Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi do zneska 4.723.064,77 SIT, nato pa zavrnilo višji tožbeni zahtevek za 4.724.334,00 SIT, torej za znesek, za katerega je bila dovoljena izvršba, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je tožbenemu zahtevku sledilo do zneska 7.723.064,77 SIT, višji zahtevek pa zavrnilo kot neutemeljen (razlika bi torej znašala le 1.269,23 SIT).

Zaključilo je, da znaša toženčeva obveznost na dan 31.5.1996 ATS 369.088,57, pri tem pa ni specificiralo, kaj predstavlja navedeni znesek. Izpodbijana sodba torej nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, to je o višini tožbenega zahtevka, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kaj predstavlja dosojeni znesek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3.10.2003 in dopolnilno sodbo z dne 24.12.2003 odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. I 1149/96 z dne 30.08.1996, ostane v veljavi do zneska 4.723.064,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.06.1996 dalje (1.točka izreka), višji zahtevek (4.724.334,00 SIT) zavrnilo (2.točka izreka) in toženi stranki naložilo poleg izvršilnih stroškov v znesku 60.543,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.08.1996 dalje do plačila še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 460.474,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.10.2003 dalje do plačila (3.točka izreka).

Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da kot fizična oseba ni bil v nikakršnem poslovnem odnosu, pač pa le njegova gospodarska družba. Ocenjuje, da njegove verzije dogodkov sodišče ni uspelo prepričljivo ovreči, saj so razlogi, s katerimi utemeljuje napadeno sodbo, neprepričljivi, v mnogočem pa tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, navsezadnje pa tudi v nasprotju z izrekom in samim s seboj. Glede očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je sodišče v dokazne namene prebralo pogodbo o leasingu, ki sta jo 23.09.1993 sklenila tožnik in družba M., d.o.o., iz K.. Iz vsebine pogodbe med ostalim izhaja, da bo omenjena družba vozilo odplačala v 36 obrokih po 14.485 ATS. Dne 13.12.1993 je obveznosti iz omenjene pogodbe od imenovane družbe prevzel R.C., ki je med drugim prevzel obvezo, da bo poravnal še preostalih 33 obrokov. Dne 07.06.1994 je v pogodbo na C. mesto vstopila toženčeva družba T. d.o.o., katere edini družbenik in direktor je slednji. Omenjena družba se je zavezala, da bo plačala še preostalih 28 obrokov. Dne 17.06.1994 (10 dni po podpisu pogodbe, kot trdi toženec, na nagovor delavke, da to ni nič takega) tožnik (verjetno pravilno toženec) res podpiše dokument v nemškem jeziku, ki se kasneje izkaže kot garancija, ki je sedaj ključni dokument, s katerim tožnik (poleg izpiska iz poslovnih knjig) utemeljuje svoj tožbeni zahtevek po temelju, pa tudi po višini. Iz vsebine garancije, ki je bila dejansko prvič prevedena v slovenščino šele na poziv sodišča tožniku, je razbrati, da toženec garantira, da bo tožniku plačal še vseh 36 obrokov, čeprav se je v pogodbi o prevzemu zavezal le k plačilu 28 obrokov. Toženčevo pričevanje in trditev, da mu je bila garancija dobesedno podtaknjena, kaže, da je bil zaveden in da je bilo prvotno na njej zapisano, da dolguje le še 3 obroke. Toženec ni nikdar prejel izvoda sporne garancije v nemščini, še manj prevod. Tudi originala ni nikdar videl, saj tožeča stranka dostavi le fotokopijo. Ker toženec nikdar ni prejel svojega izvoda garancije, je logično, da ga ni mogel predložiti kot dokaz. Ker razlogi napadene sodbe praktično slonijo zgolj na prej omenjenih dveh listinah, saj toženec ugotavlja, da ostalim dokazom sodišče ni sledilo, je dejansko stanje že samo zaradi tega pomanjkljivo ugotovljeno. Sodišče je povsem prezrlo ugotovitev, da nesporno plačani znesek s strani toženčeve družbe na račun tožnika pravzaprav ni zmnožek treh obrokov, pač pa znesek, ki ga ni mogoče logično obrazložiti drugače, kot znesek, ki ga je bila družba še dolžna plačati poleg ocenjene in upoštevane vrednosti vozila (približno 42.000 takratnih DEM). V spisu se nahaja nekakšno potrdilo v nemškem jeziku, ki nosi datum 20.06.1994, s katerim tožeča stranka toženčevi družbi priznava 46.141,33 ATS. To je milo rečeno čudno, ko je toženčevo podjetje izvršilo nakazilo navedenega zneska v tujino šele 25.07.1994. Iz listin v spisu dalje izhaja, da naj bi tožnica toženčevi družbi 15.03.1996 poslala obvestilo o prekinitvi pogodbe, ki ga družba nikdar ni prejela. Isto velja za poziva, ki ju je tožnica istega dne naslovila tako na toženca kot na njegovo družbo in sicer, da naj odplačata še preostali dolg v višini, ki je na dan 16.04.1996 znašal 369.088,57 ATS. Omenjeni znesek je sodišče tudi vzelo za podlago izračuna tolarske protivrednosti zneska, ki ga je naložilo v plačilo tožencu. Pri tem se ni spuščalo v vprašanje, od kod tožniku prav ta znesek. Če ga namreč delimo z zneskom mesečnega obroka, ugotovimo, da je toženec na ta dan dolgoval še 25,5 obrokov. Če upoštevamo, da je pritožnikova družba na dan podpisa pogodbe dolgovala še 28 obrokov ali 405.580 ATS in če od tega zneska odštejemo nesporno plačanih 46.141,33 ATS, ugotovimo, da bi po najbolj črnem scenariju odprta terjatev znašala le še 359.438,67 ATS ali 4.599.579,22 SIT. Torej je tudi glede tega sodišče napak ugotovilo še kako pomembno dejstvo in s tem razsodilo v škodo tožencu. Priča R.C. je sodišču poslal opravičilo, da se naroka zaradi poti v tujino ne more udeležiti in kot dokaz priložil letalsko vozovnico. Sodišče je ocenilo, da imenovana priča ne more prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, kar ni točno. C. je bil družbenik družbe M., ki je sklenila prvo pogodbo s tožnikom. Ob tem je pomembno poudariti, da je toženec svoje vozilo Audi 80 prodal tretjemu prav preko C. in družbe M. in pri tem izgovoril, da bo kupnina približno 42.000 DEM upoštevana pri ceni za najeto vozilo. Če k ceni prištejemo še nesporno plačilo, ki ga je toženčeva družba plačala na račun tožnika, praktično dobimo znesek, ki naj bi ga po oceni sodišča še dolgoval. Sodišče bi zato moralo zaslišati imenovano pričo in poleg podatkov za ukradeno vozilo pridobiti tudi podatke o osebi, ki je preko M. kupila toženčevo vozilo. Iz kupoprodajne pogodbe, ki se vsekakor nahaja na upravni enoti, bi bilo mogoče ugotoviti, kdo, od koga, za koliko, predvsem pa komu je bila kupnina izplačana. Ni izključeno, da je M. navedeni znesek preprosto zadržal in ga ni nakazal tožniku. Sodišče je napak zaključilo, da je bila lastnik vozila toženčeva žena. Slednji je zaslišan povedal, da ni siguren, na koga je bilo vozilo registrirano, sedaj pa je prepričan, da nanj. Toženec glede same garancije navaja, da že od vsega začetka zatrjuje, je bil s podpisom vsebine, ki je ni razumel, zaveden. Povrh je obremenjen za vseh 36 obrokov in ne le za 28 obrokov, kot se je zavezala plačati njegova družba. Tožnica bi morala primarno dolg najprej poskusiti izterjati od glavnega dolžnika oziroma dokazati, da ga je pozvala k plačilu, kar pa ni uspela dokazati oziroma sodišče tega dejstva sploh ni ugotavljalo. Poleg ugovora pasivne legitimacije je torej upiranje tožnika mogoče razumeti tudi kot ugovor zaporedja. Tožnik celo meni, da je zaradi upnikovega zavlačevanja prost svoje obveznosti. Od 25.07.1994, ko je glavni dolžnik izvršil edino plačilo, do 04.07.1996, ko je bil vložen predlog za izvršbo, torej slabi dve leti, tožnik ni ukrenil ničesar, zanesljivo pa lahko to trdimo za čas do 15.03.1996, ko naj bi glavni dolžnik prejel obvestilo o prekinitvi pogodbe. Sodišče je povsem spregledalo, da iz obvestila Upravne enote Koper izhaja, da je bilo vozilo ukradeno 25.08.1995. Kakšne težave je imel zaradi tega toženec z oblastmi, je razloženo v spisu. Poudarja, da zavarovalna polica ni bila vinkulirana v korist tožnika, iz česar je sklepati, da je bil izključni lastnik vozila toženec, ki je tudi prejel odškodnino, pa čeprav prepisa s C. do kraje še nista izvršila. Če bi bilo tako, kot zatrjuje tožnica, ki ji sodišče povsem sledi, potem bi bila v kritičnem času v prometnem dovoljenju vpisana kot lastnik in bi tako prejela odškodnino ter se z njo v celoti poplačala. Tožnik predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi sledi in napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne naslovnemu sodišču v ponovno presojo.

Po izdaji sodbe je tožeča stranka vložila predlog za izdajo popravnega sklepa oziroma dopolnilne sodbe in podrejeno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, ker izrek sodbe ni vključeval odločitve o obrestnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je 24.12.2003 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je izrek sodbe dopolnilo tako, da tožeči stranki pripadajo od dosojene glavnice zakonske zamudne obresti od 01.06.1996 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), naštete v 2.odst. 350.čl. ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je toženec pasivno legitmiran za ta spor in z razlogi o temelju tožbenega zahtevka. Razlogi so jasni in prepričljivi in toženec ni uspel omajati v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje s svojo dokazno oceno glede temelja prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Pač pa je sodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in obrazložitvi, odločitve o višini tožbenega zahtevka pa se po višini ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi do zneska 4.723.064,77 SIT, nato pa zavrnilo višji tožbeni zahtevek za 4.724.334,00 SIT, torej za znesek, za katerega je bila dovoljena izvršba, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je tožbenemu zahtevku sledilo do zneska 7.723.064,77 SIT, višji zahtevek pa zavrnilo kot neutemeljen (razlika bi torej znašala le 1.269,23 SIT). Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje vzelo za podlago izračuna tolarske protivrednosti dosojenega zneska 369.088,57 ATS, pri tem pa se ni spuščalo v vprašanje, odkod tožniku prav ta znesek. Ugotavlja, da bi po najbolj črnem scenariju njegova terjatev znašala le še 359.438,67 ATS (28 obrokov ali 405.580 ATS - plačani znesek 46.141,33 ATS). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženčeva družba s pogodbo o prevzemu z dne 07.06.1994 prevzela predmet leasinga in se zavezala plačati preostalih 28 obrokov, za prevzeto obveznost pa odgovarja toženec kot porok in zaključilo, da znaša toženčeva obveznost na dan 31.5.1996 ATS 369.088,57, pri tem pa ni specificiralo, kaj predstavlja navedeni znesek. Izpodbijana sodba torej nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, to je o višini tožbenega zahtevka, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kaj predstavlja dosojeni znesek. Sodišče prve stopnje se sklicuje na narejeni obračun, ki pa ga ni obrazložilo, in sicer ali predstavlja dosojeni znesek neplačane obroke, koliko obrokov, ali so v ta znesek zajete še kakšne druge denarne obveznosti po pogodbi, iz kakšnega naslova. Odločitve o višini tožbenega zahtevka se torej ne da preizkusiti, kar je z že omenjeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. ZPP). Razveljavitev odločbe o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločbe. Pri ponovnem odločanju mora sodišče v izreku sodbe točno navesti, v kolikšnem delu je tožbenemu zahtevku ugodilo in v kolikšnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, da bo sodbo mogoče preizkusiti. Poleg tega mora navesti tudi jasne razloge o tem, kaj predstavlja dosojeni znesek, koliko neplačanih obrokov bremeni toženca, ali mora plačati še kakšne obveznosti iz pogodbe in iz katerega naslova in koliko znaša razlika ob upoštevanju že plačanega zneska, ki bremeni toženca.