Jedro

Trajna opustitev rabe spornega stanovanja že v letu 1985 je podlaga za presojo po določbi 1. odstavka 58. člena ZSR o prenehanju stanovanjskega razmerja zaradi več kot 6 mesečne neuporabe. To pa je okoliščina, zaradi katere je tožena stranka utemeljeno ravnala po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od tožene s tožbo zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v Velenju, nakar je tožena stranka vložila nasprotno tožbo, s katero je od tožeče stranke zahtevala, naj se iz tega stanovanja izseli. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi na izselitev iz stanovanja. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, zavrnjen pa zahtevek po nasprotni tožbi, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev, da je tožnica v zadnjih 6 mesecih pred vložitvijo nasprotne tožbe opustila uporabo spornega stanovanja, je v nasprotju z izpovedbami prič J.L., F.K., E.T., S.G. in I.S. Pojma trajne uporabe stanovanja ni mogoče razlagati tako ozko, kot je storilo sodišče druge stopnje. Če iz objektivnih razlogov ni mogoče vsakodnevno bivati v stanovanju, to še ne pomeni, da stanovalec stanovanja ne uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb. Tožnica take trajne rabe spornega stanovanja nikoli ni opustila, v Ljubljani pa, kjer stanuje pri svojem prijatelju, stanovanjske zaščite tudi ni pridobila. Gre torej za ozko tolmačenje določbe 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona v zvezi s 1. odstavkom 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Sklicuje se tudi na dopis tožene stranke z dne 16.10.1992, ki v izpodbijani sodbi ni bil dokazno ocenjen.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi so za presojo odločilna tista dejstva, ki se nanašajo na bistveno dilemo, ali tožnica izpolnjuje pogoje za odkup spornega stanovanja po 117. členu stanovanjskega zakona in ali niso morda podane okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka utemeljeno odklonila prodajo stanovanja (2. odstavek 128. člena stanovanjskega zakona). Do odločilnih dejstev, ki se nanašajo na presojo, ali je tožeča stranka rabo spornega stanovanja opustila, kar ima za posledico utemeljenost odklonitve prodaje in utemeljenost nasprotnega izpraznitvenega zahtevka, se je izpodbijana sodba opredelila s pritrditvijo dokazni oceni, ki je tožničino stališče ovrgla. Zato ne drži trditev, da je navedeno stališče v nasprotju z izpovedbami v reviziji navedenih prič. Omenjene izpovedi so ocenjene v skladu z drugimi dejstvi, predvsem pa z neosporavano trditvijo, da je tožnica sporno stanovanje uporabljala le med vikendi. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, po navedenem ni podan.

Sicer pa je prej omenjena dokazna ocena o prenehanju rabe spornega stanovanja imela za posledico uporabo določbe 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona, pa tudi 1. odstavka 117. člena stanovanjskega zakona o neizpolnjevanju pogojev za privatizacijo stanovanja. V tožničinem primeru vsa ugotovljena dejstva narekujejo pritrditev stališču tožene stranke, da je trajna opustitev rabe spornega stanovanja že v letu 1985 podlaga za presojo po določbi 1. odstavka 58. člena ZSR o prenehanju stanovanjskega razmerja zaradi več kot 6 mesečne neuporabe. To pa je okoliščina, zaradi katere je tožena stranka utemeljeno ravnala po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona, utemeljuje pa tudi njen zahtevek na izselitev iz stanovanja. Revizijsko pojasnjevanje vzrokov, zaradi katerih se je tožnica preselila v Ljubljano, ni pravno odločilno. To pa velja tudi za posebej omenjeno situacijo, ko naj bi tožnica stanovanjsko pravico na spornem stanovanju izgubila, istočasno pa naj bi bil s stališča stanovanjske zaščite sporen njen status v stanovanju njenega prijatelja v Ljubljani.

Sklicevanje na dopis tožene stranke z dne 16.10.1992 pa pomeni glede na celovito dokazno oceno tožničinega statusa, ki jo podaja izpodbijana sodba v dejanskem in pravnem pogledu, poseg v to dokazno oceno in s tem na revizijski stopnji nedopustno grajo dejanskih ugotovitev (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).