Jedro

Toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov, ampak je (takrat še v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) predlagala samo zaslišanje strank, in sicer v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami v smeri tako imenovane nevednosti (op. da ni bilo predložene verodostojne listine oziroma listine, ki bi bila verodostojna; da mora tožnica izkazati temelj in višino terjatve; ipd...). Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno uporabilo 488. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP ter ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je preprosto sledilo neprerekanim oziroma nekonkretizirano prerekanim navedbam tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo skupaj 4.146,50 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje in se na tem mestu ne povzemajo, ter (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe povrniti 717,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi (sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) II Ips 201/2015) navaja, da je sodišče prve stopnje, ker ni upoštevalo toženkinih dokazov, kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS) in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Toženka je predložila dokaze, ki izkazujejo, da tožnica ni izvedla storitve ogrevanja, kar je sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo. Gre za ravnanje v nasprotju z 8. členom ZPP (glej odločbo VSRS III Ips 68/2014). Zmotno je ugotovljeno, da je bila toženki dejansko dobavljana toplotna energija, čeprav o tem in o porabi ni bilo predloženih dokazov. Obveznost dokazovanja dejanskega stanja je na stranki, ki nekaj zahteva (glej odločbo VSRS II Ips 236/2012). To pomeni, da bi morala opravo storitve in njeno koriščenje izkazati tožnica. Toženka je v celotnem obdobju uporabljala lastni sistem ogrevanja, kar pomeni, da tožnica ni izpolnila svoje domnevne obveznosti. Toženka je ta dejstva ustrezno dokumentirala, a jih sodišče ni upoštevalo. Sodišče je svojo odločitev oprlo na Sistemska obratovalna navodila (SON) in ni upoštevalo posebnosti konkretnega primera. Nujno je treba upoštevati dejansko podlago primera in ne slepo aplicirati splošne predpise (glej odločbo VSRS III Ips 37/2016), ki ne ustrezajo dejanskim okoliščinam. Sklicevanje na 60. in 61. člen SON se ne more uporabiti v primeru, ko toplotna energija dejansko ni bila dobavljena in uporabljena, saj bi to pomenilo kršitev 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toženka v dokaz svojih navedb predlaga izvedenca s področja ogrevalnih sistemov, ki bo potrdil, da toženka ni koristila storitev, in pisno korespondenco med strankama, ki dokazuje, da toženka ni naročila tožničinih storitev (že v spisu).

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa opredeljuje do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje (arbitrarno in neenakopravno) ni upoštevalo toženkinih "dokazov". Toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov, ampak je (takrat še v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) predlagala samo zaslišanje strank, in sicer v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami v smeri tako imenovane nevednosti (op. da ni bilo predložene verodostojne listine oziroma listine, ki bi bila verodostojna; da mora tožnica izkazati temelj in višino terjatve; ipd...). Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno uporabilo 488. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP (glej odločbo sodišča prve stopnje) ter ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je preprosto sledilo neprerekanim oziroma nekonkretizirano prerekanim navedbam tožnice. Posledično ni prišlo do zatrjevanih kršitev 22. člena URS, 6. člena EKČP in 8. člena ZPP ter do neupoštevanja sodne prakse.

7.Dejansko stanje je bilo torej ugotovljeno na podlagi tožničinih trditev, zato so neutemeljeni očitki v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (op. podkrepljeni s sklicevanjem na sodno prakso v pravno povsem drugačnem primeru (dodelitev otroka, stiki in preživnina)), da bi morala tožnica dejansko izkazati, da je storitev opravila in da je toženka energijo koristila. Da toženka uporablja lastni sistem ogrevanja, je bilo izpostavljeno le kot s strani toženke zatrjevani razlog za nepodpis pogodbe o dobavi toplotne energije, ki ga je v dopolnitvi tožbe omenila tožnica. Medtem ko je pritožbena navedba, da je toženka v celotnem obdobju uporabljala lastni sistem ogrevanja in da je predmetno dokumentirala, vendar tega sodišče ni upoštevalo, nedopustna in posledično neupoštevna pritožbena novota (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Tega toženka na prvi stopnji sojenja ni zatrjevala in izkazovala, medtem ko v pritožbi z ničemer ne pojasni, zakaj predmetno prvič izvaja šele na drugi stopnji sojenja (op. zatrjevane dokumentacije k pritožbi nenazadnje niti ne predloži). Posledično tudi do zatrjevane napačne uporabe materialnega prava, ki je podkrepljena s sklicevanjem na povsem drugačno zadevo VSRS III Ips 37/2016 (op. gre za zadevo v zvezi z vprašanji insolvenčnega prava), ni prišlo.

8.Nedopustni in posledično neupoštevni pritožbeni novoti (glej 337. člena ZPP) sta tudi predloga za angažiranje izvedenca s področja ogrevalnih sistemov in sklicevanje na nekakšno pisno korespondenco med strankama, ki naj bi se že nahajala v spisu, pa je nenazadnje niti ni v spisu niti ni predložena k pritožbi.

9.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10.Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.