Jedro

ZFPPIPP nima splošne določbe o tem, s kakšno stopnjo dokaznega standarda ugotavlja sodišče pravnorelevantna dejstva. Odločitev o začetku stečajnega postopka ima daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Zato mora sodišče o obstoju relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, to je, da zoper takšno sklepanje ni podanega razumnega dvoma izkušenega človeka. Zato je potrebno v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP upoštevati pravilo 8. člena ZPP, po katerem sodišče o obstoju relevantnih dejstev odloča na podlagi svojega prepričanja na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov. Sklepanje na nižjem dokaznem standardu verjetnosti je dopustno edino v primerih, ko zakon to izrecno dovoljuje. Takšnega nižjega dokaznega standarda zakon ne dopušča pri ugotavljanju insolventnosti dolžnika kot materialnopravne predpostavke začetka stečajnega postopka.

Dolžnikovo utemeljevanje motivne zmote v smislu napačne ocene realnega tveganja za nastanek izpolnitvene zaveze pomeni popolno izničenje samega smisla poroštvene obveznosti v korist upnika, v zavarovanje katerega je pogodba sklenjena. V kolikor bi bila tako utemeljevana zmota upoštevna, bi to pomenilo, da je porokova obveznost po vsebini prazna. Takšnega motiva, na katerega se sklicuje dolžnik, zato ni mogoče obravnavati kot del pogodbene podlage (kavze), ki je bila vključena v pogodbeno razmerje med dolžnikom in kreditodajalcem. Zato je že iz navedenega razloga izkazana neutemeljenost dolžnikovega ugovora neveljavnosti poroštvene zaveze v posledici zatrjevane motivne zmote.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Vsebina izpodbijanega sklepa

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 56) je prvostopenjsko sodišče na predlog upnika Družbe za upravljanje terjatev bank d. d. iz Ljubljane (v nadaljevanju DUTB)(1) začelo stečajni postopek nad dolžnikom. Za upravitelja je bil imenovan G.B. Pritožbeni predlog

2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča dolžnik vložil pritožbo (red. št. 61). Uveljavljal je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog obeh predlagateljev in da razveljavi vse pravne posledice začetka postopka osebnega stečaja, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

Glede trditvenega bremena in dokaznega standarda

4. Pritožnik v pritožbi izrecno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu kršilo načelo materialne resnice, ko je svojo odločitev oprlo na nepravilno upoštevan dokazni standard, češ, da naj bi o stanju insolventnosti dolžnika sklepalo zgolj na stopnji verjetnosti in ne na stopnji prepričanja. Za odgovor na ta pritožbeni očitek pritožbeno sodišče pojasnjuje svoje stališče glede dokaznega standarda, ki ga mora upoštevati sodišče pri odločanju o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom na predlog upnika.

5. Pri odločanju o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom je v smislu uporabljenega dokaznega standarda potrebno razlikovati med vprašanjem aktivne legitimacije upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka in vprašanjem insolventnosti kot materialnopravne predpostavke za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V 231. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) so opredeljene osebe, ki imajo procesno upravičenje (aktivno legitimacijo) za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V skladu s prvim in drugim odstavkom 383. člena ZFPPIPP se ta določba, razen 2. točke, uporablja tudi v postopku osebnega stečaja.

6. Aktivna legitimacija predlagatelja je nujna procesna predpostavka za vodenje predlaganega stečajnega postopka. Ko gre za upnika kot predlagatelja, zakon olajšuje njegov položaj v toliko, da za utemeljitev svoje legitimacije upniku zadostuje, da s stopnjo verjetnosti izkaže, da ima do dolžnika terjatev, za katero dolžnik zamuja z izpolnitvijo več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). Na to določbo se je pravilno sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, ko je utemeljilo aktivno legitimacijo predlagatelja DUTB.

7. Materialnopravno zmotno je izhodišče pritožnika, da bi v primeru, ko bi dolžnik v ugovoru nasprotoval obstoju terjatve upnika, moral za utemeljitev svoje aktivne legitimacije tako osporavano terjatev dokazati z višjim dokaznim standardom, to je s prepričanjem. Za takšno razlago ni podlage niti v določbi 239. členu ZFPPIPP, ki določa način odločanja o začetku stečajnega postopka. Ne glede na to, ali dolžnik osporava aktivno legitimacijo upnika, za sodišče zadostuje ugotavljanje predpostavk iz 3. točke 231. člena ZFPPIPP na dokaznem standardu verjetnosti.

8. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje materialnopravnemu izhodišču pritožnika v pritožbi, da za ugotavljanje insolventnosti kot materialnopravne predpostavke za začetek stečajnega postopka dokazni standard verjetnosti ne zadostuje.

9. ZFPPIPP nima splošne določbe o tem, s kakšno stopnjo dokaznega standarda ugotavlja sodišče pravnorelevantna dejstva. Odločitev o začetku stečajnega postopka ima daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Zato mora sodišče o obstoju relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, to je, da zoper takšno sklepanje ni podanega razumnega dvoma izkušenega človeka(2). Zato je potrebno v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP upoštevati pravilo 8. člena ZPP, po katerem sodišče o obstoju relevantnih dejstev odloča na podlagi svojega prepričanja na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov. Sklepanje na nižjem dokaznem standardu verjetnosti je dopustno edino v primerih, ko zakon to izrecno dovoljuje. Takšnega nižjega dokaznega standarda zakon ne dopušča pri ugotavljanju insolventnosti dolžnika kot materialnopravne predpostavke začetka stečajnega postopka.

10. Vprašanje obstoja terjatve upnika, ki vloži predlog za začetek stečajnega postopka do dolžnika, se zato lahko izkaže kot relevantno vprašanje v dveh ozirih, za katera pa ima sodišče predpisana različna dokazna standarda. Ko gre za vprašanje procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, zadostuje ugotovitev obstoja terjatve na stopnji verjetnosti. Če pa predlagatelj na tej terjatvi hkrati utemeljuje tudi insolventnost, bo sodišče moralo obstoj terjatve v okviru presoje te predpostavke ugotavljati s stopnjo prepričanja.

11. Pri preizkusu ali je sodišče z zadostnim dokaznim standardom ugotovilo pravno relevantna dejstva, je potrebno upoštevati tudi določila materialnega prava, ki opredeljujejo trditveno in dokazno breme posameznih strank v postopku ter procesna pravila, ki urejajo učinke dokaznih prekluzij in domnev (214. člen ZPP). Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni naredilo jasne razmejitve z vidika različnega dokaznega standarda pri utemeljitvi aktivne legitimacije upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka dolžnika od ugotavljanja insolventnosti dolžnika. Vendar je iz tega zmotno sklepanje pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče vsa relevantna dejstva ugotavljalo zgolj na stopnji verjetnosti. Takšna pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne onemogoča preizkusa pravilnosti same odločitve, saj je na podlagi siceršnje obrazložitve mogoče preizkusiti, katera pravno relevantna dejstva, ki so povezana z insolventnostjo dolžnika, je sodišče ugotovilo. Kakšen dokazni standard je s tem dosežen, pa lahko v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane odločitve oceni tudi pritožbeno sodišče. S tem je ovržen pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi uporabe prenizkega dokaznega standarda pri ugotavljanju relevantnih dejstev.

Dejanska podlaga prvostopenjskega sodišča o ugotovljeni insolventnosti dolžnika

12. Sodišče prve stopnje je kot bistvene dejanske ugotovitve upoštevalo: - da je dolžnik dne 14. 9. 2012 podpisal poroštveno izjavo v povezavi s sklenjeno kreditno pogodbo št. 1505750, sklenjeno med Banko d. d. in P. d. d., s katero se je kot solidarni porok in plačnik zavezal, da bo na prvi poziv kreditodajalca plačal vsako zapadlo obveznost, katere glavni dolžnik ne bo poravnal; - na enak način je dolžnik kot solidarni porok prevzel obveznosti iz kreditne pogodbe št. 1534394 z dne 8. 3. 2013, sklenjene med Banko d. d. in glavnim dolžnikom A. d. d.; - glavni dolžnik P. d. d. v stečaju po kreditni pogodbi št. 1505750 z dne 14. 9. 2012 dolguje 1,149.395,04 EUR upniku DUTB; - glavni dolžnik A. d. d. v stečaju istemu upniku dolguje iz naslova kreditne pogodbe št. 1534394 z dne 8. 3. 2013 461.823,37 EUR; - obe terjatvi sta bili v stečajnih postopkih obeh glavnih dolžnikov priznani s sklepoma o preizkusu terjatev; - zoper dolžnika je izdan pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 29072/2015 z dne 20. 3. 2015 v korist upnika P. d. d. v stečaju zaradi izterjave 1,064.610,95 EUR; - edino premoženje dolžnika predstavlja mesečna pokojnina v višini 1.550,00 EUR in delnice družbe P. d. d., ki je v stečaju; - iz otvoritvenega poročila upravitelja v stečajnem postopku P. d. d. v stečaju izhaja, da ima navedeni stečajni dolžnik 15.700.000,00 EUR sredstev in prijavljenih 150.000.000,00 EUR obveznosti.

13. Teh dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožnik v pritožbi konkretizirano ne izpodbija in so bila očitno nesporna. Zato glede teh dejstev ne more biti dvoma glede dokaznega standarda, s katerim so ugotovljena. Pritožbeno sodišče pa se bo v nadaljevanj opredelilo do relevantnosti oziroma utemeljenosti posameznih pritožbenih očitkov, ki se nanaša na vprašanje obstoja terjatev obeh upnikov (DUTB in P. d. d. v stečaju).

Glede dodatnih razlogov za uveljavljeno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP

14. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh trditev dolžnika o pravno relevantnih dejstvih. Da bi bila takšna procesna kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, mora biti izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, to je, da pomanjkanje razlogov onemogoča preizkus pravilnosti sodbe. V kolikor se ti pritožbeni očitki nanašajo predvsem na ugovore, ki so materialnopravne narave ali na ugovore, ki nimajo podlage v materialnem pravu (nesklepčnost ugovorov), lahko takšno pomanjkljivost v obrazložitvi odločitve prvostopenjskega sodišča odpravi tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče bo zato te očitke ovrglo v okviru opredelitve do posameznih pritožbenih razlogov v nadaljevanju.

Glede pogojnosti terjatev upnika DUTB do dolžnika

15. Materialnopravno zmotna so izhodišča pritožnika o pogojnosti obveznosti dolžnika do upnika DUTB. Glede na nesporen položaj dolžnika kot solidarnega poroka (tretji odstavek 1019. člena OZ) ima upnik izbirno upravičenje, da v primeru neplačila s strani glavnega dolžnika dolg terja bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Ker dolžnik ne izpodbija ugotovitve o obstoju obveznosti glavnega dolžnika, so nesklepčni njegovi ugovori, da upnik zoper dolžnika kot solidarnega poroka nima podlage uveljavljati plačila s predlogom za začetek stečajnega postopka. Takšnega upravičenja ni mogoče osporavati zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da posamezen upnik še ni izkoristil možnosti uveljavljanja individualne izvršbe, oziroma da v korist drugega upnika izvršilni postopek že teče. Zato je neutemeljen očitek kršitve ustavnega načela sorazmernosti, ki naj bi izhajal iz nesorazmerja med višino zatrjevanih terjatev in zmožnostjo njihovega poplačila s strani dolžnika. Ugotavljanje zmožnosti poplačila upnikov s strani dolžnika je stvar samega stečajnega postopka. To velja tudi za postopek osebnega stečaja. V tem postopku je zagotovljeno varstvo upnikov v smislu napolnitve stečajne mase z vnovčitvijo obstoječega premoženja stečajnega dolžnika, kakor tudi z uveljavljanjem izpodbojnih zahtevkov, torej z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nesorazmernosti ukrepa začetka osebnega stečaja češ, da bi sodišče moralo dati prednost dolžniku, ker naj bi bilo jasno, da dolžnik zatrjevanjih terjatev ne bo mogel nikoli izpolniti. Namen postopka osebnega stečaja ni v zagotovitvi, da bo dolžnik izpolnil vse dolgovane obveznosti, temveč v zavarovanju upnikov, da se iz razpoložljivega premoženja dolžnika zagotovi vsaj delno poplačilo vseh upnikov hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP).

Glede prekinitve stečajnega postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja

17. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da določila ZFPPIPP izrecno ne izključujejo možnosti prekinitve postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja. Vendar se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na poudarjeno načelo hitrosti postopka v insolvenčnih postopkih (48. člen ZFPPIPP). Tako poudarjeno načelo je uveljavljeno v korist zavarovanja upnikov, da se jim poskuša zagotoviti vsaj delno poplačilo terjatev, za katere insolventni dolžnik nima zadosti premoženja za njihovo pokritje. Takšno izhodišče samo po sebi napotuje, da bi se sodišče, ki odloča v (predhodnem ali glavnem) insolvenčnem postopku, resnično izjemoma smelo poslužiti možnosti iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, to je za prekinitev postopka do odločitve o predhodnem vprašanju v matičnem postopku. Pritožnik je predlog za prekinitev odločanja v predhodnem postopku stečaja utemeljeval na odprtem vprašanju veljavnosti poroštvenih zavez dolžnika, kar naj bi bilo predmet pravde na podlagi tožbe, ki jo je dolžnik vložil pri prvostopenjskem sodišču 10. 9. 2015 (torej po vložitvi predloga upnika za začetek stečajnega postopka). Odločitev prvostopenjskega sodišča, da bo o veljavnosti poroštvenih zavez dolžnika, ki so pravna podlaga terjatve upnika, na kateri je utemeljeval insolventnost dolžnika, reševalo samo kot predhodno vprašanje, ne posega nesorazmerno v položaj samega dolžnika, saj je glede na zgoraj obrazložena materialnopravna izhodišča, sodišče tudi pri odločanju o predhodnem vprašanju dolžno zagotoviti strankam vsa potrebna procesna jamstva z vidika pravice do izjave in kontradiktornosti postopka in hkrati tudi zadostiti enakemu dokaznemu standardu, kot bi bilo v primeru, da bi bilo o tem vprašanju odločeno v matičnem (pravdnem) postopku. Hkrati pa je tudi materialnopravno zmotno sklicevanje dolžnika na analogijo s položajem iz 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Četudi v vsebinskem smislu predstavlja stečajni postopek generalno izvršbo, pa so procesni položaji podrobno urejeni z matičnim zakonom (ZFPPIPP), ki pa ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi odprta pravda, ki se nanaša na posamezno pravno razmerje dolžnika, lahko predstavljala oviro za odločanje o pogojih za začetek stečajnega postopka. Oblikovalna ali ugotovitvena tožba, vložena s strani dolžnika v teku predhodnega postopka, ne more biti sredstvo, s katerim bi dolžnik lahko zasledoval cilj zavlačevanja postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja Glede litispendence s predhodnim stečajnim postopkom

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja litispendence med predhodnim postopkom stečaja in pravdnih postopkom, katerega predmet je vprašanje obstoja terjatve upnika. Neutemeljenost pritožbenih očitkov je podana iz dveh razlogov. Predmet odločanja v predhodnem stečajnem postopku je odločitev o tem ali naj se nad dolžnikom začne stečajni postopek. Tak zahtevek ni enak zahtevku, ki ga dolžnik uveljavlja v pravdi, na katero se sklicuje (razveljavitev poroštvenih izjav). Poleg tega pa je dolžnik tožbo vložil 10. 9. 2015, to je štiri mesece po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka s strani upnika.

Glede zatrjevane ničnosti poroštvene zaveze

19. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, s katerimi poskuša dolžnik ovreči veljavnost svojih zavez za poplačilo tujih obveznosti. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na analogijo z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki urejajo ohranjanje osnovnega kapitala v delniških družbah in družbah z omejeno odgovornostjo. Te določbe so namenjene jamstvu upnikov kapitalskih družb pred neupravičenim zmanjševanjem premoženja kapitalskih družb v korist družbenikov. Materialnopravno zmotno pa je pritožnikovo sklicevanje na ta položaj in utemeljevanje zaščite družbenikov kapitalske družbe, ki z obligacijskopravnimi posli prevzemajo jamstvo za obveznosti kapitalskih družb. Za kapitalske družbe je namreč značilna razmejitev med odgovornostjo kapitalskih družb in njihovih družbenikov. V kolikor pa posamezni družbenik prevzame osebno jamstvo za posamezne obveznosti družbe, se v tem obsegu sicer približuje položaju družbenika v osebnih družbah, pri čemer takšnega položaja, ki temelji na veljavnih pravnih poslih, ni mogoče opredeliti kot nezakonitega.

20. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da naj bi „pravila o prepovedi eksistenčnega uničenja dolžnika“ ščitila porokove osnovne upnike in poroka pred prezadolženostjo in nesposobnostjo poravnavanja obveznosti svojim osnovnim upnikom. Pritožnik takšnih pravil konkretizirano ne opredeljuje, razen neupoštevnih pravil o ohranjanju osnovnega kapitala v družbi. Dolžniku, ki je s pravnimi posli prevzemal jamstva za tuje obveznosti (obveznosti družbe, v kateri ima prevladujoči delež), zgolj zaradi nesorazmernosti ni mogoče priznati varovanega položaja v smislu ničnosti tako prevzetih poroštvenih obveznosti. Ob teh predpostavkah je zato neutemeljeno pritožbeno utemeljevanje ničnosti poroštvenih zavez s pavšalnimi očitki nasprotja s kongentnimi pravili, moralnimi načeli, z načeli pravičnosti in prepovedi zlorabe pravic in oškodovanja, ki bi izključevala obveznost dolžnika za izpolnitev obveznosti družbe, za katero je dal poroštveno zavezo.

Glede izpodbojnosti poroštvenih zavez

21. Sodišče prve stopnje je ta ugovor dolžnika zavrnilo z utemeljitvijo, da je dolžnik zamudil subjektivni enoletni rok za vložitev tožbe na razveljavitev obeh poroštvenih zavez dolžnika. Pritožnik v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da je nepravilno presojalo ugovor izpodbojnosti poroštvenih zavez.

22. Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepanju prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti ugovora neveljavnosti poroštvenih zavez, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov.

23. Dolžnik je prevzel poroštvo za obveznosti po kreditni pogodbi št. 1505750 z dne 14. 9. 2012 in po kreditni pogodbi št. 1534394 z dne 8. 3. 2013. Obe pogodbi sta opredeljeni kot pogodbi za kratkoročni kredit, pri čemer je bil rok za vračilo kredita po prvi pogodbi določen 13. 3. 2013, po drugi pogodbi pa 4. 9. 2013. Zato je protispisna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o določeni dobi vračila 10-tih let (drugi odstavek na 6. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). Da so pogodbe opredeljene kot pogodbe o kratkoročnem kreditu, je vseskozi priznaval tudi sam dolžnik. Je pa vseskozi izhajal iz trditev, ki jih ponavlja tudi v pritožbi: - da je bil kreditodajalec (banka) v stalni poslovni zvezi z obema glavnima dolžnikoma; - da so se stalno obnavljali (reprogramirali) kratkoročni krediti na način, da ni bilo denarnega toka, ker so kreditna sredstva bila ves čas pri glavnem dolžniku; - ob izteku spornih kratkoročnih pogodb se kreditna sposobnost glavnega dolžnika ni poslabšala.

24. Na teh trditvah je dolžnik utemeljeval neveljavnost poroštvenih zavez s sklicevanjem na motivno zmoto, češ, da naj bi bil ob podpisu poroštvenih izjav prepričan, da ne obstaja realno tveganje, da glavni dolžnik ob dospelosti kredita le-tega ne bi vrnil, s čimer bi nastopila njegova obveznost, da povrne kredit namesto glavnega dolžnika.

25. Pravna teorija zelo omejeno dopušča upoštevnost zmote v nagibu. Dopušča jo takrat, kadar je le-ta po naravi stvari sestavina pogodbenega razmerja(3). Poroštvena pogodba predstavlja obliko utrditve položaja upnika v razmerju do glavnega dolžnika. S takšno pogodbo se upniku zmanjša tveganje pred morebitno neizpolnitvijo obveznosti glavnega dolžnika. Po drugi strani pa je glavna vsebina porokove zaveze ravno v prevzemu tveganja, da bo nastopila njegova izpolnitvena obveznost iz razlogov na strani glavnega dolžnika.

26. Dolžnikovo utemeljevanje motivne zmote v smislu napačne ocene realnega tveganja za nastanek izpolnitvene zaveze pomeni popolno izničenje samega smisla poroštvene obveznosti v korist upnika, v zavarovanje katerega je pogodba sklenjena. V kolikor bi bila tako utemeljevana zmota upoštevna, bi to pomenilo, da je porokova obveznost po vsebini prazna. Takšnega motiva, na katerega se sklicuje dolžnik, zato ni mogoče obravnavati kot del pogodbene podlage (kavze), ki je bila vključena v pogodbeno razmerje med dolžnikom in kreditodajalcem. Zato je že iz navedenega razloga izkazana neutemeljenost dolžnikovega ugovora neveljavnosti poroštvene zaveze v posledici zatrjevane motivne zmote.

27. Posledično se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati do pritožbenih očitkov, s katerimi poskuša dolžnik izpodbiti sklepanje prvostopenjskega sodišča o zamudi subjektivnega roka pri uveljavljanju takšne zmote. Zato se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh ponujenih dokazov o finančnem položaju glavnega dolžnika v času podpisa poroštvenih izjav. Četudi bi se izkazale kot resnične trditve dolžnika, da glede na podane okoliščine v času podpisa poroštvenih izjav še ni bilo mogoče sklepati na nesposobnost glavnih dolžnikov vrniti kredite ob njuni zapadlosti, takšna okoliščina ne more omajati veljavnosti osebnega jamstva dolžnika, ki ga je prevzel s poroštveno izjavo.

Glede terjatve do upnika P. d. d. v stečaju

28. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ima upnik P. d. d. zoper dolžnika sklep o izvršbi za izterjavo 1.064.610,95 EUR, ki je postal pravnomočen 3. 4. 2015. V kondemnatornem delu predstavlja tak sklep o izvršbi plačilni nalog, ki zaradi učinka pravnomočnosti sam po sebi utemeljuje resničnost terjatve upnika do dolžnika. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do njegovih trditev o dejstvih, ki so nastopila po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

29. Edino dejstvo, ki ga zatrjuje dolžnik v pritožbi, in ki naj bi nastopilo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, je, da naj bi upnik P. d. d. v stečaju dne 14. 6. 2015 vložil tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj oziroma zaradi ugotovitve ničnosti in plačila 2,239.869,77 EUR. Dolžnik se je pri tem skliceval na navedbe upnika kot tožnika v navedeni tožbi. Nobena od trditev s tem v zvezi, ki jih dolžnik ponavlja v pritožbi, ne predstavlja zatrjevanja dejstev v smislu prenehanja terjatve po nastopu pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pritožnik se sklicuje na navedbe upnika v tožbi, s katero uveljavlja zoper dolžnika več podrejenih zahtevkov, povezanih z dolgoročno posojilno pogodbo med upnikom in dolžnikom z dne 1. 1. 2013. V okviru vsakega od zahtevkov pa upnik kot tožeča stranka uveljavlja tudi dajatveni zahtevek na plačilo 2,239.869,77 EUR. Četudi upnik z novo tožbo uveljavlja različne podrejene zahtevke v zvezi z isto pogodbo, ki je bila podlaga tudi zahtevku iz sklepa o izvršbi VL 29072/2015, pa navedb v novi tožbi ni mogoče razlagati niti kot izjavo upnika, ki bi ustvarjala materialnopravne učinke prenehanja judikatne terjatve, niti v smislu enostranske odpovedi terjatve, niti naknadnega odloga dospelosti prisojene terjatve. V posledici navedenega dolžnik ni uspel utemeljiti nobenega relevantnega ugovora, s katerim bi uspel izpodbiti učinke pravnomočno prisojene terjatve upnika P. d. d. v stečaju zoper dolžnika. To pa pomeni, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede obstoja tudi te terjatve do dolžnika.

30. Glede na to, da so se vsi uveljavljani ugovori dolžnika zoper obstoj terjatev obeh upnikov izkazali kot materialnopravno neutemeljeni, so terjatve obeh upnikov do dolžnika ugotovljene z dokaznim standardom prepričanja. Ker pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da premoženje dolžnika, s katerim razpolaga, ne dosega vrednosti ugotovljenih obveznosti dolžnika, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je dolžnik trajneje nelikviden, saj skupaj ugotovljene obveznosti dolžnika znašajo 2,208.635,73 EUR. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je podana insolventnost kot materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

31. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): Naknadno je udeležbo v predhodnem postopku priglasil tudi upnik P. d. d. v stečaju Op. št. (2): Lojze Ude: Civilnoprocesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran 116. Op. št. (3): Glej Stojan Cigoj, Komentar o obligacijskih razmerjih, Ljubljana 1984, prva knjiga, stran 255 in Mile Dolenc in ostali avtorji Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, prva knjiga, stran 344. Op. št. (4): Lojze Ude: Civilnoprocesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran 116.