Jedro

Ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje statusa kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, je v nadaljevanju pravilno presojal tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se A.A. - sedaj tožnik po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ne šteje za kmeta in hkrati odločil še, da stroškov postopka ni bilo. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 3. 10. 2011 vložil zahtevo za izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta na podlagi 24. člena ZKZ. Vabljen je bil na razgovor in bil hkrati pozvan, da predloži dokazila o ustvarjenem dohodku iz kmetijske dejavnosti v letu pred vložitvijo svoje vloge. Vabilu se je odzval v prisotnosti svojega pooblaščenca in izjavil, da je v k.o. … lastnik nepremičnin v skupni izmeri 1960 m2, od tega kmetijskih zemljišč 1178 m2. Povedal je, da želi status kmeta pridobiti na podlagi 4. alinee 24. člena ZKZ, na podlagi kmetijske proizvodnje, ki jo bo izvajal na zemljiščih, ki jih bo pridobil v obdelavo od B.B., o čemer je predložil na vpogled že sklenjeno zakupno pogodbo z dne 26. 10. 2011 za 6209 m2 kmetijskega zemljišča, na katerem želi urediti nasad jablan; poleg tega pa se je tudi prijavil na ponudbo o prodaji kmetijskega zemljišča s parc. št. 140/4 in 140/5, k.o. …, v skupni izmeri 1178 m2, od C.C. Ponudba za prodajo se je iztekla dne 30. 10. 2011 in je v tem postopku tudi uveljavljal prednostno pravico do nakupa. Povedal je tudi, da mu kmetijska dejavnost predstavlja pomemben vir dohodka za preživljanje in da se s kmečkimi deli srečuje vse življenje, zato je organ, ob upoštevanju dejstva, da gre za osebo, starejšo od 30 let in ki kmetuje že več kot 5 let, štel, da se mu lahko prizna primerna usposobljenost za kmetovanje v skladu s 111. členom ZKZ. V zvezi z dokazovanjem pogoja pridobivanja pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti v višini najmanj 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS v obdobju enega leta pred vložitvijo vloge (12.147,56 EUR), je tožnik predložil izvedensko mnenje z ocenitvijo z dne 31. 10. 2011, ki ga je pripravil sodni izvedenec in cenilec kmetijske stroke mag. D.D., v katerem je prikazan potencialni dohodek iz kmetijske dejavnosti na kmetijskem zemljišču s parc. št. 140/1, k.o. 851 …, v izmeri 1.178 m, v lasti tožnika, v kolikor bi se tožnik kot lastnik tega zemljišča odločil na njem v kolobarju pridelovati motovilec in paradižnik in sicer s tehnologijo ekološke pridelave na prostem. V tem primeru bi bilo po oceni izvedenca mogoče na obravnavani površini dosegati bruto letni dohodek v višini 15.077,00 EUR. Tožnik ni predložil nobenih drugih dokazov o dosedanjem dohodku, ustvarjenem iz kmetijske dejavnosti na zemljiščih v dosedanji obdelavi. Ob vložitvi zahteve je kot prilogo podal le izjavo, da v zadnjih 10-letih na svojem zemljišču (1.178 m2) prideluje predvsem fižol in krompir ter v manjših količinah paradižnik. Po oceni organa pa s takšno vrsto in intenziteto proizvodnje na navedeni površini ni mogoče dosegati dohodka v vrednosti vsaj 12.147,56 EUR. Po določbi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ bi moral tožnik zahtevani letni dohodek iz kmetijske dejavnosti že dosegati in ga kot takega z ustreznimi dokumenti tudi izkazati. V zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje statusa kmeta po četrti alineji 24. člena ZKZ, pa organ navaja, da bi se možni bodoči dohodek iz kmetijske dejavnosti moral nanašati na zemljišča, ki jih bo tožnik pridobil. Verjetnost pridobitve kmetijskega zemljišča bi morala biti izkazana s pravilno sprejeto ponudbo za prodajo ali oddajo zemljišča v zakup, po postopku, kot ga določajo 20., 21 in 27. člen ZKZ, že v času vložitve zahteve. V obravnavanem primeru je bila pogodba o zakupu, ki hkrati ne izhaja iz predhodno izvedene ponudbe, sklenjena dne 26. 10. 2011, tožnikova vloga pa je bila vložena dne 3. 10. 2011. Poleg tega je bila zakupna pogodba med pogodbenikoma sklenjena brez predhodne objave kot jo določa 27. člen ZKZ. V zvezi z nakupom zemljišč od lastnice C.C. pa organ, ob upoštevanju dejstva, da je imenovana v zemljiški knjigi predhodno že dovolila zaznambo prepovedi njihove odtujitve in obremenitve v korist Mestne občine Slovenj Gradec, ki ji plačuje storitve institucionalnega varstva v Domu …, na podlagi odločbe Centra za socialno delo Slovenj Gradec z dne 19. 9. 2011, ocenjuje, da je verjetnost, da si bo tožnik pridobil navedena zemljišča, zelo majhna. Razen tega tožnik za zemljišča, ki jih namerava pridobiti z nakupom oziroma zakupom, ni predložil nobenih dokazil o načrtovani vrsti oziroma intenziteti oziroma pričakovanem dohodku iz kmetijske dejavnosti. Po navedenem organ zaključuje, da tožnik z obstoječim obsegom kmetovanja ne dosega dohodka v zahtevani višini za priznanje statusa kmeta, kakor tudi, da za kmetijska zemljišča, ki jih namerava pridobiti, ni z verjetnostjo izkazal, da jih bo v prihodnosti pridobil, niti ne višino dohodka, ki bi ga na njih bilo mogoče ustvarjati, zaradi česar ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev statusa kmeta, zato je bilo treba njegovo zahtevo za priznanje statusa kmeta zavrniti.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za priznanje statusa kmeta, glede na njegove navedbe, pravilno presojal v smislu prve in četrte alineje 24. člena ZKZ. Vendar pa tožnik, glede na izvedene dokaze v postopku, tudi po mnenju pritožbenega organa ni izkazal, da že dosega predpisani pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti, kot tudi ni verjetno izkazal, da bo v prihodnosti z nakupom oziroma zakupom pridobil kmetijska zemljišča, torej tudi ni izkazal, da bo zakonsko določeni letni dohodek dosegel v bližnji prihodnosti. Pritožbeni organ ni našel razlogov za dvom v pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja s strani organa v postopku na prvi stopnji, prav tako je prvostopenjski organ po mnenju pritožbenega organa tudi pravilno uporabil materialne predpise, vključno z določbo prve alinee 24. člena ZKZ, katere uporabo tožnik prereka. Pritožbeni organ se tudi ne spušča v pravilnost navedb tožnika o tolmačenju dveh citiranih določb ZKZ s strani enega od bivših ministrov, saj Ustava RS v 120. členu določa, da upravni organi svoje delo opravljajo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. V postopku na prvi stopnji pa tudi niso bila bistveno kršena pravila upravnega postopka, saj je prvostopenjski organ pri svojem odločanju upošteval vse tožnikove vloge in izjave. Prvostopenjski organ je preizkusil izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 111. člena ZKZ na podlagi vpogleda v pisno izjavo tožnika z dne 30. 9. 2011, ki je označena kot Priloga 2, vložene pri organu dne 3. 10. 2011, kot tudi, na podlagi v vlogo tožnika, oddano priporočeno po pošti dne 3. 10. 2011 in prejeto dne 4. 10. 2011, saj ravno v slednji tožnik zatrjuje izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 111. člena ZKZ.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je prvostopenjski organ nepopolno in napačno ugotovil dejansko stanje, saj v obrazložitvi odločbe ne navede pomembnega dejstva, da se je tožnik dne 3. 10. 2011 ob 8.45 uri osebno zglasil na upravni enoti, vendar mu ni bilo omogočeno dati izjave na zapisnik, ki je določena s četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ. Zato je istega dne poslal vlogo za pridobitev statusa kmeta s priloženo izjavo na zapisnik pri upravni enoti tudi priporočeno s povratnico. Tudi ta izjava, ki bi jo upravna enota morala dati na zapisnik, v obrazložitvi odločbe ni bila upoštevana. Tudi navedba v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, da je tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje statusa kmeta podal le izjavo, da v zadnjih desetih letih na sebi lastnem zemljišču (1178 m2) prideluje predvsem fižol in krompir ter v manjših količinah paradižnik, ni resnična, saj je podal tudi izjavo, da se zavezuje, da bo poleg lastnega kmetijskega zemljišča dokupil še kmetijska zemljišča 140/4 in 140/5, k.o. …, za katera je ponudbo o prodaji že sprejel in da načrtuje še najem najmanj 1 ha kmetijskih zemljišč ter da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobival pomemben del svojega dohodka in dohodka družinskih članov s pridelavo zgodnje in ekološko pridelane zelenjave. To pa pomeni, da prvostopenjski organ ni upošteval vseh izjav, ki jih je tožnik podal, prav tako ni upošteval relevantnega dejanskega stanja, v posledici česar je le-to nepopolno in nepravilno ugotovljeno. S tem, da je poslal dodatno v pisni obliki priporočeno s povratnico še izjavo na zapisnik pri upravni enoti, ki ustreza četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, to pomeni, da že s tem izpolnjuje še zadnji pogoj za pridobitev statusa kmeta. Upravna enota v obrazložitvi tudi zmotno navaja, da bi se možni bodoči dohodek iz kmetijske dejavnosti moral nanašati na kmetijska zemljišča, ki jih stranka šele namerava pridobiti in da bi na zemljiščih, ki jih tožnik že ima v obdelavi, bilo potrebno upoštevati dohodek v preteklem letu. V zvezi s tem je potrebno posebej izpostaviti dejstvo, da namerava tožnik uporabo svojih dosedanjih nepremičnin spremeniti za pridelavo motovilca in paradižnika in v zvezi s tem je tudi izdelano izvedensko mnenje, ki ugotavlja, da je v takšnem primeru pridelave na parc. št. 140/1, k.o. …, v površini 1.178 m2, mogoče doseči bruto dohodek v znesku 15.077,00 EUR na letnem nivoju. Tožnik torej ima na razpolago kmetijske površine, na katerih s spremembo kulture lahko doseže bruto dohodek 15.077,00 EUR na letnem nivoju, to pa je po mnenju tožnika tudi odločilno dejstvo, ki pomeni, da tožniku ni treba niti kupiti, niti najeti drugih nepremičnin, ker zgolj s spremembo kulture dosega pogoje za pridobitev statusa kmeta. Poleg tega je nedvomno, da je s sklenitvijo zakupne pogodbe z B. pridobil na razpolago še 6.209 m2 kmetijskih površin. Navedene površine tako dokazujejo, da ima tožnik objektivno gledano vse pogoje za priznanje statusa kmeta glede na to, da razpolaga z ustreznim obsegom kmetijskih površin. Prav tako je podal ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča št. 140/4 in 140/5, oboje k.o. 851 …, v skupni izmeri 1.178 m2. Tudi ta površina je na razpolago za odkup in, glede na to, da je v neposredni bližini njegovih zemljišč, tudi utemeljuje odločitev za priznanje statusa kmeta. Če torej seštejemo površine, ki jih ima tožnik na razpolago in tudi če pri tem ne upoštevamo površin, ki so v postopku odkupa, ima tožnik v skupnem obsegu na razpolago 8.201 m2 površin. Takšno stanje pa ob že predloženem izvedenskem mnenju, zgolj za površine v obsegu 1.178 m2, s katerimi tožnik že razpolaga, izkazuje letni dohodek 15.077,00 EUR. Zato ugotovitev prvostopenjskega organa v njegovi odločbi z dne 18. 11. 2011 ni utemeljena in je kot taka v celoti nezakonita. Tudi dejstvo, da se postopek prodaje in uveljavljanje predkupne pravice v predmetni zadevi za nepremičnine s parc. št. 140/4 in 140/5, k.o. …, še vodi, ne vpliva bistveno na samo priznanje statusa kmeta. Problematika odkupa navedenih zemljišč ni bistvena za priznanje statusa kmeta, je pa pridobitev teh zemljišč tudi eden od dodatnih elementov, ki potrjujejo tožnikovo upravičenost zahtevka za priznanje statusa kmeta. Poleg tega pa tudi, če gre za uveljavljanje odločbe Centra za socialno delo Slovenj Gradec z dne 19. 9. 2011, ne onemogoča najem teh zemljišč ali nakup teh zemljišč. Tudi problematika samega nakupa teh zemljišč za odločitev v predmetnem postopku ni bistvena. Odločilno je namreč dejstvo, da je tožnik že s cenitvijo izkazal, da ob prehodu na proizvodnjo pridelave motovilca in paradižnika, že z obsegom svojih lastnih površin ima možnost pridobiti dohodek v znesku 15.077,00 EUR na letnem nivoju, poleg tega pa iz zakupne oziroma najemne pogodbe, ki jo je sklenil z B.B. z dne 26. 10. 2011 dokazuje, da razpolaga še z 6.209 m2 površin, ki bodo namenjene za kmetijsko proizvodnjo, kar glede na izvedensko mnenje, po katerem je na 1000 m2 možno pridelati za 15.077,00 EUR, kmetijsko proizvodnjo v vrednostnem obsegu cca nadaljnjih 20.000,00 EUR na leto. Z zavrnitvijo priznanja statusa kmeta torej pristojni organ tožniku onemogoča razvoj kmetijske proizvodnje in to neutemeljeno. Drugi tožbeni razlog je, da je bil pri izdaji odločbe materialni predpis napačno uporabljen oziroma sploh ni bil uporabljen. Tožnik že danes izpolnjuje vse pogoje za pridobitev statusa kmeta. Z izpodbijano odločbo torej upravna enota krši pravni red Republike Slovenije, kar je nedopustno. Njeno tolmačenje zakonov ni v skladu s pravnimi normami, zaradi česar je tožnik zaprosil za tolmačenje ZKZ v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 24. člena Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in so mu posredovali podatek, da je minister Milan Pogačnik za četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ podal uradno tolmačenje v času svojega ministrovanja dne 9. 2. 2010 in je to tolmačenje javno objavljeno na spletnih straneh. Tolmačenje 24. člena ZKZ je bilo podano na predlog Državnega sveta RS, da minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odgovori na dve konkretni vprašanji mag. Blaža Kavčiča, predsednika Državnega sveta v zvezi s pridobitvijo statusa kmeta. Vprašanji tožnik tudi navaja in dodaja, da v obrazložitvi obeh vprašanj izhaja ista situacija kot v obravnavanem primeru, ki je predmet te pritožbe, ter navaja tudi odgovora ministra. Na osnovi tega odgovora po četrti alineji 24.člena ZKZ ni potrebno, da bi oseba že pridobivala zahtevano višino dohodka iz kmetijske dejavnosti in tudi ni potrebno, da ima kmetijska zemljišča, mora pa dokazati, da jih bo pridobila. Zato je neizogibna ugotovitev, da tožniku ni potrebno dokazati, da bo pridobil zahtevano višino dohodka iz kmetijske dejavnosti, čeprav že ima v lasti kmetijska zemljišča, pa mu jih ne bi bilo treba imeti. Tožnik glede na predvideno spremembo kulture že ima pogoje za ustvarjanje dohodka v znesku 15.077,00 EUR, kar pomeni da dodatni najem zemljišč ali nakup zemljišč tega dejstva ne more ovreči in mu torej pripada pravica oziroma priznanje statusa kmeta. Tožnik je z izvedeniškim mnenjem tudi dokazal, da bo pridobil zahtevano višino dohodka, saj je tudi v mnenju ministra navedeno: „.. kot dokaz o tem, da se bo na pridobljenih zemljiščih pridobival pomemben del dohodka, pa lahko služi mnenje izvedenca kmetijske stroke ali mnenje svetovalne službe Kmetijsko gozdarske zbornice.“ Tožnik je lastnik ustreznih kmetijskih površin, za katere je dokazal, da bo na njih pridobival pomemben del dohodka, ter je tako dokazal tudi, da na zemljiščih, s katerimi razpolaga, to lahko pridela, poleg tega pa je dokazal tudi, da ima sklenjeno še dodano najemno oziroma zakupno pogodbo z B.B., tako da o izpolnjevanju pogojev ne more biti nobenega dvoma. Napačno je stališče upravne enote v obrazložitvi odločbe, da je potrebno izkazati verjetnost pridobitve zemljišč s pravilno sprejeto ponudbo za prodajo ali oddajo zemljišča v zakup po postopku, kot je določen v 20., 21. in 27. členu ZKZ, saj ZKZ predpisanega postopka pridobitve kmetijskih zemljišč v povezavi z dodelitvijo statusa kmeta ne predpisuje in so možne tudi druge oblike pogodbenih razmerij. Uradno tolmačenje ministra lahko najdemo tudi v zapisih oziroma v magnetogramih in je eden izmed tovrstnih zapisov odgovor na poslansko vprašanje Rada Likarja ministru Pogačniku „Kako se ob nakupu kmetijskega zemljišča preverja status kmeta?“ V tem primeru minister dodaja, da kot dokaz, da bo oseba pridobila kmetijska zemljišča, zadostuje tudi darilna ali druga pogodba. Nato citira vsebino odgovora ministra. Iz navedenega odgovora ministra torej izhaja, da prvostopenjska odločba pomeni kršitev materialnega prava in sicer kršitev določb četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, pri čemer je potrebno upoštevati določbo 111. člena ZKZ. Prav tako je, glede na citirana uradna stališča Ministrstva za kmetijstvo, mogoče ugotoviti, da od kmeta, ki že ima zemljišče oziroma tožnika, ki že ima zemljišče, ki ga zgolj prilagaja novi kulturi in zato pridobi ustrezno cenitev za 15.077,00 EUR letnega dohodka, ni mogoče odločiti drugače kot za kmeta, ki sploh nima lastnih zemljišč, pa tudi zgolj s cenitvijo dokazuje, da ima izpolnjene pogoje. Z drugimi besedami, če tožnik izpolnjuje več pogojev, kot jih predpisuje zakon v 24. členu ZKZ, mu to ne more biti v škodo in je potrebno takšno dejansko stanje v celoti upoštevati ter na osnovi takšnega stanja pravilno uporabiti materialno pravo kot to terja pravno naziranje Ministrstva za kmetijstvo z dne 9. 2. 2010 kot tudi odgovor tedanjega ministra z dne 29. 10. 2010. V nasprotnem primeru gre namreč za neupravičeno diskriminacijo tožnika, ki pomeni tudi poseg v njegove ustavne pravice. V tem smislu tožnik izpostavlja dejstvo, da je organ z izdajo predmetne odločbe kršil eno od temeljnih načel in svoboščin v Ustavi RS in sicer določbo svobodne gospodarske pobude, saj gre v konkretnem primeru nedvomno za kmetijsko dejavnost, ki ima tudi gospodarske elemente, torej ustvarjanje dohodka. In če se tožniku na takšen način neupravičeno omeji ta možnost, to pomeni tudi kršitev Ustave RS oziroma kršitev 74. člena v povezavi z 71. členom Ustave RS, prav tako pa je to tudi namen vseh pravnih naziranj pristojnega ministrstva, ki zagotavljajo pravilno uporabo pogojev za dosego statusa kmeta. Organ pa tudi ni upošteval 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik je podal svojo vlogo dne 1. 10. 2011, k tej vlogi še izjavo št. 1 z dne 30. 9. 2011 ter izjavo št. 2 z dne 30. 9. 2011, prav tako in v tem je tudi bistvena kršitev pravil postopka, da organ teh izjav ni povzel na zapisnik pri upravni enoti, niti je ni povzel v odločbi. Poleg tega tudi drugostopenjski organ dejansko ne upošteva dejstev in dokazov, temveč se sklicuje na 120. člen Ustave RS, zato s strani tožnika navajano tolmačenje 24. člena ZKZ ni smelo in ni moglo predstavljati zavezujoče materialne podlage za prvostopenjski organ. Navedena pojasnila je namreč tožnik dal zato, da bi obrazložil in dokazal, da je zakonodajalec v procesu sprejema določbe 24. člena ZKZ sprejel teleološko in ekstenzivno razlago tega člena, kar pomeni, da so pri svoji pravni presoji pravne uporabe tega člena tudi drugi organi upravičeni takšno razlago upoštevati. To nima nobene zveze z vprašanjem samostojnosti upravnega organa oziroma njegovega samostojnega in neodvisnega odločanja v smislu 120. člena Ustave RS, ampak v pravu poznamo tudi teleološko obliko razlage, ki se sprašuje po namenu zakonodajalca. Namen zakonodajalca pa je torej jasno razbrati iz obrazložitev tako predlagatelja, kot stališč poslancev, t.j. enotna pravna materija, ki pojasnjuje, da sta organa prve in druge stopnje nepravilno uporabila določbo 27. člena ZKZ, saj je zakonodajalec predvidel v pravni praksi drugačno uporabo tega člena, to je takšno uporabo, kot jo zatrjuje tožnik. Zato se ni mogoče strinjati s pravnim naziranjem drugostopenjskega organa, ker v tem primeru krši Ustavo RS. Ob povsem jasni volji zakonodajalca je bila v zakonodajnem postopku jasno izražena in protokolirana volja zakonodajalca in je torej upravni organ okrnil uporabo 24. člena ter s tem tožniku nepravilno odrekel pravico do statusa kmeta. To pa je tudi v direktnem nasprotju s petim odstavkom 15. člena Ustave RS. V konkretnem primeru gre za temeljno svoboščino pri opravljanju dejavnosti v zvezi s pridobitvijo statusa kmeta, upravni organ je to temeljno pravico omejil v nasprotju z voljo zakonodajalca in tudi v nasprotju z Ustavo, kar pomeni, da je bil dolžan zahtevo tožnika obravnavati v smislu temeljnih ustavnih načel in v smislu pravilne uporabe zakona z upoštevanjem teleološke razlage zakona kot je bila podana. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo UE Slovenj Gradec z dne 18. 11. 2011 spremeni tako, da se mu prizna status kmeta oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne organu druge stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je za odločitev ključno vprašanje, ali je tožnik v postopku izkazal, da kot lastnik kmetijskih zemljišč iz naslova kmetijske dejavnosti (že) pridobiva pomemben del dohodka po določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se za pomemben dohodek šteje dohodek, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS v gospodarskem letu pred uveljavljanjem pogojev in ki je za leto pred vložitvijo zahteve znašal 12.147,56 EUR in ali je izkazal, da bo s kmetijskimi zemljišči, ki jih (še) bo pridobil, iz naslova kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka.

Po določbi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Glede na citirano zakonsko določbo in upoštevajoč spisovne podatke je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik v času odločanja ni dosegal pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Iz spisovnih podatkov, predvsem iz izvedenskega mnenja z ocenitvijo, je namreč razvidno, da je na parceli št. 140/1, k.o. …, katere lastnik je tožnik, na površini 10 arov-1000 m2, s pridelavo zelenjave na prostem in sicer s pridelavo paradižnika in motovilca, mogoče doseči letni bruto dohodek v znesku 15.077 EUR. Vendar pa, kot je to pravilno ugotovil že prvostopenjski organ, iz tega izvedenskega mnenja ne izhaja tožnikov pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti za leto pred vložitvijo zahteve, temveč tožnikov potencialni dohodek, ob predpostavki spremembe kultur. Ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje statusa kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, je v nadaljevanju pravilno presojal tudi ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po navedeni določbi je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila in da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno ugotovil tudi, da tožniku statusa kmeta ni bilo mogoče priznati niti po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, glede na to, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik pogoje za priznanje statusa kmeta po navedeni določbi izkazal s stopnjo verjetnosti. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da tožnik kmetijskih zemljišč s površino 6.209 m2, za katera je sklenil zakupno pogodbo z B.B., ni pridobil po določbah ZKZ, ki urejajo najem oziroma zakup kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da tožnik ni verjetno izkazal, da bo navedena zemljišča tudi pridobil. Prav tako tožnik ni verjetno izkazal, da bo z nakupom pridobil kmetijska zemljišča s parc. št. 140/4 in 140/5, k.o. …, lastnice C.C., glede na to, da je imenovana za ta zemljišča v zemljiški knjigi dovolila zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v korist Mestne občine Slovenj Gradec.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo o ugotavljanju pogojev za priznanje statusa kmeta po določbah ZKZ. Tožnik se zato glede razlage določb 24. in 27. člena ZKZ ne more uspešno sklicevati na pravna naziranja ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kot tudi ne na odgovora tedanjega ministra tega ministrstva. Po presoji sodišča v upravnem postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Kot je pravilno navedla že tožena stranka, je prvostopenjski organ pri odločanju upošteval vse tožnikove vloge in izjave, čeprav vse niso izrecno navedene v obrazložitvi odločbe. Vendar gre pri tem samo za relativno kršitev, ki pa na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Ker torej tožnik v postopku ni izkazal, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka in tudi ni verjetno izkazal, da bo v prihodnosti pridobil zemljišča, s katerimi bo iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka, kar pomeni, da ni izkazal, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa kmeta, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je izpodbijana odločba (potrjena z odločbo tožene stranke) po mnenju sodišča pravilna in zakonita, sodišče tudi ni moglo slediti tožbenim navedbam, da so bile tožniku z izpodbijano odločbo kršene njegove ustavne pravice.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.