Jedro

S trditvijo, da so bile premalo upoštevane olajševalne okoliščine in tudi okoliščine, zaradi katerih naj bi kaznivi dejanji storil, obsojenec izpodbija primernost izrečene kazni, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obs. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v L., enote v L., z dne 28.9.1994, je bil obs. M.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa ropa po čl.168/I KZ-77 v zvezi s čl.19 KZJ ter kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po čl.53/I KZ-77. Z upoštevanjem posamezno določenih kazni 2 let zapora mu je bila po čl.48/II tč.3 KZJ izrečena enotna kazen 3 let in 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 7.8.1994 od 5.30 ure dalje. VSL je s sodbo z dne 22.11.1994, zavrnilo pritožbi obsojenca in javnega tožilca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni M.K., ki prestaja kazen v KPZ D., je dne 26.9.1995 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da VS RS obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pristojnemu sodišču, ki naj mu po novem kazenskemu zakoniku, ki je pričel veljati 1.1.1995, izreče bistveno milejšo kazensko sankcijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po I.odstavku 420.člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP) se sme zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po II. odstavku 420.člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojenec sicer v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi vseh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz II.odstavka 371.člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost izrečene kazenske sankcije. Kršitev kazenskega zakona pa je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, in ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni.

V sicer dokaj obsežni zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec, čeprav uveljavlja tudi razlog kršitve kazenskega zakona, ni navedel, na kakšen način naj bi bil kršen kazenski zakon. S trditvijo, da so bile premalo upoštevane olajševalne okoliščine in tudi okoliščine, zaradi katerih je kaznivi dejanji storil, obsojenec izpodbija primernost izrečene kazni, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Kazni, določeni obsojencu za posamezni kaznivi dejanji, pa sta bili določeni v okviru zagroženih kazni za kaznivi dejanji, prav tako pa je bila obsojencu izrečena enotna kazen s pravilno uporabo določila 3.točke II.odstavka 48.člena KZJ, tako v tej zvezi kazenski zakon ni bil kršen.

V zvezi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti prepisal določilo 11.točke I.odstavka 371.člena ZKP, edina okoliščina, seveda če bi bi bila podana, ki bi utegnila predstavljati bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3.točki I.odstavka 371.člena, pa je po obsojenčevi trditvi v tem, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker se njegova zagovornica, postavljena po uradni dolžnosti, zoper sodbo ni pritožila. Vendar tudi ta kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Obtožencu je bila ob vložitvi obtožnice določena zagovornica po uradni dolžnosti. Zagovornica je tudi bila navzoča na glavni obravnavi, na kateri se je v končni besedi, upoštevaje, da je obsojenec izvršitev kaznivih dejanj priznal, zavzela, da naj sodišče pri izreku kazni upošteva olajševalne okoliščine, in sicer njegovo mladost, njegove težke življenjske razmere, saj očeta ni poznal, pri materi pa je živel le do 3 leta starosti, da je bil v času storitve kaznivih dejanj vinjen ter njegovo priznanje, obrazložila pa je tudi, zakaj predlagani varnostni ukrep izgona iz države, ki ga je predlagal javni tožilec, ne bi bil primeren. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da se je obsojenec z njenim izvajanjem strinjal. Zato ni mogoče pritrditi obsojencu, da je bila s tem, ker se zagovornica zoper sodbo ni pritožila, kršena njegova pravica do obrambe, zlasti še, ker obsojencu varnostni ukrep izgona tujca iz države ni bil izrečen. Obsojenec pa se je zoper sodbo pritožil le zaradi odločbe o kazni, njegovo pritožbo, kakor tudi pritožbo javnega tožilca, ki se je zavzemal za izrek strožjih posameznih kazni in tudi enotne kazni zapora ter za izrek varnostnega ukrepa izgona tujca iz države, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

S tem, ko obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi moralo sodišče zato, ker je kaznivi dejanji storil v vinjenem stanju, odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke, pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa navedenega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Sicer pa je potrebno v zvezi s tem še pripomniti, da obsojenec v svojem zagovoru ni omenjal, da bi bile njegove zavestne in voljne sposobnosti kakor koli prizadete. Psihiatrični pregled obtoženca pa se je po določilu I.odstavka 258.člena ZKP-77 odredil le tedaj, če je nastal sum, da je pri obtožencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti prištevnost izključena ali zmanjšana.

VS RS je ugotovilo, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo (426.člen ZKP).