Jedro

Tožniku je bila zavarovalna doba, dopolnjena v Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini. Zahtevek za preračun starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bil pravnomočno zavrnjen, ker tožnik na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnil pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato se pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje in ostane obveznost Bosne in Hercegovine. Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine je zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 5. 3. 2014 in odločbe št. ... z dne 18. 6. 2014, priznanje pravice do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 7. 2013 dalje, naložitev tožencu izdajo odločbe o odmeri te pokojnine in izplačilo njenih že zapadlih zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska pokojnine, ter na povrnitev stroškov postopka.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zadevi gre za pravno vprašanje uporabe določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum). Sodišče se o njegovih navedbah sploh ni izreklo, zato je zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sporazum ne more posegati v ustavno pravico do socialne varnosti in zasebne lastnine, zato se 37. člen Sporazuma ne more uporabljati za konkretno dejansko stanje oziroma okoliščine, ki so nastale šele po začetku njegove veljavnosti. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-770/2006 z dne 27. 5. 2009. Stališče, da sporazum določa, kateri nosilec zavarovanja naj bi izplačeval pokojnino, pri čemer zavarovancu ne dopušča nobene izbire, pomeni nedopustno poseganje v pravico zavarovanca iz 33. člena Ustave RS. Kršena pa sta tudi 13. in 14. člen Ustave RS. Več kot 22 let je plačeval prispevke v Sloveniji. Samo to, da je predhodno že uveljavil pokojnino v Bosni in Hercegovini, pa ne more biti razlog za nepriznanje pravice do izbire oziroma do slovenske starostne pokojnine. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Očitek tožnika v pritožbi, da se sodišče prve stopnje do njegovih navedb, pri čemer konkretno ne pojasni, do katerih, ni opredelilo, zaradi česar naj bi bila podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti. Obrazložena je z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. S tem, ko tožnik uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, pravzaprav uveljavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Do zgolj pavšalne pritožbene trditve, da se sodišče ni opredelilo do navedb, pa se ni mogoče niti določno opredeliti.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 18. 6. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2014, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Sporno je, ali ima tožnik, državljan Bosne in Hercegovine, kateremu je bila za slovensko zavarovalno dobo starostna pokojnina že priznana v Bosni in Hercegovini, za preračun pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP, št. 10/2008; v nadaljevanju: Sporazum) pa pogoji niso izpolnjeni, pravico do starostne pokojnine.

8. Odločitev toženca je sodišče prve stopnje sprejelo. Zavzelo je stališče, da tožnik te pravice pri tožencu ne more uveljaviti, ker mu je bila zavarovalna doba, dopolnjena v Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini. Prevedba starostne pokojnine je bila pravnomočno zavrnjena, ker tožnik na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnil pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato se pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje in ostane obveznost Bosne in Hercegovine.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in glede na pritožbene navedbe dodaja naslednje.

10. Vrhovno sodišče RS(1) je v podobnih primerih, ko je šlo za uveljavljanje drugovrstne pokojnine pri tožencu po tem, ko je bila pokojnina ene vrste pri tujem nosilcu zavarovanja za isto zavarovalno dobo že priznana, že večkrat odločalo. Opredelilo se je tako do določb Ustave RS in odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-770/2006 z dne 27. 5. 2009, kot tudi do izbirne pravice iz 2. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Od 1. 1. 2013 dalje veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) izbirno pravico ureja v 2. odstavku 109. člena.

11. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS tako izhaja, da lahko mednarodne pogodbe na področju socialnih zavarovanj na specifični način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi, vključno z lastninskimi vidiki teh pravic. Sporazum je glede priznavanja pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanja izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice izrecno sklicuje. Veljavnost 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 o izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi je s Sporazumom izključena. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma lahko upoštevajo stališča, zavzeta v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-770/2006 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta izpred časa uveljavitve sporazuma.

12. Očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje s tolmačenjem določb Sporazuma kršilo 13., 14., 33. in 50. člen Ustave RS so zato neutemeljeni. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na ustavno odločbo št. Up-770/2006 in neutemeljeno vztraja pri pravici do izbire pokojnine.

13. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v že omenjenih podobnih primerih, izhaja tudi, da po uveljavitvi Sporazuma na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila upoštevana pri priznanju pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, pri tožencu ni mogoče uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Po prepričanju pritožbenega sodišča je takšno sodno prakso potrebno upoštevati tudi v tem primeru, ko tožnik pri tožencu uveljavlja istovrstno pokojnino.

14. V obravnavanem primeru je bila tožniku z odločbo z dne 26. 3. 2009 pri bosanskem nosilcu pokojninskega zavarovanja priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 7. 2000 dalje, pri čemer je bila upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba v skupnem trajanju 22 let, 8 mesecev in 9 dni. Tožniku je bila tako pri priznanju pravice do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini, ki mu je bila priznana še pred uveljavitvijo Sporazuma, to je pred 1. 7. 2008, nedvomno upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Ker mu je bila starostna pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v Bosni in Hercegovini priznana že pred uveljavitvijo Sporazuma, je potrebno za takšne primere uporabiti 37. člen Sporazuma, ki v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojen nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena Sporazuma pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostane dajatev, torej že priznana pokojnina, obveznost pogodbenice, ki jo je priznala.

15. Postopek prevedbe starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma je že pravnomočno končan. Toženec je zahtevo za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine po tej določbi dokončno zavrnil, ker tožnik na dan 1. 7. 2008 ni izpolnjeval pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine. Takšna odločitev toženca je bila potrjena najprej s sodbo sodišča prve stopnje(2) , nato pa še s sodbo pritožbenega sodišča(3). To pomeni, da je toženec glede priznanja pravice do starostne pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločil in ugotovil, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma, ne izpolnjuje pogojev za njeno priznanje, zato je ostala dajatev, tudi za slovensko zavarovalno dobo, še naprej obveznost bosansko-hercegovskega pokojninskega zavoda.

16. Hkrati to pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma na podlagi te zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove starostne pokojnine pri bosanskem nosilcu zavarovanja pred uveljavitvijo sporazuma, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Torej, ob predpostavki, da za to izpolnjuje pogoj starosti, niti starostne pokojnine. V 21. členu Sporazuma je sicer določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Pomeni, da lahko zavarovanec uveljavi samostojno pokojnino pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice le, če bi bil tudi pri njem upravičen do pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. Tožniku pa je bila, kot že poudarjeno, pri bosanskem nosilcu zavarovanja priznana starostna pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja še pred uveljavitvijo Sporazuma, zato se lahko uporabi le njegov 37. člen.

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 154. člena ZPP krije njene stroške sam.

(1) Glej na primer sodbe opr. št. VIII Ips 180/2012 z dne 15. 4. 2013, opr. št. VIII Ips 48/2013 z dne 11. 11. 2013, opr. št. VIII Ips 89/2014 z dne 22. 9. 2014. (2) Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XII Ps 2345/2011 z dne 2. 7. 2013. (3) Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 453/2013 z dne 9. 1. 2014.