Jedro

12.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala odpoved in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da zaradi spremenjenih navad gostov in s tem povezanimi zahtevami po reorganizaciji nima več potrebe po zaposlovanju delavcev na delovnem mestu krupje za polni delovni čas - na katerem je bila zaposlena tožnica, temveč zgolj za krajši delovni čas in praviloma med vikendi). Tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, kot je v tej zadevi že odločilo Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da na podlagi enakih razlogov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.

Izrek

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici za sestavo odgovora na pritožbo priznalo priglašenih 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Tožnica pa ni upravičena do povračila stroška za posvet s stranko, saj je ta zajet v že priznanih stroških.

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

-------------------------------

1.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo Pdp 425/2023 z dne 26. 9. 2023 zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje XX Pd 47/2022 z dne 30. 5. 2023, s katero je to v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2022 ter posledično zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Vrhovno sodišče RS pa je nato s sodbo in sklepom VIII Ips 8/2024 z dne 27. 3. 2024 ugodilo reviziji tožnice in spremenilo sodbo sodišča prve in druge stopnje tako, da je ugotovilo, da tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2022 delovno razmerje pri toženki ni prenehalo; glede odločitve o preostalih zahtevkih pa je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Npr. sodba VSRS VIII Ips 47/2020.

2.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006 ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 19. 11. 2022 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji izročiti prepis prijave. Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo, kot bi jo prejemala, če bi delala, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe; ter ji plačati še regres za letni dopust, poslovno uspešnost, praznične ure "KPU" in pogodbeno kazen, vse v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, ter ji izročiti pisni obračun plač in drugih plačil. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor toženke. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

3.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v delu izreka sodbe, ki se nanaša na poslovno uspešnost in pogodbeno kazen, napačno navedlo, da zakonske zamudne obresti tečejo od bruto zneska. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna reintegrirati tožnico na delovno mesto krupje za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da ne obstojijo objektivne in subjektivne okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je sicer ugotovilo, da pri toženki obstaja skupina krupjejev, ki so zaposleni za polni delovni čas, in da toženka krupjeje dejansko potrebuje. Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da potrebuje krupjeje za polni delovni čas. Toženka je namreč ves čas zatrjevala, da potrebuje krupjeje le za krajši delovni čas. Njene navedbe potrjujejo vsi izvedeni dokazi. Sodišču prve stopnje očita, da je poseglo v njeno organizacijsko sfero in preseglo sodno pristojnost. Organizacija poslovanja namreč ni predmet sodne presoje. Sodišče prve stopnje jo s svojo odločitvijo sili v ponovno podajo odpovedi. Nadalje je sodišče prve stopnje spregledalo ključno subjektivno okoliščino v prid sodni razvezi, in sicer, da je tožnica pripravljena delati pri toženki zgolj polni delovni čas. Iz njene izpovedbe namreč izhaja, da se ji zdi nemoralno delati krajši delovni čas 30 ur na teden. Poudarja, da nima potrebe po delu tožnice za polni delovni čas. Navaja še, da je sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek in da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je glede plače za mesec maj 2024 razsodilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od 16. 5. 2024, čeprav jih je tožnica za ta mesec zahtevala od 15. 6. 2024 dalje. Takšna odločitev nasprotuje tudi razlogom izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožnici priznalo obresti od 16. dne za pretekli mesec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v delu, ki se nanaša na reintegracijo, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zveza:

5.Pritožba ni utemeljena.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 118, 118/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 328, 328/1, 350, 350/2, 353

6.Toženka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006, ki ji je bila nezakonito odpovedana. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati. Na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) lahko sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na predlog delavca ali delodajalca, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec ne more zagotoviti delavcu ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ne obstojijo ne objektivne ne subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, za katero se zavzema toženka.

7.Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala odpoved in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da zaradi spremenjenih navad gostov in s tem povezanimi zahtevami po reorganizaciji nima več potrebe po zaposlovanju delavcev na delovnem mestu krupje za polni delovni čas - na katerem je bila zaposlena tožnica, temveč zgolj za krajši delovni čas in praviloma med vikendi). Tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, kot je v tej zadevi že odločilo Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da na podlagi enakih razlogov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da niso podani niti subjektivni razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe, da tožnica ni pripravljena opravljati dela na delovnem mestu krupje za čas 30 ur na teden, so nepomembne, saj se bo vrnila na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, to je za polni delovni čas 40 ur na teden.

Pridruženi dokumenti:*

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo sodno pristojnost. Odločalo je namreč o reintegracijskem tožbenem zahtevku in s tem v zvezi o predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar vse sodi v pristojnost odločanja sodišča prve stopnje. Držijo pritožbene navedbe, da je organizacija poslovanja v pristojnosti toženke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni odločalo o organizaciji poslovanja toženke, pač pa o zahtevku, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bili podani razlogi za vnovično odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa presegajo ta spor. Toženka s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more obiti predpisanega postopka odpovedi te pogodbe iz poslovnega razloga.

10.Nadalje pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v delu izreka sodbe, ki se nanaša na plačilo poslovne uspešnosti in pogodbene kazni, napačno navedlo, da zakonske zamudne obresti tečejo od bruto zneska. Novejša sodna praksa1 je namreč že presegla večletno sodno prakso, da je delavec upravičen zgolj do plačila neto zneska obračunanega od bruto zneska ter da je posledično upravičen zgolj do zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov. Upoštevaje stališča novejše sodne prakse je ključnega pomena, da se sodnik v delovnem sporu ne ukvarja z vprašanjem davkov in prispevkov, saj gre za pristojnost upravnih organov, in zato ne odloča o dolžnosti obračuna in plačila davkov in prispevkov. Takšno stališče ob bruto sistemu prejemkov obenem pomeni, da ima delavec v delovnem sporu pred delovnim sodiščem pravico zahtevati plačilo plače ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja v celoti. Plača delavca je vedno bruto znesek, ne glede na to, da jo mora delodajalec obračunati in del plačati za davke in prispevke. Posledica takšnega stališča je, da lahko delavec zahteva zakonske zamudne obresti od zneska plače oziroma drugega prejemka iz delovnega razmerja, torej od bruto zneska. Delodajalec je v zamudi z izplačilom plače in drugih prejemkov od njihove zapadlosti - zapade pa ne le neto izplačilo, temveč celoten (bruto) znesek njegove plače ali drugih prejemkov.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

11.Pritožba pa sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe, v delu, ki se nanaša na plačo za mesec maj 2024, napačno navedlo, da tečejo zakonske zamudne obresti od 16. 5. 2024 dalje. Vendar pa navedeno ne predstavlja v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka, pač pa zgolj očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi s popravnim sklepom v skladu s prvim odstavkom 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od 16. dne v mesecu za plačo oziroma nadomestilo plače preteklega meseca (za mesec maj 2024 torej od 16. 6. 2024), kot je tožnica tudi zahtevala.