Up-47/96

21.3.1996

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi H.G.O. iz G., sedaj v priporu, ki jo zastopa M.L., odvetnica v K. na seji dne 21. marca 1996

o d l o č i l o :

1.Sklep Višjega sodišča v Ljublljani št. Kp 145/96 z dne 7.2.1996 in sklep Okrožnega sodišča v Kranju št K 5/96 z dne 2.2.1996 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Kranju, ki mora odločiti v 24 urah.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica je dne 23.2.1996 vložila ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju o podaljšanju pripora. Pritožnica meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ne obstaja več in predlaga, da se pripor odpravi. V ustavni pritožbi uveljavlja kršitev ustavne pravice do osebne svobode. Nadaljne bistvene navedbe so:

-V času, ko naj bi storila kaznivo dejanje, je bila pod vplivom alkohola in zdravil in je bila njena sposobnost razumske presoje in obvladovanja (na podlagi mnenja izvedenca psihiatra dr. L.) bistveno motena; takšno ugotovitev je potrdil tudi izvedenec dr. B.Š. na glavni obravnavi dne 31.1.1995.

-Do osvetlitve okoliščin tragičnega dogodka in pritožničine duševnosti je prišlo šele na glavni obravnavi; državno tožilstvo in razpravljajoči senat sta se strinjala, da je bistveno zmanjšano prištevnost povzročil sočasni vpliv alkohola in zdravil.

-Sedaj, ko pozna učinek zdravila "Phemiton" in ji ga tudi ni treba jemati, ker se je ugotovilo, da nima epilepsije, do sočasnega jemanja zdravila in alkohola sploh ne more več priti in ni nevarnosti, da bi ponovila kaznivo dejanje.

-Njeno zdravljenje alkoholizma v letu 1987 je bilo uspešno in je tudi vestno opravljala delo medicinske sestre; šele v drugi polovici leta 1995 je zaradi moževega odtujevanja in njegove zveze z drugo žensko ponovno občutneje posegla po alkoholu.

-Zaradi pripora ne more izvrševati svojih materinskih dolžnosti in njena otroka, stara 8 in 11 let, sta zato zelo prizadeta.

2.Okrožno sodišče v Kranju je na glavni obravnavi dne 2.2.1996 s sklepom št. K 5/96 pritožnici podaljšalo pripor iz razloga ponovitvene navarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP. Iz sklepa je razvidno, da je sodišče pritožnico po končani glavni obravnavi spoznalo za krivo kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi s drugim odstavkom 16. člena KZ in ji izreklo kazen 5 let in 6 mesecev zapora. Kot okoliščine, ki naj bi opravičevale priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je upoštevalo, da naj bi storila eno najhujših kaznivih dejanj ter pa pritožničino osebnost - njeno vdanost alkoholu.

3.Sodišče ugotavlja, da je pritožnica že skoraj desetletje vdana alkoholu in da je bila njena odvisnost od alkohola vzrok za nesoglasja med njo in pokojnim možem. Kot okoliščino, ki kaže na pritožničino vdanost alkoholu je sodišče še upoštevalo, da je bila tudi v času storitve kaznivega dejanja intoksicirana ter da je dne 7.10. 1995 povzročila prometno nesrečo. V krvi je imela 2,15 promila alkohola. Po oceni sodišča bi pritožnica kot oseba, ki ji ni neznano področje medicine, morala tudi vedeti za škodljiv učinek zdravila "Phemiton" v kombinaciji z alkoholom.

Na podlagi navedenih okoliščin sodišče zaključuje, da gre pri pritožnici za nestabilno osebnost, ki jo je "zaradi njenih značajskih lastnosti in njene nepredvidljivosti, ki so se kazale že od prvega zdravljenja dalje, potrebno oceniti kot nevarno za ponavljanje kaznivih dejanj zoper življenje in telo."

4.Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pritožbo pritožničine zagovornice zoper zgoraj navedeni sklep o podaljšanju pripora kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da gre pri pritožnici za "osebnost, ki je v tolikšni meri nestabilna, da jo je treba oceniti kot nevarno za ponavljanje kaznivih dejanj, tudi zoper življenje in telo". Menilo je, da zbrani podatki, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, dovolj jasno kažejo, da gre pri pritožnici "za labilno osebnost, nagnjeno k alkoholizmu, zaradi česar je precej nestabilna."

5.Ustavna pritožba je bila poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Poslalo je na vpogled kazenski spis št. K 5/96.

B.

6.Ustavno sodišče je na seji senata dne 12.3.1996 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.

7.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Kranju št. K 5/96.

8.Ustava v prvem odstavku 20. člena določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

9.Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št.63/94 in 70/94, v nadaljevanju: ZKP) v 3. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje, ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ustavno sodišče je v dosedanjih odločbah, s katerimi je odločalo o ustavnih pritožbah v zvezi s pripori (Up-57/95, Up-74/95 Up-75/95, Up 123/95), opredelilo določena merila, po katerih je v skladu z ustavnimi določbami in določbami ZKP dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ustavno sodišče je v navedenih odločbah sprejelo načelno stališče, da mora sodišče ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na življenskih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le bojazen), da bo prav obdolženi morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Posebej je poudarilo, da mora sodišče pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi in njegovo dotedanje življenje.

10.Pripor zaradi ponovitvene nevarnosti je dopusten le, če je neogibno potreben za varnost ljudi. Na neogibno potrebnost pripora zaradi varnosti ljudi se lahko sklepa le iz nevarnosti, ki izhaja iz okoliščin že storjenega kaznivega dejanja.

11.Pritožnica je bila s sodbo, ki še ni pravnomočna, spoznana za krivo kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika, ki na bi ga storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Izrečena ji je bila kazen petih let in šest mesecev zapora. Pri pritožnici torej obstaja visoka stopnja verjetnosti, da je bila storila kaznivo dejanje umora in le iz okoliščin storitve tega kaznivega dejanja je mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost. Od pritožnice lahko grozi le taka nevarnost za ljudi, ki je v smiselni vzročni zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, za katerega teče zoper njo kazenski postopek. Sama teža kaznivega dejanja, pa čeprav gre za umor, ne more biti podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti obdolženke kot razlogu za pripor.

Sodišči sta pri ugotovljanju ponovitvene nevarnosti poleg teže storjenega kaznivega dejanja upoštevali le eno izmed okoliščin, ki je v vzročni zvezi s storjenim kaznivim dejanjem, to je pritožničino vdanost alkoholu, ne da bi kakorkoli presojali tudi druge okoliščine storitve kaznivega dejanja.

Kakor je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, izpodbijanih sklepov in psihiatričnega mnenja so obstajala med pritožnico in njenim možem številna in globoka nesoglasja, ki so trajala že več let. Nikjer ni razvidno, da bi bila pritožničina vdanost alkoholu izključni vzrok teh nesoglasij.

Po mnenju izvedenca psihiatra je bila osnova pritožničinega tragičnega dejanja neskladnost v zakonu. Njena odvisnost od alkohola je situacijo v zakonu še dodatno zapletla. Zgolj iz ugotovitve, da je pritožnica vdana alkoholu, se ne da utemeljeno sklepati, da obstaja realna nevarnost, da bi pritožnica na prostosti storila kakšno kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Pritožnica še ni bila nikoli kaznovana zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Prav tako v spisu ni podatkov, da bi kdaj komurkoli grozila z napadom na življenje in telo. Do storitve kaznivega dejanja je prišlo na podlagi prepleta številnih specifičnih okoliščin. Splošna trditev, da obstaja pri pritožnici nevarnost ponovitve kaznivega dejanja zoper življenje in telo, in odreditev pripora na podlagi take ugotovitve je v nasprotju z prvim odstavkom 20. člena Ustave. Iz okoliščin storjenega kaznivega dejanja, iz osebnosti obdolžene osebe in iz njenega prejšnjega življenja mora izhajati realna, na življenjskih izkušnjah utemeljena nevarnost ponovne storitve istovrstnega ali drugega kaznivega dejanja, ki sodi v isti zakonsko varovani objekt kazenskopravnega varstva.

12.Ustavno sodišče zato sodi, da v sklepih, navedenih v izreku te odločbe, sodišči pri podaljšanju pripora pritožnici nista upoštevali ustavnih in zakonskih določb, kakor tudi ne stališč, ki jih je sprejelo Ustavno sodišče v svojih odločbah, navedenih v 9. točki te obrazložitve, s katerimi je odločalo o priporu.

Zato je navedena sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo pristojnemu sodišču, ki bo pri ponovnem odločanju moralo upoštevati razloge te odločbe. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94, v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče za novo odločanje o priporu pritožnice določilo rok 24 ur.

C.

13.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: Predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jerovšek.

Predsednik dr. Tone Jerovšek