ki se nanašajo na zaprosilo za izterjavo ter določbe uredbe iz drugega odstavka 213. člena tega zakona. V zvezi z očitki o relativni bistveni kršitvi določb postopka pa uveljavlja, da bi moralo sodišče upnico pozvati na predložitev prevoda seznama izvršilnih naslovov neplačanih davkov dolžnika in ji dati primeren rok za predložitev listine ter jo opozoriti na posledice. Tega sodišče ni storilo, ker je zmotno odločilo, da ni podana aktivna legitimacija upnice in ji je bila zato vzeta možnost dopolnitve vloge, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Pripominja še, da je za istega dolžnika že vložila predlog za zavarovanje terjatve na isti pravni podlagi in je bilo predlogu ugodeno, kar je razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 38/2009 z dne 13. 01. 2010, ki ga tudi prilaga. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Četrti del ZDavP-2 ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in uzakonja pravila Direktive Sveta 2008/55/ES z dne 26. maja 2008 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev za določene prelevmane, carine, davke in druge ukrepe (v nadaljevanju: Direktiva). Aktivna legitimacija Republike Slovenije za izterjavo oziroma za zavarovanje za zagotovitev izterjave terjatve temelji na 6. in 13. členu Direktive in se na tej podlagi terjatev, za katero je bilo vloženo zaprosilo, obravnava kot terjatev države članice, v kateri ima zaprošeni organ sedež (razen v primeru iz 12. člena Direktive). V 6. do 12. členu ureja Direktiva izterjavo terjatve po zaprosilu, 13. člen pa ukrepe zavarovanja za zagotovitev izterjave terjatve, pri čemer se sklicuje na smiselno uporabo določb Direktive, ki se nanašajo na izterjavo terjatve. Tako kot Direktiva tudi ZDavP-2 razlikuje med zaprosilom za izterjavo (prim. 231. člen) in zaprosilom za zavarovanje plačila davčne obveznosti (prim. 232. člen). Kljub temu, da se Direktiva v 13. členu in ZDavP-2 v 232. členu sklicujeta na (smiselno) uporabo določb, ki se nanašajo na zaprosilo za izterjavo, gre za dva ločena instituta, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 214. člena ZDavP-2, ki ureja obseg upravne pomoči in ločeno opredeljuje izterjavo davčne obveznosti in zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (prim. 3. in 4. točko prvega odstavka 214. člena ZDavP-2). Stališče, kot ga zastopa sodišče prve stopnje, torej, da temelji obseg aktivne legitimacije Republike Slovenije za izterjavo in/ali za zavarovanje plačila davčne obveznosti na vsebini zaprosila organa države prosilke, je utemeljeno tudi v določbah Uredbe Komisije (ES) št. 1179/2008 z dne 28. novembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2008/55/ES o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi s prelevmani, davki in drugimi ukrepi (v nadaljevanju: Uredba), ki v Podpoglavju IV ureja zaprosilo za izterjavo ali ukrepe zavarovanja in ki v Prilogi III vsebuje tudi vzorec obrazca zaprosila. Tudi v tem obrazcu je posebej opredeljeno zaprosilo za izterjavo in/ali ukrepe zavarovanja.

Glede na opisano ureditev višje sodišče zavrača pritožbeno stališče, v skladu s katerim bi zaprosilo za izterjavo dajalo Republiki Sloveniji kot upnici aktivno legitimacijo tudi za zavarovanje plačila davčne obveznosti. Enako kot se je opredelilo sodišče prve stopnje, je tudi po stališču višjega sodišča aktivna legitimacija omejena z vsebino zaprosila. Organ države prosilke je tisti, ki zaprosi bodisi za izterjavo davščine bodisi za zavarovanja plačila davčne obveznosti, pri čemer lahko seveda zaprosi za oboje kumulativno ali alternativno, vendar mora obseg izhajati iz zaprosila. V konkretnem primeru je iz zaprosila, ki ga je predložila upnica (priloga A1 spisa), razvidno, da je organ države prosilke zaprosil le za izterjavo davčne terjatve na podlagi 6. člena Direktive, saj je na obrazcu z vsebino iz priloge III Uredbe označeno le to zaprosilo, ne pa tudi „in/ali ukrepe zavarovanja na podlagi člena 13 Direktive 2008/55/ES“. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, da upnica ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za zavarovanje terjatve, pravilna in je zato višje sodišče, ki tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višjemu sodišču se glede na odločitev do nadaljnjega očitka relativne bistvene kršitve določb postopka (uveljavljena kršitev 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni treba opredeljevati. Prav tako se višje sodišče ne more opredeliti do zatrjevane drugačne odločitve istega sodišča v zadevi opr. št. Z 38/2009. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.