Jedro

Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. V primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka gre za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo, kot je bila naknadno popravljena s cit. sklepom, družbi A., d.o.o. odmeril in naložil v plačilo davek od dohodka iz kapitala od davčne osnove 4.960.200,00 EUR po 25 % stopnji v višini 1.240.050,00 EUR ter pripadajoče obresti po 7 % obrestni meri v višini 541.748,97 EUR, skupaj 1.781.798,97 EUR.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bile predmet davčnega inšpekcijskega nadzora pri omenjeni družbi okoliščine prikritega izplačila dobička njenim družbenikom, med drugimi tudi tožnici. Izplačilo je bilo izvedeno prek druge pravne osebe na podlagi sheme več poslov, ki so bili opredeljeni kot navidezni. Po mnenju prvostopenjskega organa je šlo za izplačilo po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), ki je merodajna za obdavčenje dohodka fizične osebe po 1. točki četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ob upoštevanju še četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) naj bi šlo, po ugotovitvah davčnega organa, po vsebini obravnavanih poslov za prikrito izplačilo dobička, zato je bil od izplačanih zneskov družbi A., d.o.o., kot plačnici davka po 58. členu ZDavP-2, odmerjen davčni odtegljaj za dohodek, ki se obdavči kot dividenda.

3.Pritožba družbe A., d.o.o. zoper izpodbijano odločbo je bila z odločbo drugostopenjskega organa št. DT-499-05-48/2021-6 z dne 30. 9. 2021 zavrnjena.

4.Tožnica je v tem upravnem sporu vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo in sklep o popravi pomote odpravi ter postopek davčnega nadzora št. DT 0610-565/2017 ustavi, družbi A., d.o.o. pa naj prvostopenjski davčni organ vrne preveč plačani davek s pripadki. Podredno je tožnica sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo in sklep o popravi pomote odpravi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tožbi je navedla, da je sama v postopku, ki je bil voden zoper družbo A., d.o.o., sodelovala kot stranska udeleženka. Zoper izpodbijano odločbo se je tudi pritožila, vendar o njeni pritožbi drugostopenjski organ ni odločil, temveč je bilo odločeno le o pritožbi družbe A., d.o.o. Tožnica je drugostopenjski organ sicer pozvala k odločitvi o njeni pritožbi, glede na potek zakonskega roka pa je imela pravico sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, kar je tudi storila. V nadaljevanju tožbe podaja obširne navedbe in dokazne predloge, s katerimi utemeljuje, da je izpodbijana odločba napačna in nezakonita.

5.Tožbo je treba zavreči.

6.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7.Pri sodišču teče, poleg tega upravnega spora, pod opr. št. I U 1617/2021 še drug upravni spor, ki ga je zoper isto izpodbijano odločbo sprožila družba A., d.o.o. Po naziranju sodišča ima tožnica v tem upravnem sporu položaj osebe iz tretjega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tj. tretje osebe, ki je v spornem pravnem razmerju udeležena na takšen način, da se odločitev v zadevi opr. št. I U 1617/2021 lahko sprejme samo enotno tudi zanjo. Zato jo je sodišče v tem drugem upravnem sporu skladno z 19. členom ZUS-1 pozvalo, da vstopi v postopek opr. št. I U 1617/2021, kar je tožnica z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 23. 9. 2024, tudi storila.

8.Posledično je sodišče tožnico 27. 9. 2024 pozvalo k izjasniti, ali umika tožbo, vloženo v tem upravnem sporu, saj jo bo sicer, ob odsotnosti pravnega interesa za vodenje še tega upravnega spora zoper isto izpodbijano odločbo, treba zavreči. Tožnica je sodišču odgovorila, da tožbe zoper izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne umika. Pojasnila je, da je tožbo vložila zaradi molka organa, prav tako pa je v tožbi predlagala, naj se ta zadeva združi v skupno obravnavanje in odločanje z zadevo opr. št. I U 1617/2021, pri čemer še vedno vztraja.

9.Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločbo je bila namreč izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. Nikakor namreč ne bi bilo mogoče, da bi sodišče z več sodbami (enkrat v upravnem sporu, ki ga je sprožila družba plačnica davka, drugič v upravnem sporu, ki ga je sprožila tožnica, in tretjič v upravnih sporih, ki so jih sprožili drugi davčni zavezanci), morebiti še celo na različne načine, odločalo o isti izpodbijani odločbi, s katero je bil v razmerju do davčnega organa odmerjen le en davek, to je davčni odtegljaj plačnici davka od dohodka v obliki dividende. To pomeni, da gre v primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.

10.Glede na navedeno se z izpodbijano odločbo ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačnici davka, družbi A., d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti v upravnem sporu pri plačnici davka, kar bo tožnica s sodelovanjem v postopku pod opr. št. I U 1617/2021, v katerem ima tožnica priznan položaj stranke z interesom, tudi lahko storila oziroma že izvaja. Posledično je treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 njeno tožbo v tej zadevi zavreči.

11.Tožničin poziv za združitev te zadeve z zadevo opr. št. I U 1617/2021 te sodne presoje ne spreminja, kajti po 42. členu ZUS-1 je združitev možnost, ki jo sodišče ima zaradi doseganja ekonomičnosti postopka v primeru več ločenih postopkov, seveda, če so podane procesne predpostavke za vsakega od njih. V tožničinem primeru pa, kot obrazloženo, vodenje ločenega upravnega spora zoper izpodbijano odločbo ni mogoče, česar tudi ni mogoče sanirati prek združevanja postopkov.

12.Sklepno pa je treba zavrniti tudi tožničine navedbe, da je tožbo v tem upravnem sporu vložila zaradi molka organa. Kot je razvidno iz povzetka njene tožbe zgoraj, jo tožnica na podlagi fikcije zavrnitve njene pritožbe naperja zoper izpodbijano odločbo (primarno kot tožbo v sporu polne jurisdikcije, podredno pa kot izpodbojno tožbo). Tožnica torej ne vlaga tožbe zaradi molka, s katero bi po 3. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 zahtevala izdajo oz. vročitev upravnega akta.

13.Sodišče je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

14.Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).