Jedro

Predlagatelj ni poskušal izročiti nasprotnemu udeležencu zneska, ki naj bi predstavljal pravilno obveznost predlagatelja, zato ni pogojev za sprejem denarja v sodni depozit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Vsak udeleženec nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja, da se med redne gotovinske pologe sprejme 177.410,88 SIT. Hkrati je odločilo, da mora predlagatelj povrniti stroške nasprotnemu udeležencu. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji, da bi se denar sprejel med sodne depozite.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je sodišče potrebovalo skoraj tri leta, da je predlog zavrnilo. Edino, kar je naredilo, je bil sklep z dne 7.1.2003, da mora predlagatelj predložiti dokaz o upnikovi zamudi. Dokaz je dokazno sredstvo. Noben postopek ne zahteva, da mora biti dokaz predložen v začetni vlogi. Dokaz je predmet dokaznega postopka. Sodišče gre svojo pot in zapiše, da bo moral predlagatelj vlogo popraviti, ker jo bo sicer zavrglo. To je dobesedno vzorčni primer neznanja. Sodišča dobesedno umirajo od natančnosti. Da bo vsaka faktura podprta z listino, naročilnico, dokumentom in podobno, kar nima nobenega pomena in "izzveni kot večkrat nepoznavanje poravnave obveznosti". Zanimivo je, da je sodišče zavrnilo zahtevek in ga ni zavrglo. Predlagatelj je obrazložil svoje stališče v vlogi z dne 26.2.2003. Poudaril je, kakor se obračunava obveznost in kako je dolžan upravnik izračunati obveznosti posameznim etažnim lastnikom ali najemnikom. Če obveznost ni obračunana, izračunana in dokumentirana, je dolžnik ni dolžan plačati. Dokler ni dokumenta, ni obveznosti plačila. Fakturo in plačilne dokumente izstavlja upnik. Če fakture ni, dolžnik ni dolžan plačati. Če dolžnik zahteva izstavitev pravilnega dokumenta, je upnik v zamudi. Tu nastopi osnova upniške zamude in s tem upravičenost, da upnik položi obveznost v sodni depozit. Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo in zahteval povrnitev pritožbenih stroškov. Predlagal je zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, popolno je ugotovljeno dejansko stanje in tudi materialnopravno je odločitev pavilna. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa v celoti strinja in samo kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožba ponavlja svoja stališča, ki jih je postavila v teku nepravdnega postopka, pretežni del pritožbe pa predstavlja nestrinjanje z načinom, kako je sodišče prve stopnje vodilo postopek.

S pritožbo se je mogoče strinjati, da dejstvo, da predlogu ni bil predložen dokaz o upnikovi zamudi, ne pomeni, da je vloga nepopolna.

Po 170. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP mora predlagatelj v predlogu opisati predmet depozita, navesti, v čigavo korist se depozit polaga, in razloge, zaradi katerih se polaga. Vprašanje, ali je predložen dokaz o upnikovi zamudi oz. ali iz trditev izhaja, da je upnik v zamudi, je torej vprašanje, ki se nanaša na utemeljenost predloga, ne pa na njegovo dopustnost. Treba pa je takoj dodati, da je sodišče prve stopnje očitno ugotovilo, da sklep z dne 7.1.2003 ni bil pravilen, zaradi česar je v izpodbijanem sklepu odločilo vsebinsko. Predlog je zavrnilo in ne zavrglo. Ti pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, medtem ko dolgotrajnost postopka ni pritožbeni razlog.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec kot upnik ni bil v zamudi, zato je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrnilo po 172. čl. ZNP. Pravilno pa je uporabilo tudi določbe 1. odst. 325. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR glede na 1060. čl. Obligacijskega zakonika.

Upnik torej pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Ni spora, da predlagatelj upniku ni ponudil v plačilo zneska, ki naj bi po njegovem predstavljal pravilno obveznost. Če torej ponudbe ni bilo, je nasprotni udeleženec kot upnik ni mogel zavrniti in ne priti v zamudo. S tem, da ni dal listin, za katere predlagatelj misli, da bi jih moral dati, tudi ni preprečil izpolnitve. Prav nobenega razloga ni, da bi predlagatelj ne plačal nasprotnemu udeležencu zneska, za katerega meni, da predstavlja pravilno višino obveznosti. Šele če bi nasprotni udeleženec kot upnik denarja ne hotel sprejeti, bi bilo mogoče govoriti o zamudi in o položitvi pri sodišču. Končno pa sta tako predlog kot pritožba sama s seboj v nasprotju. Tako v predlogu kot v pritožbi namreč predlagatelj istočasno trdi, da obveznosti ni (ker ni pravilnih listin), vendar pa obveznost po njegovem vseeno je, saj hoče denar položiti na sodni depozit. Skratka: ali ni obveznosti, ker ni listin, ali pa obveznost je, vendar drugačna kot misli upnik.

V tem primeru pa ni razlogov, da bi predlagatelj kot dolžnik upniku ne ponudil izpolnitve.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Ko gre za pritožbene stroške, je pritožbeno sodišče odločilo, da trpita vsak svoje glede na določbo 1. odst. 35. čl. ZNP. Stroški odgovora na pritožbo, ki je po 4. odst. 31. čl. ZNP sicer predvidena, v konkretnem primeru niso taki stroški, o katerih bi bilo treba odločati drugače kot po splošnih določbah ZNP, torej po 1. odst. 35. člena ZNP.

Tako je bilo torej neutemeljeno pritožbo treba zavrniti in sklep potrditi (1. odst. 33. čl. ZNP v zvezi s 353. čl. Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s 37. čl. ZNP).