Jedro

Določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ ni mogoče upoštevati, ko banka odstopi terjatev D. d.d., ker ZUKSB, kot specialen zakon, določa, da se ob odstopu terjatve na D. d.d. prenesejo tudi vsa zavarovanja in da nimajo učinka pri prenosu premoženja na D. d.d. omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upnico in njenimi dolžniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna priznati, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svojih terjatev po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 059145/6 z dne 15. 12. 2009 ter dodatku št. 0001, dodatku št. 0002 in dodatku št. 0003 v višini 429.000,00 EUR iz zastavljenih nepremičnin (z določenimi ID znaki) last toženke v celoti (točka I izreka), da je toženka dolžna dopustiti plačilo terjatve tožnice v višini 429.000,00 EUR z izvršbo na nepremičnine (z določenimi ID znaki) last toženke v celoti, sicer naj ta sodba nadomesti dolžnost priznanja in poplačila iz točke I in II sodbe (točka II izreka) in da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 9.009,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (oziroma njeno spremembo) ter zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti ter naložitev tožnici dolžnost povrniti toženki vse stroške postopka. Pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi prvič navaja naslednja dejstva: “-” da je prodajalec predmetnih nepremičnin S. d.o.o. že 20. 2. 2008 overil zastavno pogodbo in predlagal vpis v zemljiško knjigo, čeprav je vedel, da je že 18. 2. 2008 predmetne nepremičnine prodal toženki, “-” da je malomarno in brez skrbnosti dobrega gospodarja ter v škodo toženke ravnala kreditodajalka Banka d.d., ki bi, če bi s skrbnostjo strokovnjaka preverila pravno in dejansko stanje nepremičnin, z lahkoto ugotovila, da je bila nepremičnina že odtujena toženki, “-” da je družba S. d.o.o. sklenila zastavno pogodbo in izdala zemljiškoknjižno dovolilo 13. 2. 2008, ko še ni bila lastnica predmetnih nepremičnin in ni imela pravice razpolaganja, ker je bila zemljiškoknjižna lastnica P. d.o.o., oziroma dejansko Banka d.d., kar je v nasprotju z določili Stvarnopravnega zakonika (SPZ), tretji odstavek 141. člena SPZ je kogentna določba, pogodbena stranka zastavne pogodbe mora biti tudi lastnik nepremičnin, če ni istočasno tudi dolžnik, družba P. d.o.o. pa ni bila stranka zastavne pogodbe, zato je zastavna pogodba z dne 13. 2. 2008 nična, “-” da je družba S. d.o.o. ravnala zavržno in namenoma neutemeljeno zastavljala tuje nepremičnine, da bi sebi pridobila premoženjsko korist ter ni imela namena ustanoviti hipoteke na lastnih nepremičninah, obenem pa je namenoma škodovala toženki, takšno ravnanje pa ji je omogočila Banka d.d., da so s takimi ravnanji kršene določb Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti načelo vestnosti in poštenja, načelo skrbnosti in prepovedi zlorabe pravic, zato je zastavna pogodba z dne 13. 2. 2008 nična, ker nima dopustne podlage in je posledično nična tudi vpisana hipoteka.

Teh trditev namreč toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, v pritožbi pa tudi ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno. Zato so vse te pritožbene trditve nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

6. Drži pritožbena trditev, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na ničnost pravnega posla, vendar pa je trditveno in dokazno breme o razlogih za ničnost na pravdni stranki. Toženka pred sodiščem prve stopnje torej ni navedla nobenih pravnorelevantnih dejstev po določbi 86. člena OZ, ki jih mora stranka navesti za uveljavljanje ničnosti pravnega posla.

7. Iz podatkov v spisovnem gradivu in v izpodbijani sodbi povzetih trditvenih podlag pravdnih strank izhaja: “-” da je tožnica trdila, da sta S. d.o.o., kot zastavna dolžnica in Banka d.d., kot upnica, 13. 2. 2008 sklenili Pogodbo o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev, s katero je zastavna dolžnica zastavila svoje nepremičnine (predmetne nepremičnine) in dovolila, da se na teh nepremičninah opravi vknjižba maksimalne hipoteke do zneska 429.000,00 EUR v korist upnice z veljavnostjo do 28. 2. 2018 in so sestavni del te zastavne pogodbe vse bodoče posojilne in kreditne pogodbe, garancije in ostala obligacijska razmerja, ki jih bosta pogodbeni stranki v okviru te zastavne pogodbe še sklenili, “-” da sta Banka d.d. in družba S. d.o.o. sklenili 15. 12. 2009 Pogodbo o kratkoročnem kreditu, s katero je banka dala kreditojemalcu kratkoročni kredit 350.000,00 EUR z rokom vračila 18. 12. 2010 in potem še tri dodatke, in sicer dodatek št. 1 dne 14. 2. 2010, dodatek št. 2 dne 10. 1. 2012 in dodatek št. 3 dne 26. 7. 2012 ter vse te obveznosti vključili v Pogodbo o zastavi nepremičnin in so s tem zavarovane z maksimalno hipoteko, “-” da S. d.o.o. svojih obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem kreditu in treh dodatkih ni poravnala, njene obveznosti na dan 1. 5. 2014 pa znašajo 465.468,88 EUR in obstaja zapadla neporavnana obveznost družbe S. d.o.o. do Banke d.d., v zavarovanje katere je bila na predmetnih nepremičninah ustanovljena maksimalna hipoteka, “-” da je toženka postala lastnica predmetnih nepremičnin na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 18. 2. 2008 in je od 24. 12. 2009 v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica predmetnih nepremičnin, na katerih je bila ustanovljena maksimalna hipoteka, “-” da sta Banka d.d. in D. d.d. (sedaj tožnica) s Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 18. 2. 2015 prenesli na D. d.d., kot prevzemnika, tudi terjatev po prej navedeni Pogodbi o kratkoročnem kreditu vključno s tremi dodatki in je D. d.d. vstopila v pravdo kot nova tožnica namesto prejšnje Banke d.d., “-” da je tožnica priglasila terjatev v stečajnem postopku St 1874/2014 (ki teče zoper družbo S. d.o.o.) 14,319.471,34 EUR in 4,833.335,43 EUR obresti ter stroškov, ki so ji bile tudi priznane v celoti, da je stečajni upravitelj prerekal le terjatev v višini 822.018,17 EUR, ki pa se ne nanaša na z maksimalno hipoteko zavarovano terjatev, “-” da je bil sestavljen notarski zapis in na njegovi podlagi podan predlog zaznambe hipotekarne tožbe in vložen pri sodišču, “-” da je toženka trdila, da je lastnica predmetnih nepremičnin, ki jih je od prodajalca S. d.o.o. pridobila v dobri veri, ker ji je zatrdil, da so bremen proste, da je že plačala celotno kupnino, “-” da je kasneje ugotovila, da je tožnica pri predmetnih nepremičninah vpisala maksimalno hipoteko, čeprav toženka pri ustanovitvi hipoteke ni sodelovala, niti ni bila o njej seznanjena, “-” da je bila toženka očitno prevarana, z zatrjevanim dolgom in maksimalno hipoteko pa nima ničesar, nepremičnine je kupila brez bremen, ugovarjala je neobstoj terjatve, ki je bila zavarovana s hipoteko ter posledično prenehanje maksimalne hipoteke, “-” da toženka ni bila stranka nobene izmed pogodb o zastavi ali posojilnih pogodb, razmerja ji niso znana, tožnica je dolžna izkazati terjatev, ni izkazala, da je pravočasno prijavila v stečaj nad posojilojemalcem terjatev v zatrjevan višini, če je terjatev prenehala v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju podjetij in prisilni poravnavi, je posledično prenehala tudi pravica tožnice do poplačila iz hipoteke.

8. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja ugotovljeno dejansko stanje: “-” da je družba S. d.o.o., kot zastavna dolžnica, 13. 2. 2008 z Banko d.d. sklenila Pogodbo o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev, s katero je družba S. d.o.o. zastavila svoje nepremičnine in dovolila na teh nepremičninah vknjižbo maksimalne hipoteke do najvišjega zneska 429.000,00 EUR v korist Banke d.d. in sklenila 15. 12. 2009 z Banko d.d., kot kreditodajalcem, še Pogodbo o kratkoročnem kreditu v višini 350.000,00 EUR in še tri dodatke k tej pogodbi, “-” da so se obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem kreditu (vključno s tremi dodatki) vključile v Pogodbo o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja terjatev, “-” da je namen zavarovanja obveznosti družbe S. d.o.o. iz kreditne pogodbe in iz Pogodbe o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev, da so sestavni del te zastavne pogodbe vse bodoče posojilne in kreditne pogodbe, garancije in ostala obligacijska razmerja, ki jih bosta pogodbeni stranki v okviru zastavne pogodbe še sklenili, “-” da družba S. d.o.o. svojih obveznosti ob zapadlosti 30. 10. 2012 ni poravnala, iz pregleda stanja terjatev po komitentu na dan 1. 5. 2014 izhaja obveznost družbe S. d.o.o. 465.468,88 EUR, “-” da je družba S. d.o.o. 18. 2. 2008 s toženko sklenila kupoprodajno pogodbo in z njo prenesla lastništvo zastavljenih (predmetnih) nepremičnin na toženko, ki je od 24. 12. 2009 dalje v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica predmetnih nepremičnin, “-” da je bila 20. 2. 2008 pri predmetnih nepremičninah vpisana maksimalna hipoteka v korist upnika Banka d.d. za obveznosti družbe S. d.o.o. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke, da je v času vpisa lastninske pravice v korist toženke na predmetnih nepremičninah (24. 12. 2009) že bila v zemljiški knjigi veljavno vknjižena maksimalna hipoteka v korist Banke d.d., zato je ob upoštevanju nastopa publicitetnega učinka po Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1) neutemeljeno sklicevanje toženke, da ni vedela za vknjiženo maksimalno hipoteko, da je toženka hipotekarni dolžnik ter je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi določbe prvega odstavka 153. člena SPZ in prvega odstavka 78. člena ZZK-1. 9. Iz podatkov v spisovnem gradivu pa izhaja še, da je sodišče prve stopnje s sklepom P 448/2014 z dne 18. 11. 2015 (ki ni bil izpodbijan) ugodilo predlogu D. d.d. (s katerim je toženka soglašala), da vstopi v predmetno pravdo namesto prvotne tožnice Banke d.d. (oziroma kasneje banke-1 d.d.) in da se dovoli sprememba tožbe, kot je to predlagala D. d.d. Iz razlogov v obrazložitvi navedenega sklepa pa je razvidno, da je D. d.d. z Banko d.d. dne 18. 2. 2015 sklenila Pogodbo o potrditvi odstopa terjatev (tudi) iz naslova Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 15. 12. 2009 vključno s tremi dodatki k tej pogodbi (sklenjeni med Banko d.d. in družbo S. d.o.o.). Iz Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 18. 2. 2015 (priloga A28), ki jo je v dokaznem postopku sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo, kar izhaja iz četrtega odstavka na četrti strani obrazložitve izpodbijane sodbe, pa izhaja, da je njen namen prenos vseh stranskih pravic, ki so povezane z odstopljenimi terjatvami do dolžnika S. d.o.o. (iz v točki I navedenih kreditnih pogodb) ter se dovoli prenos zastavnih pravic v zvezi s temi navedenimi terjatvami in se v zemljiško knjigo vpiše prenos maksimalnih hipotek, vknjiženih na podlagi Pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 13. 2. 2008 in zaradi zavarovanja terjatev za znesek maksimalne hipoteke v višini 429.000,00 EUR (med drugimi tudi) na predmetnih nepremičninah.

10. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilen.

Tožnica je hipotekarni upnik na podlagi določb Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB, Uradni list RS, št. 105/2012 in 63/2013). Po določbi 11. člena tega zakona lahko D. d.d. za namensko premoženje, ki ga predstavlja SSB (Sklad za stabilnost bank), pridobi ali z drugimi sredstvi krije tveganja, ki so nastala pred 1. septembrom 2012, zlasti terjatve, vrednostne papirje, izvedene finančne instrumente, pravice in obveznosti iz odobrenih kreditov ali garancij in deležev, v vsakem primeru skupaj s pripadajočim zavarovanjem. Po določbi drugega odstavka 29. člena tega zakona pa je ZUKSB specialen predpis v razmerju do SPZ, zato je v obravnavani zadevi pravno zmotno stališče pritožbe, da maksimalna hipoteka ni prenosljiva. Določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ ni mogoče upoštevati, ko banka odstopi terjatev D. d.d., ker ZUKSB, kot specialen zakon, določa, da se ob odstopu terjatve na D. d.d. prenesejo tudi vsa zavarovanja in da nimajo učinka pri prenosu premoženja na D. d.d. omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upnico in njenimi dolžniki.

Res je toženka v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2015 in na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da tožnica ni predložila listin, ki so podlaga zahtevku, ker je predložila le Pogodbo o potrditvi odstopa (priloga A28), vendar v nadaljevanju na prvem naroku in tudi na zadnjem naroku toženka ni prerekala tožničine trditve, da Pogodba o potrditvi odstopa v celoti dokazuje prenos terjatev s stranskimi pravicami Banke d.d. na D. d.d. in da nasprotuje navedbam toženke, da je za dokaz obstoja prenosa terjatve potrebno predložiti Pogodbo o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank z dne 18. 12. 2014. Glede na zgoraj navedene določbe ZUKSB za dokazanost obstoja prenosa terjatve tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča Pogodba o potrditvi odstopa terjatev in je neutemeljena nasprotna pritožbena trditev. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnica veljavno maksimalno hipoteko na predmetnih nepremičninah.

11. Ne drži pritožbena trditev, da tožnica ni prerekala toženkinih trditev o tem, da je žrtev in oškodovanka, da je predmetne nepremičnine kupila v dobri veri in ni vedela za podlo ravnanje dolžnika o zastavi in obremenitvi predmetnih nepremičnin. Te njene navedbe je (prvotna) tožnica prerekala v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2015 (navedbe pod točko VI). Te navedbe pa sicer niso pravno upoštevne v predmetnem postopku, saj z njimi toženka smiselno utemeljuje napake volje in s tem izpodbojnost kupoprodajne pogodbe z dne 18. 2. 2008, sklenjene z dolžnikom S. d.o.o. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa toženka ni zatrjevala, da je kupoprodajno pogodbo izpodbijala v pravdi, ne more pa uspeti v tem pravdnem postopku z uveljavljanjem razlogov za izpodbojnost kupoprodajne pogodbe.

12. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1 pravilno presodilo, da je neutemeljeno sklicevanje toženke, da ni vedela za obstoj maksimalne hipoteke na predmetnih nepremičninah. Nihče se namreč ne more sklicevati na to, da ni poznal pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiško knjigo. Sicer pa ta navedba v predmetni pravdi ni pravno upoštevna, ker ni predmet presoje veljavnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene med toženko in S. d.o.o. 13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožbeni, oziroma sodbeni izrek ni pravilen. V točki I izreka izpodbijane sodbe je določena višina terjatve, v točki II izreka pa je določena dolžnost toženke dopustiti plačilo terjatve v določeni višini z izvršbo na določene nepremičnine.

14. Glede na obrazloženo so ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi ugotovljena pravilno. Sodišče prve stopnje pa kljub temu, da je obravnavalo in izvedlo dokaz z vpogledom in branjem listine v prilogi A 28, le-te ni presodilo, je pa na podlagi določbe tretje alineje 358. člena ZPP to storilo pritožbeno sodišče, saj sta pravdni stranki imeli možnost obravnavanja tega dokaza pred sodiščem prve stopnje.

15. Glede na dejanske ugotovitve je toženka hipotekarna dolžnica, ker je zemljiškoknjižna lastnica z maksimalno hipoteko obremenjenih nepremičnin, tožnica pa je hipotekarna upnica in je upravičena zahtevati, da je toženka dolžna priznati, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih določenih nepremičnin in dopustiti poplačilo tožničine terjatve z izvršbo na te nepremičnine. Toženkina obveznost je dopustitev, da se tožnica iz zastave poplača, to obveznost pa ji nalagajo določbe 153. člena SPZ.

16. Toženka odločitve o stroških pravdnega postopka ni konkretizirano izpodbijala.

17. Glede na vse obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva, ki jih je moralo ugotoviti za pravilno uporabo materialnega prava. Materialno pravo je tudi pravilno uporabilo, res pa je, da ni navedlo določb ZUKSB, ki so podlaga za presojo spornega dejstva, da je tožnica hipotekarna upnica, da so predmetne nepremičnine obremenjene z maksimalno hipoteko do zneska 429.000,00 EUR.

18. Pritožba ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da znaša na dan 1. 5. 2014 obveznost družbe S. d.o.o., ki ni poravnana, 465.468,88 EUR.

19. Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalen, saj pritožba ne pojasni, katera odločilna ugotovljena dejstva so v nasprotju z listinami, niti ne pove, v nasprotju s katerimi listinami. Na to bistveno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena še s katero drugo od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

20. Glede na obrazloženo pritožba ni izpodbila pravilnosti ugotovljenega dejanska stanja, prav tako je neutemeljen pritožbeni razlog zmotna uporaba materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo, kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).