Pojem dejanskega življenja se je izoblikoval v upravno sodni praksi, vsebino temu pojmu pa dajejo okoliščine, ki kažejo na to, kje posameznik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju Republike Slovenije in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti - da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje. Na dejansko življenje kažejo, poleg navzočnosti na določenem ozemlju, tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.
Preselitev zakonca in otrok ne more biti edina okoliščina, ki jo tožena stranka upošteva pri presoji, ali ima oseba v Republiki Sloveniji središče svojih interesov. Tesne vezi med prosilcem in Republiko Slovenijo se ne kažejo zgolj skozi okoliščino, da se je v Republiko Slovenijo priselila tudi prosilčeva družina, temveč je treba upoštevati, da se je prosilec ustrezno asimiliral v okolje, da ima v Republiki Sloveniji zaposlitev, prijateljske in druge socialne vezi, da se podreja pravnemu redu Republike Slovenije in da se pojem središče življenjskih interesov nanaša na prosilčevo dejansko življenjsko osredotočenost v Republiki Sloveniji, torej ali na območju Republike Slovenije opravlja večino svojih pomembnih dejavnosti in življenjskih interesov.
I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-2542/2020-16 (133-08) z dne 26. 11. 2021 odpravi in se zadeva vrne drugostopenjskemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Prvostopenjska odločba
1.S prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Ljubljana tožniku izdala zagotovilo, da bo sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) (1. točka izreka). Odločila je še, da zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je bilo soglasje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije vročeno stranki in da če v tem roku dokaza iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ne predloži, se šteje, da svojo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije umika (2. točka izreka) ter, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).
2.Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik 13. 9. 2020 vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 10. člena ZDRS in da je v zvezi s pogojem iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS vlogi priložil življenjepis in določena listinska dokazila. Ugotovljeno je bilo, da se je v Sloveniji prvič zaposlil septembra 2008 in je z eno prekinitvijo (od 5. 12. 2008 do 13. 5. 2009) neprekinjeno zaposlen, na dan podaje vloge ima v Sloveniji doseženih več kot 10 let pokojninske dobe. Mogoče je utemeljeno sklepati, da tožnik v Sloveniji dejansko živi že več kot 10 let, od tega zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje neprekinjeno, poleg tega večino svojih življenjskih interesov (poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih) uresničuje izključno v Sloveniji, kar kaže na njegovo tesno oziroma trajno vez z državo Slovenijo. Tožnik izpolnjuje tudi pogoj urejenega statusa tujca in pogoj iz 4. točke točke prvega odstavka 10. člena ZDRS in 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Uredba; Ur. list RS, št. 51/07 in 112/09). Z izkazanim dohodkom tožnik preživlja ženo, ki je sicer tudi zaposlena, ter dva mladoletna otroka. Za popolno izpolnjevanje 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa pogoj obvladanja slovenskega jezika za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, je tožnik predložil fotokopijo spričevala Filozofske fakultete, Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, s katerim je izkazal, da je 14. 3. 2018 opravil izpit iz znanja slovenščine na osnovni ravni. Tožnik izpolnjuje tudi pogoj o nekaznovanosti iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS in tožniku tudi ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji (pogoj iz 7. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS). Upravna enota je tudi ocenila, da sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja niti nevarnosti za obrambo države niti ne obstajajo zadržki na področju varnosti države. Tožnik ima v RS plačane tudi vse davke in druge obvezne dajatve. Upravna enota je tako ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje 10. člena ZDRS, razen pogoja iz 2. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Slednji bo izpolnjen kasneje, če bo imenovani podal prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije, pred vročitvijo odločbe o sprejemu v slovensko državljanstvo.
Izpodbijana (drugostopenjska) odločba
3.Drugostopenjski organ (v nadaljevanju tožena stranka) je v postopku revizije z izpodbijano odločbo odpravil prvostopenjsko odločbo (zagotovilo št. 213-244/2020-27) (1. točka izreka), odločil, da se tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo ne ugodi (2. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).
4.Tožnik bi moral dokazati, da dejansko živi v Republiki Sloveniji najmanj od 13. 9. 2009 dalje. Po mnenju tožene stranke je Upravna enota nepopolno ugotovila dejansko stanje glede tožnikovega desetletnega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji.
5.Tožnik je navedel, da je v Slovenijo je prvič prišel 2. 9. 2008 zaradi možnosti zaposlitve, ki je v izvorni državi ni mogel dobiti. Poročil se je zelo mlad, zato je bila žena nekaj časa v Bosni in Hercegovini, ker ni imel zadostnih sredstev. Leta 2013 je dobil prvega otroka in ko je izbral dovolj finančnih sredstev, je ženo in hči pripeljal v Slovenijo, kmalu za tem je žena zanosila z drugim otrokom. Po parih mesecih sta se odločila, da bosta v Sloveniji ostala za vedno, zato je tožnik pričel z iskanjem nepremičnine in ugotovil, da jo ne more kupiti, ker nima državljanstva Republike Slovenije. Tožnikova mati je v Republiko Slovenijo prišla decembra 2016, najprej turistično, nato so urejali dovoljenje za prebivanje in od takrat mati živi v Sloveniji. Žena je imela v Sloveniji od aprila 2017 dalje urejeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, od 29. 5. 2017 do 12. 10. 2017 je uspešno opravila usposabljanje po programu začetna integracija tujcev, 23. 11. 2017 pa je opravila izpit iz slovenskega jezika. Od decembra 2008 do maja 2009 je živel skupaj z očetom v Ljubljani in opravljal priložnostna dela. V Sloveniji je tožnik najprej z očetom, kasneje pa tudi z materjo in s svojo sekundarno družino (z ženo, hčerko in sinom). Od leta 2019 dalje živi v Sloveniji s svojo ženo in otrokoma samostojno. Žena v letih 2012 in 2013 ni prihajala v Republiko Slovenijo zaradi nosečnosti, od avgusta leta 2014 je prihajala na krajše obiske, vse skupaj štirikrat, za dva dni, brez otrok.
6.Tožena stranka je tožnika dne 26. 8. 2021 seznanila z dvomom o tem, da se je njegova žena v Republiko Slovenijo dejansko preselila decembra 2016, glede na to, da iz predloženih dokazil izhaja, da naj bi se v Sloveniji nahajala šele z aprilom/majem 2017. Tožnik je nasprotoval restriktivni razlagi pojma dejanskega življenja in zatrjeval, da pomeni sodba Upravnega sodišča III U 75/2019 neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse v istovrstnih zadevah.
7.Tožena stranka je zaslišala tožnika in njegovo ženo.
8.Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da je od njegove prihoda v Slovenijo v septembru 2008 do približno 2019 živel z očetom; da se je leta 2019 z ženo in otrokoma preselil na sedanji naslov, da je ženo poznal še iz šole in da sta postala par leta 2009; da je žena prišla v Slovenijo skupaj s hčerko konec leta 2016; da so žena, hči in njegova mati prej skupaj živele v BiH na kmetiji; da je do tam štiri ure vožnje z avtomobilom; da je želel v Republiko Slovenijo ženo pripeljati že prej, vendar je bila ženina želja, da ostane v Bosni in Hercegovini zaradi kmetije, ki jo ni želela zapustiti; da se na delo v Republiko Slovenijo nikoli ni vozil dnevno iz Bosne in Hercegovine; da je od septembra 2008 do dejanske preselitve žene v Republiko Slovenijo odhajal v BiH včasih enkrat na mesec (odšel je v petek po službi in se vračal nazaj v nedeljo), včasih dvakrat (odšel je v petek po službi in se vračal nazaj v nedeljo), včasih pa tudi več kot en mesec ni odšel v BiH; da iz Republike Slovenije v zgoraj navedenem obdobju več kot 60 dni ni bil odsoten; da je v BiH odhajal tudi za čas prvomajskih praznikov (maksimalno 2 do 5 dni); da je pred novim letom vzel dopust in potem še en teden po novem letu; da je za čas zimskih dopustov vzel dopust en teden, odvisno od dela, za poletni dopust pa cca dva tedna; da je žena, preden se je preselila v Republiko Slovenijo, prišla dvakrat na obisk in ostala dva do pet dni; da se je v obdobju od septembra 2008 do dejanske preselitve žene in hčerke v Sloveniji izobraževal v zvezi z delom; da je imel v omenjenem obdobju v Sloveniji tudi avto in stroje za delo v službi; da v društva ni bil vključen, je pa s prijatelji igral nogomet; da se je družil največ s prijatelji, s katerimi je delal, in da se z nekaterimi prijatelji pozna že več kot 10 let; da v obdobju od 2008 do dejanske preselitve žene v Republiko Slovenijo v BiH ni imel bančnega računa, življenjskih in drugih zavarovanj, vrednostih papirjev, premičnega in nepremičnega premoženja, ni bil vključen v športne, kulturne in druge povezave in ni ohranjal tesnih in trajnih vezi v BiH, ker so se prijatelji odselili, poročili izven ozemlja BiH.
9.Tožnikova žena je povedala, da sta s tožnikom postala par leta 2009; da je mož leta 2016, nekje septembra 2016, na upravno enoto podal vlogo za združitev družine; da je novembra 2016 najel stanovanje v Šmarju - Sap, nato pa sta s tastom vsa oblačila in posodo pripeljala v Slovenijo; da je dne 4. 12. 2016 v Slovenijo prišla kot turistka in se prijavila na policiji v Grosupljem; da je šla dne 13. 2. 2017 v Sarajevo dvignit dovoljenje za prebivanje (to je bilo prvo dovoljenje za prebivanje) in se še isti dan vrnila v Slovenijo; da je od decembra 2016 do prvega dovoljenja za prebivanje odšla dvakrat v BiH; v Republiko Slovenijo sta se hčerko preselili šele leta 2016, ker je imela v BiH kmetijo in ker je bila premlada in se je bala priti v veliko mesto ter kar naenkrat zamenjati okolje in zapustiti starše; da sta s taščo delali na kmetiji, s katero sta se preživljali in da je glavni razlog, da se v Slovenijo ni preselila hitreje, da se je bala; da so morali pred preselitvijo v Slovenijo prodati vso kmetijsko mehanizacijo, ker so se vsi preselil v Slovenijo (tašča, hči in ona); da je imel tožnik pri delodajalcu nestalni urnik in da je delal tudi ob sobotah, vendar ne ve točno povedati koliko sobat; da se tožnik na delo nikoli ni vozil iz BiH; da je tožnik pred njeno preselitvijo v Slovenijo v BiH prihajal enkrat na mesec, včasih tudi dvakrat, včasih je prišel za praznike, za 1. maj je prihajal za maksimalno tri oz. štiri dni, za čas poletnega dopusta je prišel največ za 7 do 14 dni, za božično-novoletne praznike je bil običajno v BiH največ 7 dni; da je tožnik največ prostega časa preživel v Sloveniji; da če je delal v soboto, se mu ni splačalo priti v BiH; da je imel v Sloveniji prijatelje z gradbišča in očeta; da je pred preselitvijo v RS prišla k možu na obisk cca dvakrat za 2-3 dni, največ do 5 dni; na vprašanje uradne osebe, kaj je moža v obdobju od začetka njune zveze do njene preselitve v Republiko Slovenijo vezalo na Republiko Slovenijo, je navedla, da tožnik ni bil lastnik nepremičnin v Sloveniji, je pa imel v Sloveniji avto, denar in delovne stroje, imel je zdravstveno zavarovanje; s prijatelji je v Sloveniji hodil v gore, v društva s področja športa, kulture pa ni bil vključen; tožnik ima v Sloveniji veliko prijateljev, največ sodelavcev, ohranjal je tudi stike s sorodniki, ki so že takrat živeli v Sloveniji; v BiH v obdobju od začetka njune zveze do njene in hčerkine preselitve v Republiko Slovenijo ni imel odprtega bančnega računa, prav tako ne naložb, ni imel premičnega in nepremičnega premoženja, ni bil vključen v športne, kulturne in druge povezave; na vprašanje uradne osebe, ali je mož v BiH v omenjenem obdobju ohranjal oz. imel tesne in trajne prijateljske in druge socialne vezi (npr. s sosedi, prijatelji, drugo) je izjavila, da niti ne, ker sčasoma postaneš odtujen, tistih pa ur je raje posvetil družini.